Spremljaj Politikis na
Politikis na Facebooku   Politikis na Twitterju
Politikis na Facebooku Politikis na Twitterju Politikis
Vroče vsebine

Mar lahko vaške straže in domobranstvo enačimo z izdajo? Seveda ne!

Objavil 03. 03. 2017 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom

Piše: Pavel Ferluga, publicist

»SREDINA« – NAJVEČJI SOVRAŽNIK LEVICE IN OBENEM UGODNA VHODNA VRATA TAJNE KONSPIRACIJE NJENEGA ZLA, V NARODOVO TKIVO.

To misel sem začel upoštevati prav pri prebiranju zadnje odlične knjige Martina Breclja »Anatomija političnega umora« in seveda v povezavi večkrat omenjene »sredine« v matičnih režimskih glasilih, celo v Reporterju, kjer Igor Kršinar modruje o Ivu Žajdeli v odnosu z desno politično opcijo ter, logično všečne »žlahtne desnice« kot trojanskega konja konspiracije revolucionarjev. Knjigo sem pazljivo prebiral in našel veliko primerjalnih miselnih vzorcev glede psiholoških značilnosti glavnih akterjev revolucionarne KPS-KPJ z obravnavo dr. Tatjane Rejec v knjigi »Partija in Tigrovci«, kjer se prepletajo isti problemi ideološke čistosti s pomočjo »likvidaciji« nevšečnih, več ali manj naivnih domoljubov, ki so verjeli v kulise OF-NOB in ne videli njenega bistva konspirativnega delovanja, spretno zakritega pod masko »nacionalnosti« proti »izdajalcem«. V bistvu se je takrat rodila t.i. »SREDINA«, ker je upoštevala lažno OF kot skupno politično PLURALNO ODPORNIŠTVO, ki je bilo tudi tako predstavljeno naivnim »simpatizerjem« NOB – partizanstva (v to zanko so padli tudi zelo ugledni politično naivni intelektualci, posebno še iz vrst novonastalih krščanskih socialistov, prej večina v SLS. N.pr. S. Vuk, B. Pahor, A. Stanovnik, Rejec ml., Tigrovci ,Sokoli, S. Premrl-Vojko, F. Jeza  idr. bolj ali manj prepričani »sredinci«). Tu je potrebno definirati v čem je bilo interpretirano in predstavljeno »narodu« tozadevno »izdajstvo«! Izdajstvo, vsaj jaz ga tako pojmujem, mora izhajati iz predhodnega prijateljskega ali konvencionalnega dogovora o vzajemnem »delovanju« v skupno korist »nečesa« ali »nekoga« (v dobrem ali slabem smislu) z določenim partnerjem, ne pa v naprej opredeljenim sovražnikom, ki z vsakim dejanjem bo skušal čim bolj oškodovati nasprotnika. V zadnjem primeru se ne more govoriti o »izdajstvu« ampak o »sovražnosti«, uspešni ali neuspešni, saj dva nasprotnika nimata skupnega delovanja ampak nasprotne namene in namere. Če prenesemo pojem »izdajstva« na raven državnih zavezništev oz. medsebojnih dogovorov ali sporazumov dveh ideoloških »kolaborantov«, moramo nujno enačiti z izdajalcem Hitlerja (nacional – SOCIALISTA – nacista), ker se je izneveril paktu s Stalinom (Intenacional – SOCIALISTOM – komunistom) in to iz konkurenčnih razlogov dveh LEVIH revolucionarjev, z zemeljskimi apetiti poleg ideoloških motivov destabilizacije starega kontinenta, ter ga napadel. Stalin je bil zaprepaden, saj ni niti verjel svojim informatorjem, da ga je pajdaš enostavno izdal, saj je vse lepo potekalo po načrtih pakta Ribbentrop-Molotov (od 1939 naprej), z razdelitvijo Poljske in okupacije baltskih držav, da o skladnosti uničevanja Židov in zavezništva z Islamom za zdaj ne bi omenjal. Hočem poudariti, da »izdajstvo« kot tako je izrazit strateški faktor vseh konspirativnih formacij revolucionarne miselnosti. Naše uboge Vaške Straže in Domobranci (k njim je treba prišteti še lojalne borce Kraljevine Jugoslavije) sploh ne morejo biti označeni z  definicijo »izdajalca«, ker v nobenem primeru ne zadostijo pogojem izdaje. Koga ali česa? Lahko mirne duše zagotavljamo, da naš kmet ali meščan sploh ni imel nobenega smisla za mitološke ideologije socializmov pred napadom zunanjih okupatorjev, niti ni imel nobenih moralno etičnih obveznosti do teh pozneje vnesenih ideologij z ognjem in mečem. Po agitpropovski praksi so »reakcionarji« (protirevolucionarji, torej nasprotniki revolucije) zagrešili »izdajo nad slovenskim narodom«, ker, seveda, »narod« je bil le tisti del, ki je verjel v Stalin-Tita in njiju ideologijo internacional-socializma-komunizma, teh pa celo v celi Jugi ni bilo za peščico. Pa niti nesramne LAŽI, da so prvi dvignili roke z orožjem nad svoje brate, ne moremo sprejeti, tudi z razlogom, ker noben protirevolucionar ni bil oborožen (le zapoznelo in še to s starim orožjem v duhu neizbežne nuje zakonite obrambe) , čeprav napaden in brez moči za obrambo. Zgodovinski materialen dokaz so prav številne žrtve »partijskega partizanstva«, ki so bile zverinsko pobite le iz revolucionarnih motivov vzdrževanja te ideološke gverile, brez vsakršnega motiva, razen roparsko-eksistencialnega za preživetje v »gozdnih razmerah« njenih članov, v glavnem kriminalcev brez družin in delovnih razmerji ter potepuhov, z vero v brezrazredno družbo proletarske »opulentiae vulgaris«. Treba je še podčrtati, da v času napada nacional-socialistov na Kraljevino Jugoslavijo, so bili Stalin -Titovi komunisti še zavezniki in obenem so-napadalci v skupni zvezi PIF (Proti Imperialistični Fronti) in so državljanom napadene dežele svetovali, da se ne upirajo premočni armadi OSI (dejstva dokazana iz razglasov KPS-KPJ(b) in naknadno zatajena po napadu-izdajstvu pajdaša Hitlerja na SSSR). Torej, v bistvu, je bila prava namera napadalcev (nacistov-fašistov-komunistov) zasedba in delitev vojnega plena po vsej Evropi, ki se je sprevrgla, v isti levičarski staji socializmov, v konkurenčni konflikt med sorodnimi utopičnimi ideologijami prevladovanja vseh drugače mislečih, tudi njih samih kot »sektašev« (notranji spori v prevladi »čiste smeri« Marxizma-Leninizma v SSSR in tudi v drugih satelitih, ne-nazadnje »spor« Stalin-Tito, ki gre obravnavan le v ideološkem duhu, nikakor ne, kot bi nekateri »režimski zgodovinarji« radi dokazovali, za bolj demokratično usmeritev Titoizma v diktatorski praksi). Te spore je v glavnem treba obravnavati v luči prevlade posameznikov v kontekstu interne konkurence za absolutno oblast v sami Partiji, ki so bili izrazito kruti s poraženimi »idejnimi« antagonisti v vseh znanih in neznanih primerih. Ni zastonj napisal Arthur Köstler: »Partija pozna samo en zločin: ODKLON OD NJENE LINIJE in samo eno kazen: SMRT« (Sončni mrk).

