Interpelacija ali zabava
Piše: Kristijan Ploj, profesor
Veliko preveč se v zadnjem času ukvarjamo z majhno vladno stranko in njenima ministroma. Od NLB in Veselinovića, afere z bulmastifi, žaganja generalne državne tožilke, ne najbolj jasnih nepremičninskih in najemnih poslov MNZ do interpelacijskih zabav – skupna točka vseh afer je LDS oz. Katarina Kresal kot ministrica in predsednica te stranke.
Kako je mogoče, da se toliko afer direktno navezuje prav na stranko, ki je na volitvah komajda prešla volilni prag za vstop v parlament, nato je pa kljub resnično majhnemu številu poslancev zasedla dva zelo pomembna ministrska resorja? Odgovor ne leži le v preteklosti te stranke, ko je pod vodstvom pokojnega dr. Drnovška pravzaprav absolutno vladala v državi, ne samo politično, temveč tudi gospodarsko – kar jo je tudi delalo tako popularno za vse povzpetnike (čemur je logično sledil velik osip po, vsaj zanje, nepričakovanem porazu na volitvah 2004), temveč precej bolj tudi v nedavni, skoraj popolni rošadi na vrhu, pretresu članstva (tudi pobegov poslancev) ter, kot nekateri radi trdijo, kapitalskemu prevzemu stranke s strani krogov, ki so v najožji povezavi s ministrico Kresalovo in so jo tudi takrat, kot nekakšno marioneto, tudi nastavili kot vodjo stranke, ki zaradi nizke volilne podpore ni imela več kaj izgubiti.
Ko je LDS po predlanskih volitvah ostala v parlamentu, so to mnogi označili za uspeh – da pa stranka s svojo močjo ne bo pomembna vladna stranka. Nekako opozorilo, da LDS dejansko neformalno poseduje precej več moči kot bi lahko sklepali glede na število poslancev, je bila že omenjena zasedba pomembnih ministrskih položajev, kasneje pa tudi že prva afera (NLB, Veselinović).
Neke širše okvire pa so začele kazati šele zgodbe, ki jih je povzročila afera bulmastifi – ko so ministrici in njenim najbližjim očitali ne samo tesne poslovne in zasebne stike s pokojnim zdravnikom, temveč (kar je veliko resneje) direktno vtikanje v delo policije in zamolčanje dokazov ter preprečevanje policijske preiskave. Ker je generalna državna tožilka dejansko hotela pridi zadevi do dna, je prišla v nemilost drugega LDS ministra, ki jo je poskušal na precej amaterski in neprepričljiv način odsloviti. Posel s najemom prostorov za sedež NPU in povezave s lastnikom podjetja, ki mu država plačuje najemnino, je bila povod za interpelacijo ministrice, za katero je bilo že vnaprej jasno, da ne bo uspela – a je kljub temu prinesla nekaj zadržanih glasov iz dveh drugih strank koalicije, ki so sicer bolj v službi nabiranja volilnih glasov kot pa izraz dejanskega nasprotovanja Kresalovi – lahko smo prepričani, da če bi Kresalova rabile te glasove, bi jih tudi dobila.
Po neuspešni interpelaciji pa sta se zgodila dva dogodka, ki mečeta še temnejšo luč ne samo na LDS in Kresalovo, temveč tudi na delovanje vlade (če prepirom in kravjim kupčijam, ki se dnevno dogajajo med strankami koalicije, rečemo delovanje vlade) Boruta Pahorja. Ta iz dneva v dan dokazuje, da ne vodi vlade, temveč je le pomanjkljivo obveščen predstavnik za stike z javnostjo, ki se zateka k demagogiji in populizmu, ker se z dejstvi ali uspehi te vlade pač ne more hvaliti. Borut Pahor je namreč dan po tistem, ko je podprl ministrico na interpelaciji, zahteval pojasnila o poslu z podjetjem, ki oddaja prostore NPU in išče možnosti, da do konca mandata država in državni organi ne bi več poslovali s tem podjetjem. To je, milo rečeno, skregano z logiko in s stališčem, ki ga je dan prej premier zagovarjal v državnem zboru.
Sodu pa izbije dno poročilo, da je ministrica za notranje zadeve po neuspeli interpelaciji priredila zabavo – in da je nanjo prišel tudi generalni direktor policije. Kot naj bi na policiji pojasnili stranki NSi, ki je javnost obvestila o tem dogodku, je bil direktor policije tam zato, da se ministrici zahvali »za (v interpelaciji) korektno predstavitev dela policije v primeru Baričević.« Če smo nekoliko sarkastični – lahko smo veseli, da imamo tako predane javne uslužbence, da se gredo sredi noči, izven delovnega časa, zahvalit svojemu nadrejenemu za korektno opravljeno delo. Če pa smo malce resnejši, pa lahko opazimo, da imajo nekatere trditve o politizaciji ter privatizaciji državnih organov s strani LDS očitno dobre temelje.
Oholost, samovšečnost in nedotakljivost nekaterih krogov blizu in v LDS je očitna – a vprašanje je, če bodo tisti, ki vsake štiri leta odločajo, čez dobri dve leti in pol še sploh vedeli, kaj se je dogajalo v teh zadevah – ali pa se bodo zadovoljili s pavšalno in hitro zagotovitvijo, da je šlo zgolj za politične igrice, ne pa za vprašanje oškodovanja državnega proračuna oz. nas, davkoplačevalcev. Kar priznajmo, koliko se nas še sploh spomni Gregorja Golobiča in afere Ultra?