Spremljaj Politikis na
Politikis na Facebooku   Politikis na Twitterju
Politikis na Facebooku Politikis na Twitterju Politikis
Vroče vsebine

Primer presstituk: Miti in laži o sovražnem govoru

Objavil 08. 09. 2017 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Nedavna obtožba in obsodba Janeza Janše, ker je domnevno užalil novinarki kot »presstitutki«, sta pokazali, če smo doslej o tem lahko dvomili, vsaj naslednje: ne živimo v družbi, v kateri bi država služila funkciji ščitenja pravice do svobode govora. Živimo v družbi, v kateri nekdo nate lahko naščuva državo, ker si ga po njegovo užalil.

V tej kolumni bom skušal spodkopati verodostojnost dveh kot da najmočnejših argumentov v prid sovražnega govora, ki se glasita nekako takole:

  1. Pravico do svobode govora je smiselno omejevati vsaj tam, ko te nekdo okleveta in o tebi širi negativno mnenje, s čimer ti lahko uniči kariero, odnose, družino.
  2. Pravico do svobode govora je smiselno omejiti vsaj tam, kjer nekdo javno ščuva zoper določeno skupino ljudi ali posameznike.

Kot vse ideje o reševanju problemov človeške družbe s pomočjo države, tudi omenjeni temeljita na prepričanju, da namen reševanja problema šteje kot učinek reševanja problema.

V primeru 1. to pomeni, da zagovorniki sovražnega govora verjamejo, da s sprejetjem takega zakona o sovražnem govoru, ki kaznuje blatenje imena v javnosti, dosežejo učinek, da so državljani zaščiteni pred blatenjem njihovega imena. Ne.

Če ta ukrep kaj doseže, je to le to, da si manj ljudi upa nekoga blatiti v javnosti [1] in da lahko tisti, čigar ime je bilo blateno, dobi finančno zadoščenje.

V primeru 2. to pomeni, da zagovorniki sovražnega govora verjamejo, da s sprejetjem takega zakona o sovražnem govoru, ki kaznuje ščuvanje zoper določeno skupino ljudi ali posameznike[2], dosežejo učinek, da so posamezniki in skupine ljudi zaščiteni pred ščuvanjem in morebitnim nasiljem, ki bi ga to ščuvanje lahko spodbudilo. Ne.

Če ta ukrep kaj doseže, je le to, da si manj ljudi upa ščuvati zoper nekoga na način, da bolj ali manj nepremišljeno izda svojo identiteto in da vlada in tisti ljudje, ki se počutijo ogrožene, dobijo varljiv vtis, da niso ogroženi.

Morebitno 1. blatenje in 2. ščuvanje se s sprejemanjem tovrstnih javnih ukrepov/zakonov pomakneta v »podzemlje«, v »ilegalo«, kjer ne da bi zanje vedeli na nivoju vlade in javnih razprav, kjer bi jih lahko soočili s protiargumenti in jih prikazali kot nesmiselne ali vsaj dolgoročno škodljive za vse, svoj škodljivi namen zasledujejo veliko bolj nemoteno.

To kolumno sem se odločil napisati, ker opažam, da na gornja argumenta v razpravah o pravici do svobode govora[3] padajo tudi mnogi »desni«, »konzervativni«, intelektualci »klasično liberalnih inklinacij«, kar je, milo rečeno – vsaj zaskrbljujoče.

Pred časom sem na svojem facebook profilu in na tviterju zapisal nekaj takega: »Celo sovjetski komunisti so na neki točki spoznali, da jih nadzor drugače mislečih manj stane, če jih pustijo govoriti.«

Ne dovolimo slovenskim »neokomunistom«, lep primer pravega šopka teh se je zvrstil, predstavil na nedavnem Tedniku RTV Slovenije, ki ne dosegajo niti sofisticiranosti svojih ideoloških prednikov, da zmagujejo v razpravah o sovražnem govoru. Naj bo ta kolumna vodilo, kako nastopati proti njihovim najmočnejšim argumentom.

[1] javnost pa v tem primeru pomeni le to in nič druga, da so ljudje, KO želijo nekoga blatiti, zaradi zakona bolj pozorni na izdajanje lastne identitete; možnosti blatenja nekoga na način, da v čim manjšem času doseže čim več ljudi, brez da bi izdali svojo identiteto, pa ne zahtevajo pretirane izobrazbe

[2] Spet le ščuvanje v tem smislu, da nekdo ob tem bolj ali manj premišljeno izda svojo identiteto

[3] Berite npr., kaj je o tem pred kratkim pisal Dr. Žiga Turk, intelektualec »klasično liberalnih inklinacij«, ki ga sicer izjemno cenim; je proti žalitvam kot sestavnemu delu sovražnega govora, ni prepričan o blatenju, glede ščuvanja pa je že na vlaku z zagovorniki sovražnega govora

Deli z drugimi:Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Priporočamo še te vsebine

Dr. Gorenak razkril: nekdanji GDT Zvonko Fišer suspendiran, skupaj z Alešem Zalarjem pa hkrati na za…
Andrej Šiško je komunist – pravi komunist!
Milan Kučan, Marjan Šarec in Jaka Racman
Največji izziv zahoda bo v bodoče poleg boja z islamizmom, tudi boj s kulturnim marksizmom

3 komentarji za “Primer presstituk: Miti in laži o sovražnem govoru”

  1. arjuna pravi:

    Aleš dobra argumentacija! A se bo levakom spet zataknila v grlu.

  2. Pubec pravi:

    Ernecl, enkrat sem nekomu že napisal kaj mislim o tem.
    1. Rad bi videl tvoj obraz ,če bi tvoj idol napisal kaj takega o kom tvojem(mami,ženi ali sestri)
    2. Eno je, če bi to napisal jaz -anonimus, drugo pa je če to napiše politik-javna oseba .
    Zato prosim nehaj nakladati o svobodi govora,če pa še na politikisu ne morete brez cenzure pa čeprav ni niti približno v tonu tvojega vožds

  3. haapy yack pravi:

    hoj
    Seveda imaš pravico govora.
    Lahko govoriš kar ti gospodar servira na mizo.
    novinarjibrezpravihnovicpres
    boditevcvetju

Komentiraj

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Oglasno sporočilo





Oglasno sporocilo

Anketa

SDS je v DZ vložila predlog za ustavno obtožbo zoper premierja Mira Cerarja zaradi zadeve Šami. Vaš komentar?

Ogled rezultatov

Loading ... Loading ...
Oglasno sporočilo