Vladimir Putin kot “uzakonjen” novodobni ruski car, ki lahko vlada kar četrt stoletja!

Piše: mag. Dejan Kaloh

Ruski predsednik Vladimir Putin Rusiji vlada že od leta 2000. Že celih 16 let (!), vključno z njegovim štiriletnim premierovanjem, kjer je njegova predsedniška lutka za en mandat bil Dimitrij Medvedjev. Spomnimo: tik pred novim letom 2000 je namreč Boris Jelcin presenetljivo odstopil s predsedniškega položaja, njegovo funkcijo pa je začasno prevzel premier Putin. Po predsedniških volitvah aprila 2000 je Putin zmagal že v prvem krogu in tudi uradno postal politično najmočnejši človek v državi. In tako bo ostalo vse do leta 2024 (naslednje predsedniške volitve v Ruski federaciji bodo marca 2018 in te bo Putin zagotovo dobil še enkrat), ko mu bo potekel drugi predsedniški mandat. Kar pomeni, da bo Putin vladal Rusiji kar četrt stoletja! Če se vmes v “materi Rusiji” ne bo zgodilo res kaj revolucionarnega…

Putin v politični praksi v nasprotju s svojimi velikimi besedami o demokraciji, gradi in utrjuje svojo oblast s precej avtoritarnimi metodami, ki niso ravno v skladu z demokratičnimi načeli. Kritični analitiki pravijo, da je v ruskem političnem življenju moč z lahkoto opaziti precejšnja neskladja med uradnimi Putinovimi izjavami o krepitvi demokracije z njegovo realno politično prakso, ki jo občutijo predvsem neposlušni državljani in tisti politični elementi v državi, ki bi želeli ogroziti njegovo oblast. Kritični ruski analitiki ob tem poudarjajo predvsem popolno zatiranje politične konkurence s strani »carja« Putina (Urnov in Kasamarova, 2005). Dandanes v Državni dumi takorekoč ni politične opozicije, hkrati pa se stopnjuje njena pasivnost v zakonodajno-iniciativnem procesu in v procesu izvajanja kontrole izvršilne oblasti. Duma se vedno »dobro odreže«, ko je potrebno potrditi zakone, ki jih predlaga predsednik, še resignirano ugotavljajo Putinovi kritiki.

Močna državna oblast je v pretekli ruski zgodovini imela velik vpliv na rusko mentaliteto. Ob večstoletni tradiciji absolutne carske oblasti niti ni tako nenavadno, da Vladimirja Putina že vseskozi imenujejo novodobni ruski car. A kako je Putin čez navidezen demokratičen okvir ustroja sodobne ruske države “uzakonil” svoje carstvo? Verjeli ali ne – čez zakone!

Preprečevanje referenduma kot dejanske volje prebivalstva

28. junija 2004 je predsednik Vladimir Putin podpisal novi federalni zakon »O referendumu RF № 5-ФКЗ«, ki ga je prej – v rekordno hitrem času osemindvajsetih dni – podprla Državna duma. Zakon je bistveno otežil postopek predlaganja referenduma in je zelo omejil krog vprašanj, ki se lahko zastavijo na samem referendumu.

Do sedaj je v Ruski federaciji bil izveden le en referendum in to 12. decembra 1993 (potekal je vzporedno s prvimi volitvami v Državno dumo), ko so se državljani odločali o novi ustavi.

Svobode zbiranja ni več

Predsednik Putin je 8. junija 2012 podpisal sporni Federalni zakon № 54 »O zborovanjih, organizaciji mitingov in demonstracij«, katerih sicer ni v celoti prepovedal, a jih je zelo omejil. Zakon v ohlapni dikciji prepoveduje »organizacijo mitingov in zborovanj, ki lahko ogrozijo javni red«. V to kategorijo po novem lahko spadajo prav vsake demonstracije ali protesti, ki so uperjeni proti oblasti. Putin je ob podpisu tega zakona povedal, da bo predmetni zakon le okrepil demokratičnost države, in »da nihče ne omejuje svobode državljanov, ki se želijo udeležiti demonstracij ali protestov, toda tovrstni mitingi morajo biti tako organizirani, da ne bi škodovali državljanom, ki v tem ne sodelujejo.«

Ob tem so se tudi zelo povečale kazni za sodelovanje v protestih, ki kršijo javni red in mir. Po novem najvišja predvidena kazen za udeležence »nezakonitih« protestov tako znaša 300.000 rubljev (7.300 evrov), za organizatorje tovrstnih protestov pa kar do milijona rubljev (24.500 evrov).

Nekdanji sovjetski voditelj in Nobelov nagrajenec za mir Mihail Gorbačov je Putinov podpis pod ta sporni zakon označil za »napako«. »Odslej v Rusiji ni več nobene svobode zbiranja,« je dogodek v opozicijskem časniku Nova Gazeta takrat ocenila vidna komentatorka Julija Latinina. Tudi organizacija za človekove pravice Human Rights Watch je ob sprejemu zakona opozarjala, da nova pravila praktično onemogočajo proteste in zborovanja.

