Molenbeek – valilnica islamskega terorizma sredi srca EU

Piše: Dejan Kaloh

Bruseljska četrt Molenbeek, ki je od središča mesta oddaljena samo 2 kilometra zračne linije, velja dandanes za najbolj zloglasno četrt katerekoli evropske prestolnice in to povsem upravičeno. V četrti, v kateri živi 90.000 ljudi, je večinsko prebivalstvo islamske veroizpovedi, iz nje pa izhajajo tudi radikalci, džihadisti, ki so »v imenu vere« nedavno morili tudi v Parizu.

A Molenbeek ni bil dom in zavetišče samo teh pariških morilcev, bratov Brahima in Salaha Abdeslama ter »masterminda« morilske operacije Abdelhamida Abaaouda, ki so v gledališču Bataclan in na drugih prizoriščih v Parizu pobili 130 nedolžnih ljudi, ampak še nekateri pred njimi. Tako je v Molenbeeku bival islamski terorist Mehdi Nemmouche, ki je maja 2014 v judovskem muzeju v Bruslju ubil štiri ljudi. Tudi Hassan El Haski, vodja morilske operacije leta 2004 v Madridu, ko so bombe na vlakih ubile kar 191 ljudi, je živel v Molenbeeku. Tu so potekale tudi preiskave v povezavi z januarskim terorističnim napadom na francoski satirični tednik Charlie Hebdo in prav v tem predelu je prebival osumljenec za spodleteli napad na hitrem vlaku med Amsterdamom in Parizom letos poleti.

Belgijski minister za notranje zadeve Jan Jambon je nedavno izjavil, da velik delež Belgijcev, ki so se pridružili skupini Islamska država v Siriji, prihaja prav iz tega predela. Ni naključje, da se je Molenbeeka zaradi tega prijel vzdevek – džihadistična nebesa.

Podatki londonskega mednarodnega centra za študije radikalizma in političnega nasilja sicer razkrivajo, da je kar 296 borcev Islamske države prišlo iz Belgije. To pomeni, da v tej državi pride 27 islamskih skrajnežev na milijon prebivalcev, kar Belgijo uvršča na neslavno prvo mesto med evropskimi državami! Za primerjavo; iz Nemčije se je na primer v Sirijo odšlo bojevati »zgolj« 240 oseb.

Do 80 odstotkov muslimanov

V Molenbeeku je bilo spet vroče letos novembra, ko so v policijskih racijah, ki so sledile pariškim terorističnim napadom aretirali čez 20 oseb, ki so bile (ne)posredno povezane s pariškimi napadalci oziroma so tudi same načrtovali nove teroristične napade. Policija je celo streljala na avtomobil z osumljencem, ki je zapeljal proti njim in ga ranila.

Ko sem se z metrojem sam odpravljal v to zloglasno bruseljsko četrt, mi je žena rekla – pazi se in mi zabičala, da naj muslimanov ne slikam direktno v obraz, da ne bi imeli razloga za konfrontacijo z menoj. Muslimanski prebivalci Molenbeeka so znani po tem, da nimajo »radi«, da se jih fotografira, še posebej v obdobju po pariškem pokolu. Nekateri prebivalci so zagotovo frustrirani, saj nimajo nič skupnega z radikalnim islamom, spet drugi pa so apriori sovražni do tujcev drugih veroizpovedi in bodo morda čez čas tudi sami na naslovnicah časopisov, ker so po kakšnem pokolu odšli v »džihadistična nebesa«.

Izstopil sem na postaji podzemne železnice, ki se imenuje Etangs Noirs, kar v prevodu pomeni ‘črni ribniki’. In res sem sem takoj počutil kot v kakšnem temačnem močvirju, iz katerega so se začele pojavljati podobe nekega drugega sveta. Izvorni muslimanski priseljenci v Molenbeeku večinoma prihajajo iz Maroka, v Belgijo pa so prišli že pred desetletji. Priznam, da sem doživel pravi kulturni šok. Kot da bi pristal na drugem planetu. Druga kultura, druge navade in drugi običaji. Prvič v življenju sem v EU videl predel, kjer je muslimanov več od staroselcev. V nekaterih delih četrti delež muslimanov znaša celo 80 odstotkov! Moški, ženske, otroci, vse je zavito od glave do peta. Res je, da muslimani kažejo obraz, saj je Belgija poleg Francije in dela Španije država, v kateri je zakonsko prepovedano »strašiti« v burki in nikabu. A tudi ti obrazi so večinoma mrki in nezaupljivi, kar sem občutil tudi sam na mojem dvournem »sprehodu« po Molenbeeku.

Po Molenbeeku, nekateri predeli so še posebej zanemarjeni (na cestah so smeti, iz balkonov pa visi vsa možna krama), sem hodil v času t.i. petkove molitve in se ustavil pri eni od t.i. garažnih mošej. Bruseljska oblast tamkajšnjim muslimanom ni omogočila gradnje kakšnega večjega islamskega centra in mošeje (velika bruseljska mošeja je postavljena v evropskem predelu v parku Cinquantenaire, le kilometer stran od institucij EU), zato so zrasle t.i. garažne mošeje, ki jih je samo v Molenbeeku več kot deset. Po navadi gre za manjše objekte, ki so v zasebni lasti, kamor pa se kljub vsemu uspe nagnesti nekaj sto muslimanov, ki potem sodelujejo pri verskih obredih. Te manjše mošeje v Molenbeeku so sicer konec novembra prejele grozilna pisma skupine, ki se je poimenovala Krščanska država.

