Ko politik toži novinarja, je to perverzno. Ko ga toži Fištravec, je to nadvse perverzno.

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Kmalu bodo minila natanko štiri leta, kar je nenadoma izginil Franc Kangler.

Čez noč. Šit, ni ga bilo več, ni se prikazal, izginil je kot kafra. »Propao u zemlju«, mater.

Filmsko. Na Večeru so si masovno kupovali žiletke, doživljali napade panike, dihali kot ribe na suhem. Nič bolje ni bilo na spletnih forumih. Zofijini ljubimci so se bili pripravljeni odreči celo tistemu enemu samemu proračunskemu evru, da bi se izvedelo, kje je Franca.

Človek, za nameček takratni župan univerzitetnega mesta Maribor, drugega največjega v državici, je izginil brez besede, brez sledu; kot duh. Še huje: izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl. Kaj je zdaj to?! Je prenehal biti? Prenehal obstajati?! Huhhhh.

Prikoritniki in priskledniki so padali vznak, zmanjkovalo jim je zraka; laureati so vračali, kar jim je bilo podeljeno; pri EPK so prekinili z delitvijo zastonjskih vstopnic; na traktorjih v Dupleku so pokale gume. Brez razloga, same od sebe. Še trenutek ali dva in Mariboru bi se zgodila »Vojna svetov«, pri čemer Welles ali Spielberg ne predstavljata bistvene razlike.

Kje se je torej skrival Franca, ta civilizirani divjak, agresivni provincialec, šerif, kot so ga opredelili čisto po mariborsko? So ga sunili »BodySnatchers« ( Tatovi teles); tisti, ki želijo, hočejo, zahtevajo, da mislimo isto?! Ali pa je bil Franca eden izmed njih in naj izginotje smatramo kot odrešitev?! Kot »Redemption«; Shawshank ali Maribor, je čisto vseeno.

Še zmeraj se plazimo skozi tunele dreka, itak. EPK je bila samo fasada, Potemkinova vas.

Kam je torej izginil šerif, kdo mu je napovedal »High Noon« (Točno opoldne) ?!

Kje je prišlo do obračuna, pri »OK Corallu« ali morebiti pod vzpenjačo?! Pri srbski pravoslavni cerkvi, na stanovanjskem skladu, je bilo na bregu leve ali desne Drave, morebiti na majhnem mostu preko Drave, ki ga poznamo kot brF, ki jo je treba pustiti »pri miri«?!

Je posredovala vojska, ki je nismo uspeli dovolj hitro vrniti v civilizacijo, se je zgodilo pri Astrid, Karin ali celo na pokopališču, kjer le izbrani čutijo pozitiven srčni utrip? Je do neizogibnega prišlo pred ptičjo hišico?!

Nak, ne bo šlo! Za operacijo »Bird Cage« je poskrbela kar država sama, ko nam je privoščila malodane travestitsko komedijo in nad njo poslala- reci in piši- 117 policistov. Ufff, niti vedeli nismo, da jih imamo toliko. Nič čudnega potem, da se ravno v Mariboru napada policiste, po novem z orožjem, po novem že pri tako rutinskem postopku kot je alkotest. Hočem reči, če pošlješ 117 policistov nad eno samo ptičjo hišico….ali nisi potem dolgoročno poslal jasnega sporočila, da ti jih bo zmanjkalo za ( prometno) patruljo?!

Kakor koli, Franca se je vrnil.

Tako nenadoma kot je izginil. Cinik bi zapisal, da ne za dolgo, a se je vrnil. Na Večeru se je sprostilo; pri Peršaku so ponovno zaznali srčni utrip, Jasmini Cehnar je popustila pareza, Branka Bezjak je na seje mestnega sveta nehala hoditi z nekdanjim radijskim moderatorjem, ki je za nameček postal vajen tipkovnice.

Enako je bilo z ostalimi: Boris Vezjak je bil v trenutku na »on«, v zatohli kleti pomenljivega imena (KGB) pa so snovali in kovali, kako navideznega šerifa zamenjati s tistim pravim, s klobukom; skratka- »Network«, omrežje, se je zagnal(o).

