Janez Janša: Nadaljujemo življenjski moto dr. Jožeta Pučnika – boj za resnico in boj za blaginjo slovenskega človeka!

[su_box title=”Janez Janša ob svojem rojstnem dnevu z lepimi in navdihujočimi mislimi o dr. Jožetu Pučniku”]V soboto, 17. septembra 2016, je občinski odbor SDS Rogaška Slatina skupaj z Inštitutom dr. Jožeta Pučnika pripravil že 9. Pučnikov pohod na Boč. Letos se ga je ob množici članov udeležil tudi predsednik SDS Janez Janša. Najprej je v prisotnosti pohodnikov predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve na domačiji Franca Lesjaka ob vznožju Boča odkril ploščo v spomin na pogumno dejanje, tajno skrivanje orožja v času osamosvojitvene vojne. Po prihodu na vrh je bila v cerkvici svetega Miklavža sveta maša za pokojnega dr. Jožeta Pučnika in po njej kulturna slovesnost z nagovorom predsednika SDS Janeza Janše. Ob koncu so zbrani tudi nazdravili ob predsednikovem rojstnem dnevu.[/su_box]

Nagovor predsednika SDS Janeza Janše v nadaljevanju objavljamo v celoti:

Spoštovani dragi prijatelji, gospe in gospodje, gospod župnik, moja poslanska kolegica in kolega, Gorazd Pučnik, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve gospod Aleš Hojs in vsi ostali, ki ste danes prišli, nekateri že devetič na to tradicionalni srečanje, mnogi tudi na celoten pohod v spomin na dr. Jožeta Pučnika.

Dovolite, da z vami podelim koncentrat spomina na dr. Jožeta Pučnika, katerega zadnje obdobje življenja je močno povezano, usodno povezano z življenjem Slovenske demokratske stranke. Nekateri so rekli, da je bil dr. Jože Pučnik petelin, ki je prezgodaj zapel. To predvsem govorijo tisti, ki so takšne peteline davili, kadar so zapeli. Dr. Jože Pučnik je za Slovence v časih, ko je tukaj vladalo enoumje, želel zgolj to, kar so imeli drugi narodi na zahodni, na demokratični strani takratne železne zavese. Kar je imela zahodna Evropa, normalno življenje, okolje, kjer lahko vsak v nekem svobodnem vzdušju govori tisto, kar misli in razvija svoje potenciale in okolje, kjer lahko vsak doseže tisto izobrazbo, ki jo je sposoben in v nekih normalnih razmerah ustvari svoj dom, družino in ustvarja tudi za skupno dobro.

O tem je pravzaprav pisal dr. Jože Pučnik. Če tiste stavke iz njegovih prvih spisov, tudi nekoliko teoretičnih zapisov o usodi slovenskega kmeta in zgrešenosti kmetijske politike, prevedemo v  ljudsko govorico, potem je to to. Prizadeval si je za to, da bi tudi Slovenci lahko živeli normalno. Zaradi tega so ga preganjali. Izključevali iz šole, zapirali v zapore, tudi v samico in dolga leta je moral preživeti v zaporu, od tega dve leti v samici. Tisti, ki je kdaj bil v samici, ve kakšno trpljenje je to za človeka, ki je družabno bitje. Za povrhu, potem ko je moral emigrirati v tujino s trebuhom za kruhom in v svobodni svet, je moral še enkrat končati tudi fakulteto, ker mu diplome iz Slovenije, ne da mu je niso hoteli priznati, ampak mu je niso hoteli poslati, to je bilo še eno tako maščevanje režima nad človekom, ki so ga prej že zaprli in je odslužil tisto kazen in vse ostalo. Da ne govorim o tem, kako je trpela družina in vsi njegovi bližnji, tudi starši in tako dalje.

