Spremljaj Politikis na
Politikis na Facebooku   Politikis na Twitterju
Politikis na Facebooku Politikis na Twitterju Politikis
Vroče vsebine

Ali ljudje sploh še umiramo?

Objavil 25. 08. 2017 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Že zelo dolgo obdobje spremljam osmrtnice po različnih medijih. Ko jih poslušam ali prebiram, prav tako pa razna obvestila o smrti ljudi na družabnih omrežjih, ne morem mimo tega, da se vprašam, ali ljudje sploh še umiramo?

Pozoren poslušalec ali bralec osmrtnic bo kaj hitro opazil, da pri osmrtnicah skorajda ne slišimo več formulacije »Sporočamo žalostno vest, da je umrl/a…«, ampak slišimo oz. beremo formulacije, kot je na primer »Po hudi bolezni se je poslovil/a…« ali pa, kot slišimo ali beremo celo na domnevno katoliških medijih, kot sta Radio Ognjišče in Družina, »Po večno plačilo je odšel…«.

Smrt je tako rekoč postala tabu. Mrliške vežice v osmrtnicah so kar naenkrat postale »poslovilne vežice«, pogreb je postal dogodek poslavljanja – »od dragega ata se bomo poslovili v četrtek, ob 16. uri na ljubljanskih Žalah.« Če je v svetu smrt postala tabu, kar se vidi po tem, da ljudje skorajda ne umirajo več na svojih domovih, temveč večinoma v domovih za ostarele ali v bolnišnicah, daleč od svojih domačih, ob smrti pa jih zelo hitro, brez da bi se domači lahko dostojno poslovili od pokojnika, strpajo v krematorije in pokojnikovo telo sežgejo in njegov, če sploh, prah naložijo v neko brezoblično »piksno«, ki se ji »kao« lepše reče – žara, pa je to nepojmljivo za medije, ki sami sebe poimenujejo za katoliške, a o tem malce kasneje. Da je smrt tabu, kaže tudi vse večji porast ljudi, ki so dobesedno zasvojeni s »športanjem« in zdravo prehrano, pri čemer je vse bolj »in« veganstvo. Oboje, lahko tudi v kombinaciji, postaja nekakšna novodobna nadomestna religija, ki ob ekološki ideologiji tvori neko novo poganstvo, povrnitev k grškemu mitu zdravega in atletskega telesa, ki je edino kaj vredno, saj da je takšno telo simbol nekakšne moškosti/ženstvenosti in celo zagotavlja nekakšno nesmrtnost, kot so si jo npr. v grškem svetu zagotovili zmagovalci olimpijskih iger. Toda vsi ti so že zdavnaj umrli. Tudi spominjamo se jih danes ne več. Paradoks je npr. celo v tem, da imamo precej bolj nesmrtno ohranjenega Sokrata, ki je bil popoln antipod takratnih družbenih standardov in verovanj. Podoba Sokrata tudi danes v vsej tej poplavi »grštva« razgalja njeno iluzijo, ko nam govori, da bomo vsi umrli in to brez izjeme. Nismo gospodarji nad svojim življenjem in smrtjo.

Smrt ne bi smela biti tabu. Sveti Frančišek Asiški jo imenuje sestra smrt. Smrt je v biološkem smislu nekaj najbolj naravnega, kar se zgodi človeku ob izteku njegovega zemeljskega življenja. Zato bi bilo primerno, da smrti vrnemo njeno »človeško dostojanstvo«, ker je kot taka del vsakega izmed nas. Tudi v obliki formulacij osmrtnic. Sicer naj jih raje preimenujemo v »poslovilnice«, »nakaznice« ali pa jih, kot dogodke poslavljanja, prestavimo v rubriko »dogodki v prihodnjih dneh« ali kaj podobnega.

Kljub temu, da Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer ob besedni zvezi »posloviti se« navede tudi pomen »umreti«, pa se moramo zavedati bistvene razlike med tem, ko se nekdo poslovi in ko nekdo umre. Ravno v teh dneh sem si privoščil en štos na ta račun. Na praznik Marijinega vnebovzetja se je namreč iztekel delovni dopust mojemu rojaku, misijonarju v Zambiji, p. Stanku Rozmanu. Od naše fare se je ob odhodu nazaj v Afriko poslovil pri obeh prazničnih svetih mašah, nato šel na letališče in odpotoval. Ob tem sem zapisal sledeče: »Danes se je od nas poslovil naš rojak, misijonar v Zambiji, jezuit, p. Stanko Rozman.« Vsi, ki so prebrali zapis, so mislili, da je Rozman umrl. Pa je vendarle le odšel od nas spet nazaj drugam. »K mrtvosti,« piše Hans Urs von Balthasar, pa »spada tudi tišina: ne le, kar zadeva žalovanje preostalih, temveč še bolj, kar zadeva vednost o kraju bivanja in o stanju umrlega. Ko pripisujemo mrtvim nove oblike dejavnosti, vendar takšne, ki nadaljujejo zemeljske oblike, ni to le znamenje naše nemoči. S tem se branimo zoper močnejše prepričanje, ki nam pravi, da mrtvost ni delno dogajanje, temveč takšno, ki zadeva človeka v celoti – čeprav s tem ni mišljeno, da subjekt ugasne -, in da to stanje prvenstveno pomeni zapustitev vsakega spontanega delovanja in v tem ravno pasivnost, stanje, v katerem se morda skrivnostno izvrši povzetek celotne zdaj končane dejavnosti,« (Balthasar, Teologija tridnevja, MD Celje, 1997, 133) kar bi se morali zavedati prav tisti, ki svoj medijski predznak označujejo za katoliški. Pa srečno smrt vam želim!

Deli z drugimi:Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Priporočamo še te vsebine

Primer presstituk: Miti in laži o sovražnem govoru
Interpelacije
BOBU BOB… in TIGR
Ali Vatikan uveljavlja LGBT agendo?

3 komentarji za “Ali ljudje sploh še umiramo?”

  1. Narim pravi:

    No končno en dober prispevek.

    Brez netenja nestrpnosti in sovraštva do drugače mislečih.

  2. Breda pravi:

    Ja, ljudje se bojijo zelo smrti, ker so v mestih tako zelo od nje oddaljeni. Na vaseh to nikoli ni bil ne vem kakšen tabu.

  3. čarli pravi:

    Umirati začnemo že prvi dan, ko pridemo na svet… zato bi smrt morala biti naša življenjska sopotnica, ki se je ne bi smeli bati…

Komentiraj

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Oglasno sporočilo


Oglasno sporocilo

Anketa

24. septembra bo referendum o gradnji 2. tira. Ste za ali proti?

Ogled rezultatov

Loading ... Loading ...
Oglasno sporočilo