V zgoraj omenjenemu kontekstu je potrebno pripisati tudi vprašanje t.i. »kolaboracije«, ki se pri nas le površno in nestrokovno obravnava, kot zavrženo dejanje vse obsodbe vredno. Sama po sebi KOLABORACIJA ni ne zavrženo, ne kaznivo dejanje, ampak določeno sodelovanje med dvema ali več osebki ali družbami, ki jih karakterizira z neko so-bivalno možnostjo v spoštovanju  določil v skladu z obojestransko privolitvijo v danih razmerah trenutnega stanja družbenega nesoglasnega mišljenja, v korist najmanjše možne stopnje sovražnosti, posebno pri civilnem prebivalstvu, ki mora prenašati okupatorsko zasedbo njemu nasprotne premočne oblasti, nemogoče za direkten spopad, kar je tudi priporočljivo oz. celo konvencijsko določeno v pravnem smislu, od mednarodnih sprejetih obveznosti za ohranjanje civilnega prebivalstva.. Tu se ne bom dotikal pravnih predpostavk in vrednotenj problematike, ki ji nisem kos na strokovnem področju. Dovolil si bom le primerjalno analizo dveh, po mojem mnenju, tipičnih (v množici tipov kolaboraciji) »funkcionalnih kolaboracij« v sicer različnem političnem okolju, a nujni v enem edinem smislu ohranjanja življenj okupiranega prebivalstva (zgodovinar Mlakar jo je v slovenskem primeru označil kot »funkcionalno«). Tu omenjam Angleže in Slovence v isti vlogi ohranjanja življenj civilnega prebivalstva v »funkcionalni kolaboraciji« z istim okupatorjem. Ni skrivnost, da so angleške državne oblasti, ukazale strogo funkcionalno kolaboracijo z okupatorjem in prepovedjo vsakega dejanja, ki bi lahko bilo zaznano od strani okupatorja kot provokativno, z grožnjo kazenskega postopka proti kršitelju ukaza. Razlika med Angleži in Slovenci je bila v dejstvu, da so bili na angleških otokih okupatorji le Nemci in angleško prebivalstvo ni imelo internacional-socialističnih revolucionarjev, ki bi nameravali uničiti lastno državno ureditev, kot v Sloveniji in s tem kraljevini Jugoslaviji, katerih vlada je dobila zatočišče prav v prijateljski Angliji zaradi celotne okupacije njenega ozemlja. Od tu izhaja tudi prava namera so-okupatorjev revolucionarjev, ki so delovali posebno konspirativno v imenu tuje sovražne države (Sovjetske SSSR) in njenega vodje Stalina, katerega najzvestejši agent je bil prav Tito, ki je imel več imen, med njimi tudi Walter. Veljaki KPS-KPJ(b) so večkrat jasno poudarili, da se ne bodo borili proti okupatorjem (še pred in po Hitlerjevi Izdaji pajdaša) brez jasne perspektive udejanjanja revolucije in zrušitve legitimne jugoslovanske države v korist sovjetizacije njenega prebivalstva ter obrambe interesov SSSR, kot predstavnika vesoljne KOMINTERNE. Tu bi moral omeniti tudi tako nesramno izrabljeno floskulo »domobranske prisege«. O tem sem že temeljito postavil v pravo luč vse »vojaške prisege«, kot koreografijo vladajoče moči trenutne oblasti v odgovoru na članek v Reporterju njenega novinarja I. Guzelja »Ne blatite mi komunizma« (bralec lahko poišče tozadevni članek v arhivskih podatkih Reporterja), ko mi je še omenjeni tednik objavljal VSE prispevke.