Dr. Jožetu Pučniku se je zgodila velika krivica, v tujini je moral še enkrat doštudirati, doma se ni nihče zganil zanj, nobenih protestov ni bilo ob njegovi aretaciji in zaporu, kot so bili recimo leta 1988, ko so aretirali mene, Davida Tasiča in Ivana Borštnarja in takrat je Slovenija vstala in je to spremenilo ne samo našo usodo ampak tudi usodo slovenskega naroda v tistem času. Ko so preganjali dr. Jožeta Pučnika in tudi druge takrat, nihče ni vstal, večina tudi ni vedela za to, tudi nekateri njegovi najbližji sodelavci iz revije, zaradi v njej objavljenega članka so ga preganjali, se je ustrašila, da se jim ne zgodi enako, nekateri so žal tudi prestopili na drugo stran in Jože Pučnik je to trpljenje doživel v veliki osami.

Kljub temu ni rekel, potem ko so se stvari v Sloveniji začele spreminjati oziroma ko se je na slovenskem političnem nebu pokazalo nekaj modrine in možnosti, da bo prišlo do sprememb, ni rekel, mene to ne zanima, jaz sem svoje opravil, naj še drugi kaj naredijo, jaz imam dobro službo v Nemčiji, profesuro, mirno življenje, Slovenci ukvarjajte se sami s seboj, tako ali tako ste zamudniki. Dr. Jože Pučnik tega ni naredil. On je prišel nazaj v tistem času, ko je tukaj sicer že nastajalo nekaj novih zvez, strank še nismo smeli imenovati stranke, ker je bila to kontrarevolucija. Ustanovili smo stranke, ampak so se imenovale zveze. Seveda pa ni bilo še nobenih volilnih pravil, komunistična oblast je imel iluzijo, da bo to vse skupaj funkcioniralo pod socialistično zvezo delovnega ljudstva in da se bo vse skupaj v veliki meri že prevetrilo in ne bo nič iz slovenske demokracije.

Dr. Jože Pučnik je prišel v Slovenijo v tistem času, ko je sicer pognalo nekaj tega, iz česar je potem nastala demokratična struktura slovenskega političnega prostora ali pa vsaj enega dela. Je bilo pa še vse v zelo zraku, nobenih obetov in zelo konkretno takrat ni bilo kake velike konkurence za predsednika Demosa. Dr. Jože Pučnik je postal predsednik Demosa zato, ker je bil pogumen, ker si je upal. Nekateri predsedniki zvez oz. strank, ki so se vključile v Demos, te funkcije, za katero se je vedelo, da bodo vanjo treskale strele, enostavno ni hotelo prevzeti, čeprav so imeli sicer kar spodobne osebne in politične ambicije. Ampak vedelo se je, da bo to tista špica, ki bo morala prebijati led slovenskega in jugoslovanskega totalitarizma in pravzprav je šlo tukaj za pogum. Slovenija mora biti dr. Jožetu Pučniku večno hvaležna že zaradi tega, ker je to odgovornost sprejel. Veliko vprašanje je, če se ne bi ponovno znašli na neki zamudniški strani kot narod, če dr. Jože Pučnik tega izziva ne bi sprejel ali pa če bi omrežje, ki je bilo že takrat zelo močno tudi v nekaterih strankah kasnejšega Demosa, temu vsililo nekega drugega človeka. Tudi to bi se lahko zgodilo.

Se pravi, to je bila, po mojem mnenju, tista točka, ki je spremenila potek dogodkov v času, ki mu danes pravimo čas slovenskega osamosvajanja, slovenska pomlad in dr. Jože Pučnik je v naslednjih letih, tudi takrat, ko ni imel nobene formalne funkcije, s svojim delovanjem, s svojim nastopom, s svojim bojem za resnico v temelju zaznamoval naš politični prostor in ga naredil boljšega zato, ker se je zavedal, kaj so tiste ključne stvari, ki jih je treba narediti, o katerih je treba še prej govoriti in ki jih je treba ljudem razložiti. Takrat, ko je on prevzemal vodenje Demosa, se je vedelo, da če iz vse te energije, iz vseh teh protestov, iz kapitala, ki ga je ustvaril odbor za varstvo človekovih pravic, France Tomšič s stavko v Litostroju, Slavko Kmetič z železničarsko stavko, slovenski intelektualci s 57. številko Nove revije. Dr. Jože Pučnik je vedel, da če se to ne organizira v neko silo, ki bo na koncu dosegla praktične spremembe, volitve, parlamentarno demokracijo, potem bo to zgolj neka epizoda v zgodovini naroda, ki bo hitro pozabljena, ki jo bodo uspeli z monopoli v učbenikih,v medijih in tako naprej kmalu potisniti iz spomina ljudi.

