Paolo Giordano v Konzorciju o svojih dveh knjigah – svetovnih uspešnicah!
V Sloveniji se te dni mudi italijanski pisatelj Paolo Giordano. Mladi doktor fizike je po vsem svetu zaslovel z literarnima deloma Samotnost praštevil in Človeško telo. V pogovoru v Konzorciju je dejal, da pisatelju ni treba, da piše iz pozicije žrtve, pač pa kot občutljiv opazovalec, ki se lahko vživi v človeka oziroma situacijo.
Paolo Giordano (1982) je kot pisatelj zaslovel že pri 26. letih s prvencem Samotnost praštevil, ki se lahko pohvali s štirimi milijoni prodanih izvodov po vsem svetu. Zanj je prejel več literarnih nagrad, med drugim tudi osrednjo italijansko – strega. Prvemu romanu s tenkočutno zgodbo dveh najstnikov, ki sta zaznamovana s travmatično izkušnjo, je sledil vojni roman Človeško telo z opisom dogajanja v Afganistanu. Oba romana je v slovenščino prevedla Anita Jadrič.
V pogovoru s prevajalko Bredo Biščak je poudaril, da je v prvem romanu veliko več “vojne”, kot se morda zdi na prvi pogled, ter v drugem veliko več poudarka na pomenu družine. Junaki v romanu Samotnost praštevil namreč bijejo notranje vojne z lastnimi strahovi in duhovi, medtem ko je vojna v Afganistanu prav tako le metafora za vojno, ki jo vojaki preživljajo v medsebojnih odnosih.
Obe knjigi postavljata ogledalo posamezniku in njegovemu trpljenju, je dejal Giordano, ki pred pisanjem prvega romana ni imel nikakršnega psihološkega predznanja. Šele po izidu knjige je izvedel, da je pisal o socialnih boleznih današnjega časa, kot sta anoreksija in rezanje oziroma samopoškodovanje. Več psihoanalitičnega vedenja je pridobil, ko so ga prevelike ambicije in strah prisilili v terapijo. Sprva je mislil, da za pisatelja ni dobro, če preveč ve o sebi, saj lahko tako njegovo pisanje izgubi spontanost, vendar je kmalu ugotovil, da je bil to le strah. “Več, kot veš o sebi in drugih, boljši pisatelj si lahko,” je prepričan danes.
Dogajanje romana Človeško telo je postavljeno v vojni Afganistan, ki ga je tudi osebno izkusil. Čutil je čudno hrepenenje po tem, da doživi vojno od blizu. V majhni bazi na jugu Afganistana je bil priča dvojnosti prečudovite narave in nevarnega vojnega dogajanja. Na vprašanje, kakšne je bil odziv afganistanskih junakov, je dejal, da pozitiven, ker v romanu ni nobene obsodbe. Pisal je iz njihove osebne človeške pozicije.
Pri pisanju mu je v veliko oporo dekle, ki je njegova urednica in edina oseba, ki prebere, vse kar napiše. To pa zna včasih biti daleč od “nebes”, je dejal. “Zaradi tega ima moč, ki se je še predobro zaveda,” se je pošalil. (sta)
Paolo Giordano