Tudi traktorji so zaorali, edino njih vozniki niso bili kaj prida pri volji, saj bodo ponovno morali na premiere, ki jih ne razumejo in – brate mili- če se njih vpraša, sodijo »černe maske« na polja in v gorice, med koruzo in trto, ne pa na gledališke oz. operne odre. Saj veste, saj poznate: tam je vsaj neka korist od njih, huh. Škorci lansko grozdje nazaj nosijo ali kako že gre tista?!

In kje je bil Franca?! Commedia dell’ arte, ampak Franca je, buahahaha, snemal film.

Ne kakršen koli film, Franca je na nek način – in gledano s časovne distance- snemal svoj lasten propad, saj je bil film »Tudi oglje kuhajo, mar ne?!« več kot samo naslovna, besedna odjuga ameriške klasike » (Tudi) konje ubijajo, mar ne?« in je (ali pa še bo) iz obskurnega, marginalnega dokumentarca postal shockumentarec o tem, kam vse ne bi smela zaiti oblast.Moral bi postati obvezno šolsko gradivo, mater. Skorajda neumno je pri tem omenjati, da se je medijska mašinerija hipoma zagnala, medijci pa dobili svojo (pre)potrebno dozo.

Bilo je. In minilo je.

Potem pa je lani nenadoma izginil dr. Andrej Fištravec, nekdaj nadomestni in vstajniški, danes redni, s polnim mandatom in nič-več-vstajniški župan istega univerzitetnega Maribora.

In kaj se je zgodilo? Nič. Vse tiho je bilo. Šokantno. Med vsemi temi novinarskimi bardi, laureati, khm, krovnega slovenskega novinarskega telesa, ki jih je za uspešno opravljeno diskreditacijo političnega nasprotnika (beri: Kangler in Janša) – zavito v celofan, heh, raziskovalnega novinarstva, kajpada- nagradilo s svojimi nagradami, bi se pa ja morala najti ptica, ki ne bi čivkala, kot je pričakovano. In se je. Z nujnim dodatkom; ko so gradili peršakovsko- novinarsko gnezdo istomislečih, so bili pozorni na tisto eno jajce, ki bi se lahko pokazalo kot kukavičje. Preden bi gnezdo prešlo v za odtenek bolj milo oskrbo Branke Bezjak, je alfa samec nanj namestil strojničarje in snajperiste: ( strojnično) gnezdo je postalo bunker. Bunker Branke Bezjak. Katerega primarni cilj se zdi- vsaj tako na daleč- enak vsakemu bunkerju na poljubni obrambni liniji: vzdrževanju obstoječega stanja ne glede na ceno. In žrtve. Jajce so zato predčasno odstranili. Zaman! Iz njega se je izleglo krilato bitje Gabrijel. Preneslo neprijetno naznanilo in malodane končalo za rešetkami. V kletki.

Ko sem kot priča vstopil v sodno dvorano, v kateri se je odvijal primer Fištravec vs. Toplak, sem se znašel v enem tistih prelomnih filmskih trenutkov, ki jih vso življenje dojemaš v vlogi zunanjega opazovalca, nato pa se ti nenadoma zgodijo. Postalo mi je jasno; vloga, v katero sem bil tudi proti svoji volji postavljen, namreč ni dopuščala osebnega maščevanja, ne glede na to, kako sladko bi bilo. Tu ni šlo zame, za župana ali novinarja, tu je šlo za načela.

Ozrl sem se torej na levo in desno, gledal novinarja Toplaka in župana Fištravca, videl pa nekaj čisto drugega: dva kupa nesreče, prestrašeni implodirani gmoti, izžeti zaradi moči medijev, na igralni plošči katerih predstavljata manj pomembne figure, oboroženi vsaka s svojo pravniško pijavko, ki (bo)sta – prosto po Fincherjevem “7even” – v imenu svojih klientov zagovarjali nekaj, v kar najbrž niti sami ne verjameta.