Demos je postal sila, ki je spreminjala slovenski politični prostor, predvsem po zaslugi dr. Jožeta Pučnika. Bilo je nekaj kritičnih dogodkov v tistem času, kjer je on s svojo odločnostjo spremenil tok dogodkov. Ko je Demosov poslanski klub v začetku novembra leta 1990 sprejel odločitev, da se Slovencem ponudi možnost odločanja o samostojni Sloveniji na plebiscitu, je bila to odločitev, ki je bila sprejeta v okviru poslanskega kluba, to še ni bila odločitev skupščine in parlamenta. Jože Pučnik je vedel, da bo ta odločitev tako napadena in konfrontirana, da je treba ukrepati hitro. On je šel direktno iz Poljč, kjer je bilo to srečanje, na eno zborovanje, mislim da ravno v Slovensko Bistrico in še isti dan mislim da v Ruše in je tam že delal javno zborovanje v podporo tej odločitvi. Jasno je povedal »Slovenci gremo decembra na plebiscit, odločali se bomo o samostojni državi« in Slovenija je naenkrat živela v tem. Začela se je valiti neka snežna kepa, ki je ni bilo več možno ustaviti.

Če Jože Pučnik tega ne bi naredil, bi verjetno v enem tednu, preden bi ta ideja prišla v parlamentarno, takrat še skupščinsko proceduro, mediji idejo ubili na samem začetku. Kajti tudi po tem, ko je Jože Pučnik to uspešno preprečil, ko so ljudje to začeli množično podpirati in tako naprej, je Milan Kučan v svoji prvi izjavi, ko je komentiral ta predlog, dejal: »Kdo je to Jože Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit? To je norost. To je igranje z usodo ljudi.« Janez Stanovnik je dejal »da je odcepitev Slovenije od Jugoslavije ali pa pošiljanje takšnih signalov samomor slovenskega naroda.« In je razložil, da bodo padli Osimski sporazumi in da iz Slovencev ne bo nič in tako dalje.

Ker je ta iskra zažgala neko zelo vnetljivo tkivo, se tega ni dalo več ustaviti. In ko so videli, da se tega ne da več ustaviti, so seveda skočili na ta voz. In Demos je dosegel takrat neko vsaj formalno politično enotnost in zakon o plebiscitu je bil sprejet z veliko večino, ne soglasno, kot danes govorijo, ampak vseeno s prepričljivo večino, ki je šla preko Demosove večine v takratni skupščini.

Ne bom govoril o tem, kaj se je dogajalo po tem, ampak rad bi povedal še naslednji trenutek, kjer je dr. Jože Pučnik usodno vplival na potek dogajanj. Plebiscit je bil za nami, imeli smo sanjski rezultat, mnogi med vami ste ga zgradili s svojim pogumom in odločitvijo, ampak kljub temu neke politične enotnosti, o kateri se danes govori, kako smo potem vsi enotno delali za uresničitev tega plebiscita v Sloveniji, ni bilo. Demosova vlada je začela pripravljati zakonodajo za življenje samostojne Slovenije in tisto zakonodajo smo z velikimi mukami in ogromnimi napori spravili čez proceduro, kjer smo ključne zakone sprejeli z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Še v Demosu ni bilo soglasja o tem, da se dejansko osamosvojimo. Začelo se je govoriti o tem, prav, plebiscit je bil, razglasiti moramo samostojno državo, ampak takoj naslednjo sekundo se moramo pa spet združiti v Jugoslavijo. In to so stranke, ki se danes imenujejo Socialni demokrati, takrat so bili Stranka demokratične prenove, skratka komunistična stranka, takratni liberalni demokrati, socialisti, oni so to javno razglašali, časopisja tistih dni so polna teh njihovih izjav.

