Od partije do Patrie: dokumentirana kronologija afere Patria

Piše: Dejan Kaloh    

     1. septembra 2010 se bo zgodila druga obletnica afere Patria. Ne, ni naključje, da se ponovni spin v kontekstu zadnjih obtožnic dogaja ravno pred letošnjimi lokalnimi volitvami. Spomnimo: kolosalna obtožba, ki je v slovensko in mednarodno javnost zarezala preko finske državne televizije YLE, kjer so v oddaji imenovani Resnica o Patrii takratnega predsednika slovenske vlade Janeza Janšo prikazali kot podkupljivega politika, ki je bil globoko vpleten v korupcijski škandal pri slovenskem nakupu oklepnikov 8×8 finskega državnega podjetja Patria, se je pred dvema letoma zgodila tik pred parlamentarnimi volitvami. Rezultat je bil znan – Janša je izgubil volitve.

     Sedaj Janša ima oz. bo skoraj imel v rokah obtožni predlog; v njem mu tožilka Branka Zobec Hrastar očita kaznivo dejanje poskusa sprejemanja daril za nezakonito posredovanje. Tudi ta obtožba bo njegovi stranki na lokalnih volitvah odščipnila nekaj procentaže. Janša se je tudi tokrat odzval ostro, še enkrat več je ponovil, da ne on, ne SDS, nista imela s Patrio nič, obtožnico pa je pokomentiral z besedami, da gre za »gnusno zlorabo tožilske funkcije«. Ko je Mladina povzemala točke iz Janševe obtožnice, je postalo jasno, da imamo tudi v tožilskih vrstah »globoka grla«, za slovensko policijo je to dejstvo znano in večkrat potrjeno. To ni dobro. Slovenija dejansko postaja država dveh nivojev, kjer parastruktura živi po svojih pravilih in nad zakoni. Janša poudarja, da se tokrat ne bo zgodilo leto 1988, v boju za resnico pa je napovedal tudi pohod na evropsko sodišče.

     Knjiga Od partije do Patrie predstavlja dokumentirano kronologijo afere Patria, ki ji je dodana osebna izkušnja (moj prelom s Sašom Pečetom in razkritje ponaredkov, ki jih je kazal v državnem zboru). Naslov knjige je poveden. Govori o tem, da je tranzicijska levica kot naslednica bivše partije, pred državnozborskimi volitvami 2008 napravila  skrbno pripravljen konstrukt, kjer se je tedanjega predsednika vlade Janeza Janšo obtožilo, da je od Patrie prejel podkupnino. Rodila se je afera Patria. Knjiga potem v enem zamahu popiše akterje in logistiko, ki so jo le-ti uporabili pri svoji raboti. Seveda uradni avtor Resnice o Patrii, finski novinar Magnus Berglund pri tem konstruktu ni bil osamljen. V prvi vrsti mu je pomagal Blaž Zgaga, ki ga je Slovenija spoznala predvsem zaradi njegove lažnive peticije, v tem izmišljenem trilerju pa so igrali še številni znani slovenski »igralci« kot so Drago Kos, Milan M. Cvikl, Bojan Potočnik in Milan Švajger, ki so vsak po svojih močeh Berglundu pomagali do njegove končne obtožbe.

     Rekonstrukcija celotne afere Patria ni bila enostavna, ni pa bila niti povsem nemogoča. Najtežji del je predstavljal odstranjevanje balasta, ki so ga novinarji namenoma in nenamenoma (zaradi svojega neznanja ali površnosti) pridali svojim poročanjem o nakupu finskih oklepnikov 8×8 in o vrhu podkupovalne verige, ki naj bi jo predstavljal takratni predsednik slovenske vlade Janez Janša. Najprej je bilo potrebno zapečatiti vse slepe ulice in v prazno iztekajoče se konce in slediti vedno bolj jasni cesti, ki je vodila do afere Patria. Naslednja dimenzija, ki jo je bilo potrebno z vseh straneh osvetliti, je bila sama politična zarota. Tukaj so nekateri novinarji bili celo v pomoč. Družabni kronist Aleksander Lucu – Luc je tako priznal, da je za afero stal Milan Kučan, stari politični nasprotnik Janeza Janše. Kasneje se je tudi razkrilo in to je v knjigi nedvoumno dokazano, da je Drago Kos bil tista oseba, ki je na Finskem velikodušno namignil, da je Janez Janša vrh tiste piramide, ki jo je pred tem omenjal že v finski oddaji, in ki je v ozadju tudi osebno vplival, da je na koncu bila izbrana finska Patria (zapisnik Kosovega zaslišanja je v knjigi v celoti objavljen). Nato so se kamenčki vse lažje sestavljali v mozaik tega konstrukta, ki je spodletel v delu, da je ob zamenjavi oblasti potrebno iz političnega prizorišča enkrat za vselej odstraniti tudi Janeza Janšo.

     Sedaj sledi sodni del afere Patria; ne glede na to, kaj so ali niso počenjali določeni ljudje za Janševim hrbtom, ki so se do sedaj že znašli v kakšnih obtožnicah, je potrebno izpostaviti, da je Janša bil obtožen tako rekoč brez nekih trdih in nedvoumnih dokazov. To je v svoji nelogični pravni latovščini priznala tudi tožilka: »Obtoženec se je zavestno izogibal neposrednim kontaktom s Patrio, ker se je zavedal storitve kaznivega dejanja, zato mu očitajo ravnanje z naklepom«. Na potezi je pravna država. Če smo natančni – sodnik – ki bi moral takšnen trhel obtožni predlog zavreči. Ampak počakajmo, ker v Sloveniji je res vse mogoče.