Absolutna kontrola medijev

Svoboda medijev je bila v Rusiji že od nekdaj ena najbolj perečih tem, ki je ob koncu leta 2013 dobila še dodaten udarec. 9. decembra 2013 je Putin namreč podpisal »Ukaz o prenehanju« ene izmed največjih državnih tiskovnih agencij RIA Novosti, ki spada pod okrilje Ministrstva za komunikacije in masovne medije ter o ukinitvi mednarodne radijske postaje Glas Rusije. V uradni razlagi so zapisali, da je to bilo potrebno nujno storiti zaradi  zniževanje stroškov v državi. Oba ponudnika informacij so nato združili pod novim imenom Rossiya Segodnya (Rusija danes), ki ga vodi preverjen Putinov človek Dimitrij Kiseljov, ki je prej služboval na ruski nacionalni televiziji.

Ukinitev tujih civilnih nadzornikov

Zakon № 18 »O delovanju nekomercialnih združenj«, je predsednik Putin podpisal 18. aprila 2006. S tem zakonom se je otežil postopek ustanovitve nekomercialnih združenj, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Na podlagi tega zakona ponovnega podaljšanja delovanja nista mogli izvesti denimo predstavništvi Human Rights Watch in Amnesty International v Rusiji, ki predtem tovrstnih težav nista imeli.

Omejevanje politične konkurence

Federalni zakon № 95 »O političnih strankah«, ki ga je 20.12.2004 podpisal Putin ob koncu svojega prvega predsedniškega mandata, je povzročil veliko težavo za ustanavljanje novih političnih strank. Zakon je določil, da mora vsaka politična stranka imeti najmanj 50.000 članov. Z zakonom se je povišalo tudi število člankov stranke v posameznih subjektih RF (najmanj 500 članov v vsakem subjektu je bil pogoj, da je stranka sploh lahko obstajala). Slednja zakonska zahteva naj bi se nanašala na to, da morajo politične stranke imeti nacionalno »širino«, ne pa da gre za stranko, ki izhaja in ima podporo samo v določenem delu Rusije. S tem zakonom je Putin učinkovito preprečil nastajanje novih političnih strank, ki enostavno niso mogle slediti tem zahtevnim zakonskim omejitvam.

Putin je v svojem drugem predsedniškem mandatu 18. maja 2005 podpisal Zakon № 51 »O volitvah poslancev v Državno dumo«, s katerim se je volilni prag za vstop v dumo zvišal s 5% na 7 %. S to potezo je Putin očitno želel v parlamentu videti še manj strank kot jih je bilo sicer. Medvedjev je leta 2011 z novelo zakona ponovno znižal volilni prag na 5 %, in tako je zaenkrat tudi ostalo.

Popravek k zakonu № 51 »O volitvah poslancev v Državno dumo«, imenovan »O ukinjanju minimalne udeležbe na volitvah«, je Putin podpisal 7. decembra 2007. V javnosti je po Putinovi 8-letni vladavini vedno bolj naraščalo nezadovoljstvo v zvezi z vedno novimi zaostritvami volilne zakonodaje (zvišanje volilnega praga, otežitve okoli  nastajanja novih političnih strank in podobno). Očitno je Putin s tem zakonom želel preprečiti ogrozitev zmage njegove stranke Združena Rusija na volitvah leta 2008 v primeru, če bi večina prebivalcev zaradi nezadovoljstva bojkotirala volitve. Predpisana minimalna udeležba se je ukinila tudi za predsedniške volitve. Dejansko je šlo za absurdno situacijo, saj je v skladu z novim zakonom za veljavnost volitev zadostoval en sam glas v vsakem volilnem okraju (pred tem zakonom je za parlamentarne volitve morala biti volilna udeležna najmanj 25%, za predsedniške volitve pa najmanj 50%).

Putin je sicer pred tem (15. julij 2006) vnesel še en »zanimiv« popravek k zakonu № 51 »O volitvah poslancev v Državno dumo«, ki se je imenoval »O ukinjanju glasu proti vsem«. Razlog je bil podoben kot pri ukinitvi miminalne udeležbe na volitvah, t.j. preprečiti bojkotiranje volitev (da državljani ne bi volili »stranke nezadovoljstva«, ki bi strankam v dumi odžirala glasove).

Še lepo poprej (26. julij 2005), je Putin vnesel popravek k zakonu № 51, in sicer »O ukinjanju volilnih blokov«. Volilni bloki združenih političnih strank, iniciativ ali posameznih političnih predstavnikov, ki so se združili zaradi sodelovanja na volitvah v upanju na čim boljši volilni uspeh, so bili zakonsko prepovedani. To je veljalo tako za parlamentarne kot tudi za predsedniške volitve, dopuščali so se le volilni bloki na lokalnih volitvah.