Ne vem, če ste kdaj slišali pridigo imama, a to je ena zelo glasna in bojevita »božja beseda«, ki se je razlegala po vsej ulici čez tesno zaprta vrata. Z mobilcem v roki sem previdno fotografiral vhod mošeje El Moutakine in komaj sem ga vtaknil v žep, so se ven vsuli moški, saj je bila pridiga medtem že končana. Več kot očitno je bilo, da sem turist, ki je nekako zašel v njihovem rajonu, a zanalašč nisem pokazal nelagodja. V končni fazi sem EU državljan sredi EU prestolnice, a občutek seveda kljub temu ni prijeten, ko se nate nalepi nekaj deset parov sumničavih oči.

Možakarji so se nato izgubili po sosednjih ulicah, sam pa sem si ogledal halal mesarijo, kjer so ponujali piščance in teletino, »čisto« meso, ki ga Koran dovoljuje. Mesar me je gledal precej jezno, saj nisem nič kupil in ko me je nekaj v arabskem jeziku vprašal, sem rekel v angleškem jeziku – hvala in takoj zapustil prostor. V bistvu sem v Molenbeeku našel le eno osebo, lokalca, ki je na pol govoril v angleščini in mi je še žele povedati stavek ali dva o tem zloglasnem predelu. Bil je nekako mojih let, temnega obraza, a za spremembo »normalnih«, nenapadalnih potez. Dejal mi je, da v Molenbeeku niso vsi teroristi in da sam dela v neki lokalni avtopralnici ter da se ljudje pač trudijo »živeti svoja življenja«. V času, ko so bile tukaj policijske racije, je res bilo »noro«, saj toliko policije na kupu Molenbeek še ni videl v vsej svoji zgodovini, mi je še povedal. Bil je tudi toliko odkrit, da mi je zaupal, da naj v nočnih urah raje ne zahajam sem, saj so turisti tukaj v takih urah pogosto tarča roparjev in drugega nasilja.

V tem muslimanskem predelu so policijske statistike kriminala dejansko nadpovprečne, taksist, ki me je kasneje peljal nazaj do hotela, pa mi je zaupal, da sicer tudi sama policija nerada zahaja v ta predel, ko se tukaj dogaja kakšno »klasično« nasilje in kriminal, ki nista povezana s terorizmom.

Za vse tiste, ki v Sloveniji menijo, da je »multi-kulti« ena taka fina »svetovljanska« zadeva, jim priporočam samo dve uri obiska bruseljskega Molenbeeka in verjamem, da si nikoli več ne bodo zaželeli, da bi imeli v naši državi takšne sosede. Enostavno nismo za skupaj! Ne samo zaradi enormnih kulturnih razlik in prehranjevalnih navad, tudi in predvsem zaradi vere, ki jo fanatiki zlorabljajo in radikalizirajo vse do grozljivih morilskih razsežnosti. Še enkrat; enostavno nismo za skupaj! To kar sem sam videl na lastne oči, ni nikakršna integracija, ampak prostovoljna getoizacija, ki je v primeru Molenbeeka eskalirala do prave valilnice islamskega ekstremizma.

Božično-novoletni čas je v Bruslju letos precej manj živahen

V belgijski prestolnici so oblasti sredi novembra razglasile najvišjo četrto stopnjo teroristične nevarnosti in mesto pahnile v pravo mrtvilo. Ta ukrep so bruseljske oblasti utemeljile z resno in neposredno grožnjo z napadom posameznikov-islamskih skrajnežev na različnih lokacijah v mestu. Zaradi te grožnje so nekaj dni po vsem Bruslju bili zaprti nakupovalni centri, šole, univerze, knjižnice in druge javne ustanove, odpovedane so bile vse javne prireditve in povsem se je ustavil promet na podzemni železnici. A turizem gor ali dol, varnost ljudi je seveda najpomembnejša in je na prvem mestu.

Sredi decembra se javno življenje zaradi prihajajočih božično-novoletnih praznikov sicer malce prebudilo, a domačini znajo povedati, da je bruseljski utrip v decembru zaradi latentne in vseprisotne psihoze strahu v zraku, vendarle precej upočasnjen. Ta občutek krepijo tudi do zob oboroženi vojaki po mestu, ki so prisotni praktično na vsakem večjem trgu in obvezno ob in v največjih bruseljskih znamenitostih kot je denimo Atomium.

Osrednji božični sejem pri cerkvi Svete Katarine, ki je po navadi nabit do zadnjega kotička, je letos vedno na pol prazen. Še ob večerih, ko je tam največ obiskovalcev, je brez težav prehoden in se lahko povsem mirno sprehodiš iz enega na drugi konec sejma. Tudi osrednji bruseljski trg Grand Place s svojimi znamenitimi pozlačenimi fasadami in s ponosno jelko, je ob večerih precej prazen. Še najbolj škrtajo z zobmi tamkajšnji gostinci in turistični delavci, ki so jim novembrske policijske racije in večdnevni »rdeči alarmi« zaradi islamskih skrajnežev v Molenbeeku, zagotovo precej zmanjšale pričakovani decembrski zaslužek.

Osebno sem na stojnicah božičnega sejma v Bruslju bil še radodarnejši kot sicer, saj sem mnenja, da je potrebno podpirati evropska mesta, ki jih je islamski fundamentalizem posredno ali neposredno precej prizadel. Nikoli namreč ne smemo dopustiti, da bi nas strah zaradi morilskih napadalcev ohromil do te mere, da bi postali družba strahu, saj je ravno to mlin na vodo entiteti, ki sliši na ime Islamska država, in ki na spletu že napoveduje »končni obračun z Zahodom«.

*Reportaža je bila izvorno objavljena v tiskani Demokraciji

Foto: Dejan Kaloh