Poteka projekt TNC, ki se osredotoča na bolečine v spodnjem delu hrbta
Počasi se izteka raziskovalni projekt TNC, ki se osredotoča na bolečine v spodnjem delu hrbta. Z vključitvijo znanstveno-raziskovalnih ustanov in partnerjev iz gospodarstva so že dosegli oprijemljive rezultate, od ugotavljanja individualnih razlogov za bolečine in tveganja do konkretnih rešitev, ki se bodo poznale tudi v manjši odsotnosti z dela.
Projekt se osredotoča na proučevanje gibalnih sposobnosti in živčno-mišičnih funkcij v kontekstu preventive in zdravljenja bolečin v spodnjem delu hrbta oziroma patologij, ki privedejo do teh bolečin, je za STA pojasnil vodja raziskovalnega projekta s polnim nazivom Vrednotenje živčno-mišičnih stabilizacijskih funkcij trupa in razvoj programov preventivne vadbe proti bolečinam v spodnjem delu hrbta Nejc Šarabon.
Bolečine v spodnjem delu hrbta so najbolj pogost mišično-skeletni razlog za odsotnost z delovnega mesta v razvitem svetu in predstavljajo drugo najpogostejšo bolečino človeštva za glavobolom. Študije kažejo, da bo 75 do 85 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju utrpelo izrazitejšo, več dni trajajočo bolečino v križu, pri 65 odstotkih pa se bodo bolečine ponavljale, poudarja Šarabon.
Kot dodaja, bolečine v spodnjem delu hrbta na ravni EU povzročijo za več deset milijard evrov stroškov, pri čemer so v ospredju sekundarni stroški – zmanjšana storilnost, trajna nezmožnost za delo, ponovljene odsotnosti in odškodninske tožbe.
V začetku triletnega aplikativnega projekta, ki ga delno financira Javna agencija RS za raziskovalno dejavnost, so razvili metodologijo za objektivno vrednotenje gibalnih in živčno-mišičnih funkcij trupa, ki jih je pripeljala do razvoja tehnološke inovacije – mobilne merilne naprave, ki je tako rekoč združila zadnjih 20 let študij na področju živčno-mišičnega nadzora trupa: “Iz petih ur smo prišli na uro in 15 minut meritev na posameznika.”
To je bilo izhodišče za izdelavo klinične študije za izboljševanje fizioterapevtskih gibalno-terapevtskih protokolov pri delu s pacienti ter ergonomske študije, v okviru katere so v sodelovanju z Luko Koper razvili ukrepe, namenjene zmanjševanju in prepoznavanju dejavnikov tveganja na delovnem mestu.
V projekt so sicer vključeni številni partnerji iz zdravstva in gospodarstva: Univerza na Primorskem kot nosilec, Zavod za varstvo pri delu, ki je tudi sofinancer, Fakulteta za računalništvo in informatiko ter Inštitut za klinično nevrofiziologijo pri ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru.
Kot poudarja Šarabon, projekta brez podpore gospodarstva ne bi bilo. Poleg Zavoda za varstvo pri delu in Sava turizma – Term Radenci se je čez čas v projekt kot sofinancer vključila tudi Luka Koper.
S presečno študijo na zaposlenih v Luki so tako ugotovili individualne razloge tveganja in poslabševanja stanja ter na tej podlagi oblikovali predloge aktivnih odmorov na delovnem mestu za posameznika in predloge za rekreativno aktivnost.
Čez pol leta so ponovili meritve in ugotovili pozitivne rezultate pri tistih zaposlenih, ki so upoštevali predloge. Ena od pomembnih ugotovitev projekta je tako potreba po povečanju aktivnosti promocije in osveščanja ter morebiti tudi vključitve psihologa.
Projekt je imel velik odmev, tudi v mednarodnih strokovnih publikacijah. Za njegovo nadaljevanje pa bo ključnega pomena nadaljevanje črpanja nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih sredstev.
S partnerji se nameravajo tako poleti prijaviti za nadaljevanje projekta, ki bi ga dopolnili predvsem iz psihosocialnega, motivacijskega in informacijskega vidika, ter hkrati raziskave razširili tudi na težave z vratno hrbtenico. Prav tako naj bi z vzpostavitvijo čim širšega konzorcija predstavnikov delodajalcev in javnega zdravstvenega sistema v projekt poleg gibalnih ukrepov vključili tudi prilagoditve delovnega okolja.
Sodelovanje z Luko Koper predstavlja odličen primer dobre prakse, ki bi ga radi razširili še na druga podjetja, na podlagi tega sodelovanja pa bi lahko nastal neke vrste grozd skrbi za zdravje in trajnost delavca na delovnem mestu.
Konkretne zamisli gredo od vzpostavitve ergonomskega laboratorija ter pilotnega projekta, ko bi luški žerjavisti upravljali svoje stroje s pomočjo umetnega vida oz. sistema kamer in ekrana, pa vse do uvedbe gibalnih točk znotraj podjetij ter postaj z avdiovizualnimi vodiči za izvedbo primernih vaj.
Šarabon ob tem poudarja prav pomen ozaveščanja za preventivno delovanje pri preprečevanju bolečin. Če bi s takšnimi pripomočki v pisarnah podjetij takšne vaje ne bile več eksotika ampak nekaj vsakdanjega, bi bil tudi učinek bistveno večji. (Mitja Volčanšek, sta)
Slika je simbolična