Čeprav je ta preambula bila dokaj dolga, a povsem potrebna, za osvetlitev bistva delovanja komunistične konspiracije v odnosu z vsemi skupinami demokratičnega predznaka, ki so sledile cilju slovenske nacionalne obrambe in rešitve izpod okupatorjeve nadvlade ter zatiralskega, zločinskega, uničujočega obnašanja do prebivalstva slovenske in drugih narodnosti. Pri prebiranju omenjenih dveh knjig, je nemogoče spregledati pravega bistva politične strategije t.i. OF-NOB, ki so jo znali mojstrsko skriti za kuliso »narodnosti« (torej nacionalizma), ki je nedvomno vplivala na čustvenost naroda v kolikor prav narodnost in jezik sta bila vzrok vseh tegob, a obenem največja ovira za »proletarsko svetovno diktaturo«, katere cilj je bil v Stalin-Titovem partizanstvu. Ideološka boljševistična doktrina ni trpela nobene nacionalne posebnosti, če ni sovpadala z interesi internacional-socializma in kolektivizacijo miselnih vzorcev mase, zato jih sploh niso motile žrtve, še posebno, če so le te bile narodnostno (nacionalno) zavedne in priklenjene na tradicijo preteklega razvoja. Po tej logiki, je povsem razvidno, tudi površnemu bralcu, da je cilj bil posvečen uničenju vseh »vrednot«, ki so karakterizirale kulturo in zgodovinsko civilizacijsko raven naroda, kateremu so hoteli vsiliti povsem novo in nerazumljeno družbeno ureditev s kolektivizacijo ene in edine miselnosti, ki ubija vsako individualno iniciativo, ki je značilna za napredek vseh civilizaciji. In prav to se je zgodilo z »zmago« (z vsemi podlimi »intrigami« zakulisnega strateškega zločinstva) boljševistične sovjetske miselnosti, ki je v po vojnem času dosegla višek v maksimizirani ubijalski Stalin-Titovi strahovladi, ki je pokopala vsako zdravo pametno misel globoko v podzavest, v nadaljnjem izobraževanju »naroda«, ki je moral biti le »naš« in usmerjen strogo ne-nacionalno (kot je  v svojih delih poudaril celo levičarsko razmišljajoči pisatelj Boris Pahor, ker je spoznal zločinskost totalitarne miselnosti naci-komuno-fašizma, čeprav je še vedno naklonjen t.i. NOB partizanstvu, prepričan v začetno navdušenost za narodno osvoboditev, ki to sploh ni bila po zmagi polit-komisarskega partizanstva). Pravzaprav skoraj vsi, ki so bili v času dogajanj v Domovini, internirani ali v taboriščih izven domačega kraja, so verjeli v OF-NOB, ker enostavno niso bili obveščeni o realnosti tipičnih dogodkov zakritih v strogo konspiracijo nepopustljive Partije Sovjetov v realizaciji proletarske revolucije v pogubo kmečkega in meščanskega prebivalstva predvojne Slovenije in zasedenih ozemelj slovenske narodne skupnosti. V tej luči je tudi razumljivo obnašanje t.i. »SREDINE«, ki ji Martin Brecelj posebej posveča pozornost v več poglavjih, kjer je razviden anahronizem med nacionalnim zavedanjem in domoljubjem ter, čeprav previdna, a vendar odkrita naklonjenost LEVI OF-NOB sovjetski navezi, kar izseva še posebno v naivnosti krščanskih socialnih zanesenjakov,ki so bili lahek plen partizanskih jastrebov, če so jih, seveda, smatrali zadostno »mehke« (kot Kocbek), drugače je sledila »likvidacija« kot za bolj pokončne »sredince« tipa Vuk oz. Rejec, če omenim le ta dva izstopajoča primera, ker vrsta takih »čiščenj« je znatno bolj dolga v zgodovini OF-NOB izdajstva. Zato še v današnjem času, kjer se začne razkrivati zločinstvo totalitarnih sistemov, je težko usmeriti miselnost ljudi vzgajanih več kot 75 let v ideološkem prirejenem okviru, v razumevanje tako zapletenih konspirativnih manevrov destruktivne ideologije, ki je slonela prvenstveno na izničenju dosežkov tradicionalne civilizacijske prakse. Zato to dolgoletno intelektualno mrtvilo je zaneslo splošno raven civilizacije nazaj v materialno-duhovni-vulgarizem v katerem se kopa današnja vrednostno podhranjena družba. Iz navedene knjige »Anatomija političnega zločina« je bolj kot prepričljivo, na podlagi arhivske dokumentacije, da je t.i. »Sredina« bila največji trn v peti KPS(b), a obenem prepotrebna za vtihotapljanje svojih »krtov« v to narodno tkivo in podtalno spodkopavanje verodostojnosti kontrarevolucije nasploh (Vaških Straž, Domobranstva, Četništva idr.) Na Primorskem je bil nedvomno glavna ost te konspiracije Aleš Bebler, ki je do konca, z njegovim ideološkim fanatizmom, največ prispeval k »likvidacijam« najvidnejših elementov »sredine« in nacionalizma-narodnjaštva, od Tigrovcev do drugih domoljubnih skupin.