Ko je Milan Kučan govoril v slovenski skupščini 25. junija leta 1991, dan preden je govoril potem na proslavi, je v svojem govoru na dan, ko je slovenska skupčina sprejemala Temeljno ustavno listino, s katero smo se osamosvojili, govoril o štirih pogojih pod katerimi se bomo Slovenci spet združili v neko novo Jugoslavijo. Letos smo obhajali 25. obletnico slovenske samostojnosti, ni bilo niti enega medija, ki bi ta govor ponatisnil, tako da bi se vedelo, kako je bila dejansko slovenska politika enotna v narekovajih v tistih časih.

Ampak kot sem rekel že prej, oklevanja so bila tudi v Demosu in dr. Jože Pučnik je na predlog nekaterih, ki smo videli, kam stvari gredo, aprila leta 1991 sklical koalicijo Demos. Dobili smo se tam na nekem mestu s čudnim imenom, na Račjem otoku na Brdu pri Kranju. Tam je dr. Jože Pučnik vsakega predsednika Demosovih strank, takrat je bilo 7 strank v koaliciji Demos, vsakega poimensko vprašal: »Ali si za to, da junija, po šestih mesecih od plebiscita, ne samo razglasimo samostojnost, ampak Slovenijo dejansko odcepimo od Jugoslavije? Ali si za realno osamosvojitev?« Narediti smo morali dva kroga, preden so vsi rekli, da so za. V prvem krogu je bilo kar nekaj odgovorov, kjer nisi vedel ali je ja ali je ne. Avstrijci bi rekli, je bil »jajn«. Dva kroga je naredil dr. Jože Pučnik, da je potem ta večina prevladala in da je bilo neko soglasje in od takrat naprej je vsaj Demos približno enotno deloval za slovensko osamosvojitev.

Dr. Jože Pučnik je tako kot tudi jaz osebno in velika večina članov takrat še Socialdemokratske zveze, kasneje stranke, pa tudi velika večina dobromislečih ljudi v Sloveniji verjelo, da bo po slovenski osamosvojitvi, formalni demokratizaciji po tistih prvih volitvah pač vse drugače. Da tudi tisti, ki so včasih kršili človekove pravice, zdaj mislijo drugače, da so prišli novi časi, da smo Slovenci vsi zdaj novi ljudje, da ni treba preveč kopati po preteklosti, da je treba delati skupaj. Dobro, niso bili vsi za osamosvojitev, spremljali smo to od blizu, ampak ta je uspela, plačali smo relativno nizko ceno, Slovenija je doživela mednarodno priznanje, videlo se je, da bo naš gospodarski razvoj, zdaj ko smo samostojni, za razliko od tistih, ki so rekli, da bomo jedli travo, če se bomo odcepili, šel hitreje in takrat smo bili vsi pripravljeni pozabiti, da so nekatere stranke bile proti osamosvojitvi. Dr. Jože Pučnik je bil pripravljen pozabiti vse krivice, ki so se mu dogajale. Njega so mnogokrat označevali za revanšista, pa je bil daleč od tega. Nikomur ni skrivil niti lasu na glavi.

Tisto vzdušje je pripeljalo potem do nekih formalnih korakov, ki so bili velika napaka. Do razpusta Demosa v Dolskem. Do pristanka na to, da se na hitro sprejme neka volilna zakonodaja, ki je bila slaba in jo imamo še danes. Vse tiste poteze, ki so bile napačne in smo jih delali v dobri veri in z velikim prepričanjem, da smo zdaj v nekem novem času in da vsi ljudje drugače razmišljajo, vse tiste poteze so omogočile, da je staro prišlo zelo hitro nazaj in volitve leta 1992 so bile zaradi tega zelo kruta streznitev.

Slovenska demokratska stranka je danes politična, formalna naslednica Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze, dveh ključnih, nosilnih strank v Demosu. Ne edinih, tudi ne najbolj množičnih takrat, tudi ne prvih, prva je bila Slovenska ljudska stranka, to je treba priznati, kljub temu je neko nosilno jedro, ki je nase prevzelo ključno težo slovenske osamosvojitve in demokratizacije, prihajalo iz teh dveh strank in mi smo danes pravni in politični nasledniki obeh. Ampak obe naši predhodnici sta leta 1992 na tistih volitvah doživeli katastrofo.

