Spremljaj Politikis na
Politikis na Facebooku   Politikis na Twitterju
Politikis na Facebooku Politikis na Twitterju Politikis
Vroče vsebine

Ob petstoti obletnici reformacije ali demitologizacija Trubarja

Objavil 30. 10. 2017 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Profesor dr. Ivan Štuhec v najnovejši knjigi piše, da smo Slovenci ujeti v nekakšne narodne mite, ki so nas pripeljali v današnje stanje duha (prim. Slovenija brez Patrije in Zvonov, MD, 2017, 16-17). K temu nedvomno sodi, kakor pravi Štuhec, tudi pretirano poveličevanje Primoža Trubarja.

Reformacija je strokovni izraz, ki pomeni gibanje, ki ga je začel Luter in ki je pripeljalo do Cerkvenega razkola, pri čemer se razlogi, ki naj bi pripeljali do tega dogodka, pri različnih strokovnjakih, nasprotujejo oz. se razhajajo. »Na eni strani so tisti, ki menijo, da je bila reformacija zaradi množice napak v rimski Cerkvi in zaradi njenega temeljnega odklona od evangelija neogibna. Drugi poudarjajo, da je Cerkev ob nastanku reformacije že presegla najnižjo točko glede svojih napak in krivih poti in da je obstoječi krepki prenovitveni polet podprl reformacijo in da ta brez njega tako rekoč ne bi bila mogoča« (Zgodovina Katoliške Cerkve, MD, 1999, 312). Vsekakor ves razvoj reformacije kot takšne nosi Lutrov pečat. Brez njega si reformacije ni mogoče zamisliti. »Kljub temu je potrebno pripomniti, da skoraj nobena Lutrova misel, nobeno njegovo teološko stališče ni bilo nekaj novega; že drugi pred njim so jih zastopali, njegovi sodobniki pa so jih čutili kot nove« (Zgodovina Katoliške Cerkve, MD, 1999, 313). Kljub temu pa lahko reformacijo označimo kot njegovo delo.

Znano je, da je slovensko etnično ozemlje, razen Prekmurja, v 15. stoletju spadalo pod dve nadškofiji. To sta Oglej in Salzburg, od koder se je med Slovence tudi začelo širiti krščanstvo. V drugi polovici petnajstega stoletja je bila ustanovljena škofija Ljubljana, medtem, ko je Prekmurje pripadalo škofiji Györ in Zagrebu (prim. Zgodovina Cerkve na Slovenskem, MD, 1991, 93). Tako kot drugod v Evropi je bila tudi na Slovenskem Cerkev takrat velik  zemljiški gospod. Bila je močno povezana s fevdalci, ljudi pa je zelo motilo vmešavanje duhovščine v trgovino. Cerkev na Slovenskem je prav tako zapadla v globoko pastoralno, moralno in teološko krizo, kar se je skozi stoletje, ki ga obravnavamo, še bolj poglobilo. To je bil ploden humus, da so k nam začele, predvsem preko trgovskih poti, reformatorske ideje iz Nemčije. Tako je znano, da so bile prve knjige s protestantsko tematiko na Slovenskem prisotne že leta 1520, kljub temu, da je širjenje protestantskih idej nadvojvoda Ferdinand prepovedal. V tem času se je prvo protestantsko žarišče pri nas pojavilo v Trstu, kjer je pod vodstvom tamkajšnjega škofa Bonoma deloval erazmijanski krožek, iz katerega izhaja Primož Trubar (prim. Zgodovine Cerkve na Slovenskem, MD, 1991, 96). Zgodovina naprej je več ali manj znana, zato je ne bi obnavljali. Trubar je postal tisti, ki je nekako vodil proces reformacije na Slovenskem, bil avtor prve tiskane slovenske knjige, zaradi česar je danes močno opevan kot narodni buditelj in tisti, ki je vzpostavil Slovence kot narod. Vendar je ob tem, ko razmišljamo o Trubarju, potrebno biti še kako previden.