Morda bi lahko vse podrobnosti zadržal zase, če aktualni župan nekje pri koncu ne bi naredil usodne  napake- načel vprašanje meja in sprejemljivosti, kar je najbrž dojemal kot lastno prednost. Napačno! Župan, katerega pribočniki na dnevni bazi- v sodelovanju z dominantnimi mediji- demonizirajo vsakogar, ki sem jim postavi po robu?! Župan, ki samo nemo opazuje odvratna početja svojih podrejenih, interesnega klana in jim s svojo nemostjo pritrjuje?!

Nak, taka oseba si je s svojim početjem že zdavnaj odvzela pravico na tako sklicevanje.

Vidite, ravno primer Andreja Fištravca dokazuje, da slovenska levica sploh ni levica v klasičnem, tradicionalnem smislu, pač pa skupek preživete revolucionarije: rdeče buržoazije, priložnostnih tajkunov, večnih prisklednikov in pribežališče aktivistov- plačancev ter karierističnih homoseksualcev. Če bi slovenska levica brala levičarje– denimo Dušana Rutarja, psihoanalitika in nadvse plodnega filmskega kritika, ki se je v teh turbolentnih časih razglasil za komunista- bi to takoj spoznala. Tako pa je nostalgična ideologija njena rešilna bilka, katere se oprime vsakič, ko zaradi lastne neumnosti zabrede.

Kot po nekem čudežnem receptu pa do tega pride prav vsakič, ko se – po poprej izvršenem prevratu- povzpne na oblast, ampak…kaj ‘č’mo, čudna so pota Gospodova.

O čem govorim?! Dušan Rutar je v svoji kritiki filmskega presežka “The Village”

( Vas ob gozdu) namreč razvil in pojasnil tezo o meji, o nujnosti meje, ki se ne sme preiti in je v občestvu nujno potrebna, saj naznanja in določa meje svobode, torej dopustnega.

Človek namreč imaginarijev, fantazem, tabujev, posledično meja ne oblikuje kar tako, saj ga varujejo pred breznom in pogubo nesmisla. Fištravec– ta maziljenec neoliberalizma in izbranec lokalnih nazovi veljakov, ki usklajeno delujejo v spregi z operativci iz Miklavža, Šentilja in Ljubljane- pa je čuden (p)tič, ki si vse razlaga malo po svoje, po vstajniško.

Da se ne spuščam v vse prežvečeno: ko je potrebno in nujno za kratkoročni efekt, je poljubno dopustno, ko nam- beri: klanu– škodi, pa ne.

Prehajanje meja pa je redek dar, zavoljo višjih ciljev dan samo izbrancem, ki se svojega poslanstva tudi zavedajo, kar nam zlasti dokazuje film “Stardust” ( Zvezdni prah).

Povedano drugače- vstajniki so svoje poslanstvo že zdavnaj zapravili. V kastlcu kitajske tovarne baterij, med drugim. Tudi zato je Fištravec na sodišču ‘zgledal kot implodirana zvezda, kot supernova, ki se vrti samo še okoli svoje osi in je potreben le samemu sebi in ozkemu krogu dobičkarjev. Svoje gorivo, svoj zvezdni(ški) prah je že zdavnaj porabil.

In tega ne bodo spremenili ne Peršak in Šeruga, ne Bezjakova in Selan, še najmanj najbolje obveščeni mariborski fotografi, ki za nameček niso iz Maribora.

Ko sem bil torej na sodišču povprašan ali je Fištravec v medijih obravnavan več in bolj kot marsikdo drug ( izvzemajoč Franca Kanglerja), sem odgovoril pritrdilno. Bolj obravnavan,  večkrat krivično. Ko sem bil povprašan ali je bil novinarski postopek izveden pravilno, sem v to rahlo podvomil, a opozoril, da je to odvisno tudi od redakcijskih zahtev. Če bi me vprašali ali je Fištravec narkoman, bi jim odgovoril, da je to smešno. Fištravec ni narkoman, vsaj zame ne. Če bi bil, bi bilo to veliko presenečenje. Verjemite, delal sem z narkomani; to je druga sorta, iz drugega registra.

So dejanja njegove žene sporna? Seveda so, a hkrati neokusna in predvsem nerodna šala.

