Fiksne ideje v zvezi z vzgojo otroka

Piše: Dajana Babič, najbolj znana slovenska blogerka

Koliko kontrole potrebuje otrok? Nobene. Več kontrole, kot jo ima, slabše je. Bolj ga socializiramo, bolj se upira, bolj ga kriminiliziramo, bolj postaja “kriminalec”.

Bom povedala, kako je bilo, ko sem bila jaz otrok. Živela sem skupaj z mamo in s sestro in občasno z očetom. Zakaj občasno? Moj oče se je šolal daleč stran od mesta, kjer smo živeli in  ga do mojega drugega razreda sploh ni bilo doma. To, da mojega očeta ni bilo fizično pri nas doma, da ni bil prisoten, zame nikoli ni bil problem! Saj sem ga videla, ko je prišel in mi je to za moje pojme o očetu popolnoma zadostovalo. Vendar pa je postalo problem, ko so mi to, da očeta ni doma pri nas in da je to problem, govorili drugi! Takrat sem se začela spraševati, zakaj iz tega delajo tako dramo in tak problem, če jaz nimam problema s tem. To ne pomeni, da svojega očeta nisem imela rada ali da nisem vedela, kje je, kdo je to in kdaj bo prišel. A s tem, da ga pač nekaj mesecev ni bilo, ni bilo zame nobenega problema. Med počitnicami in za praznike je bil vedno z nami.

To je prva fiksna ideja, ki jo imajo ljudje: da morajo biti starši prisotni ob otroku, da gre otroku dobro.

Razen tega tudi mama ni bila veliko prisotna, saj je bila vedno zaposlena, dopoldan je hodila v službo, popoldan pa je prišla domov, naredila kosilo in… odšla ven. Nikoli zaradi tega ni bilo nobenih problemov. Nikoli se midve s sestro nisva zaradi tega čutili prikrajšani. Saj je mama vedno bila tam “naokoli” in če bi jo rabili, bi itak prišla. In vedno sva s sestro vedeli, kje je in vedno je bila “tam” naša zlata soseda, ki je imela eno oko nad nama. Mislim, da je v vsej moji zgodovini otroštva prišla samo enkrat, zvečer, potrkat, ko sem jaz jokala. Pa takrat sem hodila že v šolo in bila sem gotovo starejša od deset let. In takrat sta bila z očetom nekje na plesu (oče je “prišel nazaj” v našo družino, ko sem jaz začela hoditi v šolo).

Druga fiksna ideja: otroci ne bodo dobro napredovali, če ne bo kontrole oz. če ne bo staršev naokoli.

Ni res. Mojih staršev ni bilo doma. A jaz sem bila z lahkoto najboljša v šoli. Še več, svoji sestri sem bila najstrožja učiteljica. Se spomnim, da sem ji trgala liste iz zvezkov, če ni – po moje – dovolj dobro naredila domače naloge. Moja mama oz. oče nista nikoli šla v šolo zaradi naju. No, ja, gotovo, da je mama šla na kakšne govorilne ure, ampak… to sploh ni bilo potrebno. Moja sestra je bila sicer popolnoma drugačna od mene. Medtem, ko sem bila jaz po cele ure doma in prebirala knjige, je ona brcala z otroci zunaj nogomet. Ona je bila od vedno bolj poskočna, jaz pa sedeča. Kar ne pomeni, da nisva natančno vedeli, kaj se s katero dogaja. In kadarkoli je bila ona v stiski ali je potrebovala pomoč, sem bila jaz tam. In obratno. Še vedno. Moja sestra je moja najboljša prijateljica. No, imeli sva pa hude borbe zaradi ljubosumja in tekmovalnosti, pa nosili sva obleko ena od druge… kot pač sestre počno… dokler se nisva sprijaznili ena z drugo, da sva takšni kot sva in sva nehali biti ena proti drugi. Obe s sestro sva z lahkoto končali visoki šoli – če je komu to dokaz za to, kako se otrok popolnoma brez kontrole staršev prebije na vrh tega, čemur družba reče “uspeh”.

Tretja fiksna ideja: otroci ne potrebujejo zasebnosti.

Jo potrebujejo, vsak otrok si želi miru in zasebnosti. Moja največja želja je bila imeti svojo sobo, kjer bi bila stran od sestre. Obratno mi je ona povedala, da ji je bilo hudo, ko smo se preselili in sva vsaka dobili svojo sobo, kjer sva bili poslej “ločeni”.

Četrta fiksna ideja: otroke bomo z ljubeznijo in pohvalo pokvarili.

Ta ideja ne more biti bolj daleč od resnice. Saj ne gre za to, da bi otroku stalno govorili, kako super in fantastičen je in ga stalno objemali in “davili” ali pa mu dajali darila. Otrok potrebuje vedenje, da je tam nekdo, ki ga vedno lahko prosi za pomoč ali ga kaj vpraša.

Peta ideja: otrok lahko dobi ljubezen samo od bioloških staršev.

Daleč od resnice. Upam, da mi ni treba posebej poudarjati, da lahko otrok dobi ljubezen od kogarkoli in da je to, da tisti človek ni njegov starš, popolnoma nepomembno. Otrok seveda trpi, če tisti človek, ki ga ljubi, z njim prekine komunikacijo. Je vseeno, če je to njegov starš, sosed ali bivši partner od njegove mame. Komunikacijo vedno lahko ponovno vzpostavimo. Prej, ko jo vzpostavimo, lažje nam je.

Vzgoja otrok in Dajaninih pet fiksnih idej: ni res, ker…