»Vsekakor je bistveno, da so v slovenski prostor političnofilozofski tokovi prihajali praviloma od zunaj /…/bodisi v obliki vplivov in zgledov od drugod bodisi kolektivno samoobrambno« (Točka nacionalnega nesporazuma, Markeš, Promag, 2001, 31). Tu se je potrebno vprašati, kako je pri nas potekal proces samorazumevanja politične javnosti. Jürgen Habermas je vzpostavil pojma politične in literarne javnosti, pri čemer je o javnosti mogoče govoriti le takrat, ko se ta zgodi in ko se morajo vsi, ki bi radi odločali o javnih zadevah, nanjo ozirati (prim. Točka nacionalnega nesporazuma, Markeš, Promag, 2001, 31). To pomeni, da se je javnost lahko same sebe zavedala šele takrat, ko politične moči, oblasti in prevlade ni bilo mogoče doseči drugače, kot prek nje same. Kot primere po Evropi lahko navedemo vznik parlamentarizma v Angliji, na kontinentu pa revolucije. Posledice teh dogajanj so »v slovenskem prostoru pomenile predvsem zamenjavo gospodarja, in ne vsebinskega pohoda množice v svobodo« (Točka nacionalnega nesporazuma, Markeš, Promag, 2001, 32). Zato Markeš pravi, da so vprašljive vsakršne interpretacije, »po katerih je Trubarjev protestantizem pomenil razprtje slovenskega naroda. Bil je namreč nemški protestantizem z metodo nacionalnega jezika, kakor je učil Luter« (Točka nacionalnega nesporazuma, Markeš, Promag, 2001, 32). Dokaz za to naj bi bil prav v dejstvu, da je Trubar namesto v svet meščanstva vstopil v svet nemškega fevdalca. S tem se je postavil tudi na njegovo stran. Ta isti nemški fevdalec pa je imel interes po širjenju nemškega protestantizma v naših krajih, kar je bil pripravljen tudi gmotno podpirati. V tem je nemški fevdalec imel tako fevdalno kot tudi nemško korist. Lahko torej prej rečemo, da je Trubar stopil na stran ponemčevanja slovenskega naroda, kot pa da bi bil narodni buditelj in njegov konstitutivni element. Temu pritrjuje tudi zgodovinar dr. Josip Gruden, ki je leta 1908 v spisu o Primožu Trubarju poudaril, da so predstave o Trubarju kot narodnjaku oz. svobodomislecu povsem neskladne z zgodovinskimi dejstvi in da ne pojmuje prav Trubarjevega značaja tisti, ki govori o Trubarju kot narodnjaku in svobodomislecu, temveč da je Trubar hotel biti sam »samo« cerkveni reformator (navaja Markeš v Točka nacionalnega nesporazuma). Gruden pravi, da Trubarju sploh ni bilo do oznanjevanja v slovenščini, pač pa je to počel zgolj zaradi Lutrove doktrine oznanjevanja vere v jezikih ljudstev. Ob tem velja omeniti, da je bil Slovenski živelj vedno bolj katoliško usmerjen, hkrati pa tudi germanoskeptičen, zaradi česar se protestantizem pri nas ni dobro prijel.

Prav ta tradicionalna navezanost slovenskega življa na katolištvo pa je nekako konstituiralo narod kot tak. Predvsem narod kot literarno javnost, kar se je zgodilo šele za časa Žige Zoisa in romantike s Prešernom na čelu (prim. Točka nacionalnega nesporazuma, Markeš, Promag, 2001, 32). Vendar je katolištvo v tem oziru še starejše. Da smo namreč Trubarjev pozdrav »Lubi Slovenci« sploh lahko razumeli, smo morali imeti pred tem že dolgo zgodovino slovenskega jezika. Tega pa smo imeli že vse od začetkov prihoda krščanstva v naše kraje v 7. oz. 8. stoletju in sicer preko zapisanih molitvenikov in liturgičnih obrednikov. Eden konstitutivnih elementov Slovencev kot naroda so zato prav Brižinski spomeniki. Za Slovence je Trubarjeva reformacija pomenila prej nemško nevarnost, ki pa jo je uspešno zajezila prav Hrenova protireformacija, ki je tako ali drugače Trubarja pokopala na smetišče zgodovine za nekaj stoletij. Vse dokler ni prišlo v naših krajih do t.i. kulturnega boja med liberalci in katolištvom ter kasneje med komunizmom in katolištvom. Prav kulturni boj je botroval dejstvu, da se je okoli Trubarja oblikoval nekakšen mit. »V zadnjem stoletju, ki je prek komunistične revolucije, prej pa liberalnega kulturnega boja predvsem želelo počistiti s katolicizmom v Sloveniji, je ta mit začel prehajati v neformalno državno ideologijo, ki se je v osamosvojitveni Sloveniji udejanjila v dnevu reformacije kot državnem prazniku (Točka nacionalnega nesporazuma, Markež, Promag, 2001, 33).

Morda ravno v luči te državne ideologije, ki se je preko »kulturkampfa« močno zasidrala v slovensko (zmotno) zavest (tudi Cerkveno!), lahko razumemo našo večno miselnost o naši majhnosti in našo aktualno pasivizacijo vpričo dekadentnih družbenopolitičnih dogajanj. »Martin Luther je brez slepomišenja govoril o ekskrementalni naravi človeka: človek je nakakšen božji drek, padel je iz Božjega anusa« (Kako biti nihče, Žižek, Analecta, 2005, 52). Mar ni že čas, da se Slovenci temeljito lotimo dekonstrukcije naše zgodovine, demitologiziramo mite in podremo vse malike, v katere smo do sedaj verjeli, in se tako dokončno izkopljemo iz protestantske analno-ekskrementacijske antropologije?

Deli z drugimi:Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Priporočamo še te vsebine

Dr. Gorenak razkril: nekdanji GDT Zvonko Fišer suspendiran, skupaj z Alešem Zalarjem pa hkrati na za…
Andrej Šiško je komunist – pravi komunist!
Milan Kučan, Marjan Šarec in Jaka Racman
Največji izziv zahoda bo v bodoče poleg boja z islamizmom, tudi boj s kulturnim marksizmom

Komentiraj

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Oglasno sporočilo





Oglasno sporocilo

Anketa

SDS je v DZ vložila predlog za ustavno obtožbo zoper premierja Mira Cerarja zaradi zadeve Šami. Vaš komentar?

Ogled rezultatov

Loading ... Loading ...
Oglasno sporočilo