Nasledniki Slovenske demokratične zveze sploh niso prišli v parlament, so postali neparlamentarna stranka Narodni demokrati, naša stranka je prišla v parlament za las, tam za 8, 9 tisoč glasov. Spomnim se sestankov, ki smo jih imeli takrat, ki jih je sklical dr. Jože Pučnik, ko smo analizirali napake, ki smo jih naredili in vse tisto, kar bi se moralo spremeniti pa se ni. In takrat je dr. Jože Pučnik dejal: »Bili smo naivni. So enostavno stvari, ki jih je treba narediti, ni možno preskočiti nekih faz.« Spomnim se njegovih besed, ki jih je izrekel in jaz jih zadnje čase zelo velikokrat ponavljam: »Ni možno doseči sprave brez resnice, ni možno posejati njive, dokler na tej njivi prej ne populiš plevela in jo pripraviš za novo setev, ne bo nobene žetve ali pa boš gnojil osat.« In takrat je dr. Jože Pučnik prevzel na svoja ramena enega od naslednjih križev, ko je predlagal in potem tudi vodil komisijo za raziskovanje povojnih pomorov, prvo parlamentarno komisijo, ki se je s tem ukvarjala in ki je preprečila, da bi se to obdobje tragične slovenske zgodovine popolnoma zameglilo. Ponovno so ga obtoževali vsega živega ampak tista komisija je pravzaprav postavila nogo med vrata pozabe, ki so jo načrtovali.

Kar se tiče njegove vloge v Slovenski demokratski stranki tudi po tem, ko ni bil več predsednik, moram reči, da je dr. Jože Pučnik ostal lojalen Slovenski demokratski stranki do konca. Ne samo v tem smislu, da nam je dal kdaj kakšen nasvet, bil je član vodstva, častni predsednik, ki je aktivno deloval vse do svoje smrti. Leta 2002, ko smo na predsedniških volitvah predlagali Barbaro Brezigar za predsedniško kandidatko, se je tudi aktivno, fizično angažiral v kampanji kot skoraj nihče drug in dr. Jože Pučnik je bil poleg tega, da je vseskozi vedel, kaj so tisti ključni problemi in na to opozarjal, tudi človek, ki je bil sposoben napake, ki smo jih naredili, priznati in jih tudi ovrednotiti in jih potem popravljati.

Zaradi tega spoznanja je Slovenska demokratska stranka ravno v času, ko sem tudi jaz potem prevzel to funkcijo od njega, naredila neko oceno, ki je še danes temelj našega programa. Če pogledate program Slovenske demokratske stranke, je danes v veliki meri takšen, kot je nastal leta 1993 in temelj tega programa je spoznanje, da mora tudi Slovenija opraviti tranzicijo, sicer v Sloveniji ne bo normalnega življenja. In za to se še vedno borimo. Rdeča nit tega programa in tudi celotnega prizadevanja dr. Jožeta Pučnika v slovenski politiki od zgodnjih začetkov, ki jih je zelo drago plačal s svojim trpljenjem, pa je boj za blaginjo slovenskega človeka in boj za resnico. Če bi želeli dr. Jožeta Pučnika opisati, bi ga lahko opisali na mnogo načinov, še najbližje mogoče Gorazd in še nekateri, ki ste delili trenutke z njim tudi izven politike. No ampak ko gre za njegovo javno udejstvovanje, ko gre za udejstvovanje na čelu naše stranke, ko gre za njegov prispevek k temu, kar se je v tem času v Slovenji spremenilo na bolje, pa je ta opis zelo natančen.

Življenjski moto dr. Jožeta Pučnika v slovenski politiki je bil boj za resnico in boj za blaginjo slovenskega človeka. In to sta še vedno dve ključni točki našega programa in hvala vsem, ker se skupaj borimo za uresničitev obeh. Hvala.