V Turčiji bodo v nedeljo potekale prve neposredne predsedniške volitve. Za položaj 12. turškega predsednika se potegujejo trije kandidati, nesporen favorit pa je sedanji premier Recep Tayyip Erdogan, ki se mu obeta zmaga že v prvem krogu. Njegovi kritiki se sicer bojijo, da bi lahko postal dolgoleten avtokratični voditelj.
Več kot 52 milijonov turških volivcev bo predsednika države tokrat neposredno volilo prvič v zgodovini turške republike. Doslej je predsednika izvolil turški parlament.
Tokratne volitve so tudi prve, na katerih lahko o dogajanju v domovini odloča tudi turška diaspora. 2,75 milijona volilnih upravičencev v 126 državah po svetu je lahko volilo od 31. julija do 3. avgusta. Po podatkih turških oblasti je sicer glasovalo le 8,3 odstotka oz. 232.000 v tujini živečih Turkov.
Direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (Ifimes) Zijad Bečirović je za STA pojasnil, da je sodelovanje diaspore na volitvah pomembno, ker je Turčija z njo tesno povezana. “Nakazila Turkov iz tujine in njihove investicije v turško gospodarstvo po ocenah dosegajo med osem in deset milijard evrov letno,” je poudaril.
Poleg premiera Erdogana se za položaj potegujeta tudi nekdanji generalni sekretar Organizacije islamskega sodelovanja (OIC) Ekmeleddin Ihsanoglu ter kurdski pravnik in borec za človekove pravice Selahattin Demirtas.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da bo Erdogan kljub korupcijskim aferam, protestom mladih iz srednjega razreda in avtoritarnim težnjam zmagal že v prvem krogu volitev. Raziskave, opravljene konec julija, kažejo, da bi Erdogana volilo od 53 do 56 odstotkov Turkov, Ihsanogluja od 37 do 38 odstotkov, Demirtasa pa od šest do osem odstotkov.
60-letni Erdogan je predsednik Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) in že več kot 11 let turški premier. V svojem volilnem programu izpostavlja nadaljevanje uspešne gospodarske politike, spremembo ustave in uvedbo predsedniškega sistema, članstvo v Evropski uniji ter rešitev kurdskega vprašanja.
Po navedbah nemške tiskovne agencije dpa je težava Erdoganovih protikandidatov na volitvah predvsem, da opozicija ne more ponuditi prave alternative sedanjemu premieru.
Skupni kandidat opozicijskih Ljudske republikanske stranke (CHP) in Stranke nacionalnega gibanja (MHP), 71-letni Ihsanoglu, se je v predvolilni kampanji skušal približati islamistom, kmetom in manjšinam, ki sicer običajno ne volijo teh strank.
41-letni Kurd Demirtas se je v predvolilni kampanji predstavljal kot “kandidat revnih, zatiranih in deprivilegiranih”, a pa kot pripadnik kurdske manjšine nima možnosti za zmago.
Ifimes v analizi pred volitvami poudarja, da je Erdogan favorit, ker si volivci želijo nadaljevanje njegove politike v zadnjem desetletju, ki je državi zagotovila stabilnost in gospodarski uspeh.
“On ne obljublja iluzij in teorij, temveč Turkom ponuja realnost in prihodnost. Torej, boljše življenje,” je razloge za Erdoganovo priljubljenost pojasnil Bečirović. Kot je poudaril, je Turčija v času Erdoganove vladavine postala hitro razvijajoča in gospodarsko uspešna država ter oaza miru v nemirni regiji.
Erdoganovi nasprotniki pa se bojijo, da bo na predsedniškem stolčku še bolj avtoritaren kot doslej. Že po sedanji ustavi se na odločitve predsednika ni moč pritožiti pred sodiščem, Erdogan pa napoveduje spremembo ustave in predsedniški sistem, ki bi mu dala znatno večje pristojnosti, kot jih ima sedanji predsednik Gül.
Trenutno ima sicer kot premier več pristojnosti kot sedanji predsednik, vendar pa po statutu AKP ne more štirikrat zapored kandidirati za položaj predsednika vlade. Čeprav bi verjetno lažje spremenil statut, Erdogan želi spremeniti ustavo, da bi ustvaril močan predsedniški sistem po vzoru ZDA, ki bi mu omogočil, da ima v svojih rokah vse pristojnosti, ki jih imata zdaj predsednik in premier.
Da si je najpomembnejši turški politik po ustanovitelju turške republike Mustafi Kemalu Atatürku dolgoletno vladanje zadal za cilj, kažejo tudi predvolilni plakati z napisom “Cilj 2023” in “Cilj 2071” ter fotografijo smehljajočega se Erdogana.
V tujini je Erdogan precej manj priljubljen kot doma. Pogajanja z EU so na mrtvi točki, mednarodna skupnost pa mu “zameri” tudi avtoritarnost in krvave obračune z udeleženci lanskih protestov, navaja hrvaška tiskovna agencija Hina.
Bečirović ocenjuje, da bodo volitve dolgoročno vplivale na prihodnost Turčije v prihodnjem desetletju ter na parlamentarne volitve leta 2015. Kot je pojasnil, se bo stranka AKP z zmago Erdogana na predsedniških volitvah dodatno okrepila. Njen cilj je dvotretjinska večina v parlamentu, kar bo pozitivno vplivalo na moč nove vlade.
Ifimes v analizi pred volitvami poudarja, da bodo Turki tokrat izbirali med prihodnostjo in preteklostjo. Kot je za STA pojasnil Bečirović, je preteklost, ki jo pooseblja kandidat opozicije Ihsanoglu, nestabilnost različnih koalicijskih vlad od leta 1958 do leta 2001. Na drugi strani Erdogan, ki se lahko pohvali s številnimi dosežki, ne le gospodarskimi, predstavlja prihodnost.
“Močan predsednik države, stabilna vlada, dvotretjinska večina v parlamentu so močna opora, da lahko Erdogan uresniči svoj načrt in doseže, da bo Turčija leta 2023, ob stoletnici ustanovitve moderne turške republike, eno od desetih najmočnejših svetovnih gospodarstev,” je sklenil Bečirović. (sta)