Vsaj ples z “nacistom”. Ki je še najmanj smešen meni, saj imamo v družini nemalo žrtev nacističnega terorja, po drugi strani pa mi skozi kolumno opisana medijska naveza sponaša – s čimer me pravzaprav načrtno medijsko diskreditira– ravno simpatiziranje z ustaštvom, kar je tragikomično, saj so ded(k)a ubili nacisti, njegovega brata pa ustaši, kar je mojega očeta in njegovega brata naredilo za svojevrstni vojni siroti. Vidite, tako zlahka gre to v slovenskem medijskem prostoru, bruh. Dodaten dokaz?!

Slovenska medijska mašinerija, na čelu z Borisom Vezjakom, se je oni dan družno spravila na Janeza Janšo, ker si je drznil zapisati tezo o medijskih prostitutkah,

ki da so na voljo za 30 EUR, huh. Po drugi strani pa gre ta-isti Vezjak za pričo medijskim vazalom, ki so vašega kolumnista nekaj let zapored- via čas(T)nik Večer, kajpada- javno označevali za poceni medijsko- političnega prostituta, ki se je prodal za 30 EUR, heh.

In klobaso. Da ni tragično, bi bilo komično. Vidite, kako dobra je pravzaprav slovenska desnica: levica ponuja 30 EUR, desnica natanko enak znesek, a še klobaso hcoj.

Šalo na stran; sodobno angleško reklo pravi, da ni važno, kaj je prav in kaj ne, kot nista važni resnica in pravica- važna je javna percepcija. In to ustvarjajo mediji, seveda. Tisti, ki bodo hoteli, bodo v mojem dejanju videli pričevanje zoper Fištravca, tisti preudarnejši zagovarjanje novinarske svobode in pravice javnosti do obveščenosti. Novinar namreč zastopa simbolni mandat resnice in ima pravico opozoriti javnost na nekatere poteze oblastnikov, ravno zato, ker oblastniki s svojimi dejanji ta-isto javnost primarno ustvarjajo in usmerjajo.

Tudi, če se pišejo Toplak; tudi, če so (ali pač niso) kangleristi ali pa(č) janšisti. Ker pa na terenu operirajo vojske, prihaja do grotesknih situacij oz. tožb vsepovprek, ko celo vstajniški direktor toži režimsko novinarko, ki/ker si je drznila zapisati, da je politično nastavljen in nesposoben.

Mislim, kam bi pa prišli, če bi o politično nastavljenem managementu pisali, da je politično nastavljen in zraven še podvomili v njihovo managersko sposobnost, heh?!

Kako je že rekla tista debela kuharica iz kultne humoristične serije o anglosaksonski razredni družbi, v katero smo mutirali?! Saj veste; tista, ki je poveličevala “law and order” wannabe butlerja, šmirala pa z deklasiranim butlerjem; ki je prisegala na hierarhijo, ljubila pa prevratništvo?! Saj veste, tista iz “You rang, m’lord?!”.

Aha, saj res: “Where would it all end?!” Smrdi po vstajniški etiki, mater.

Za konec še enkrat k Fištravcema; ta nista na drogah, ampak sta opita. Z oblastjo.

In od oblasti. Konstantno. Da jima pri tem najbolj pomaga čas(T)nik Večer, naj nikar ne čudi. Kot novi psi čuvaji so z oblastjo tako rekoč zlizani; z njo si delijo tudi opitost. Že od nekdaj. Toplaka so odpustili zaradi prošnje zaposlitve za nosečo ženo, hkrati pa zamolčali nekaj sorodnih primerov. Tudi iz lastnih redakcij. Za tlakovanje vstajniške poti na oblast in sprevrženega pojmovanja javne morale so najbolj odgovorni. In ker na obzorju ponovno vzhaja sonce, ki ga vleče v desno, je strah razumljiv. Pa tako so trobili o katarzi, a pri tem pozabili bistveno: z njo pričneš najprej pri sebi.

Ko politik toži novinarja, je to perverzno. Ko ga toži Fištravec, je to nadvse perverzno.

Verjemite meni, ki sem bil – via Fištravčevi medijski pribočniki- deležen žaljivk, ob katerih so obnemeli celo tisti, ki jim je obravnava podobnih zapisov profesija.