Da zaključim ta moj pogled, čeprav še vedno bolj splošno, je potrebno poudariti, da se praksa komunistov ni prav nič spremenila v taktiki konspiracije izkoriščanja tradicionalne naivnosti t.i. »sredine«, zato tudi danes, bolj razgledanemu analitiku, ne more zbežati dejstvo, da prav v krogih t.i. »krščanske miselnosti« in »vrednot«, je humus za nadaljevanje borbe proti kontrarevoluciji v vrstah demokratične miselnosti ideološko ne-zasvojenih Slovencev. Ventili so prav stranke, ki se nominalno predstavljajo kot »desno sredinske«, zato pripravljene v sodelovanje z t.i. »levo-sredinskimi«, ki pa zanesljivo to niso, ker LEVICA ni niti malo prožna, da bi sprejela neko »sredinsko« mišljenje, ker to bi trčilo ob granitno postavko »izrazite čistosti« vere v internacional- socialistične- komunistične postulate, ki so NEDOTAKLJIVI, kjer tudi delno »sektaštvo« ne beži kazni.

Zato, morda, če nam bo uspelo, je tako čtivo, ki ga tu delno omenjam, pravi uvod v izobraževanje naslednjih generaciji, da spoznajo Resnico. Tako branje bi moralo biti nujno vključeno v »domovinsko vzgojo« (tega še ni v naših šolah ne v matici, ne Zamejstvu), če hočemo priti vsaj v delno ravnotežje z miselnostjo sosedov, ki nas obkrožajo in izrabljajo naš domovinski deficit za njih politično-jezikovno-ozemeljske interese. Osebno ne bom učakal ne katarze ne sprave, ker smo še zelo daleč od začetka streznjenja stoletnega pohabljanja vesti, a ker upanje umre zadnje, ostajam optimist za potomce »zdrave pameti«.

Deli z drugimi:Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Priporočamo še te vsebine

Porićeve besede brez olepšav: tisti, ki ste bili proti džamiji in Džamijski ulici, ste ga najebali!
Dr. Gorenak: Ravnanje španske policije je lahko zakonito, toda ni legitimno – zato je obsojanja vred…
Kdo podpira Katalonce in zakaj Sunčičeva spet potvarja?
Nedeljski počitek mora postati pravica vsakega delavca!

21 komentarjev za “Mar lahko vaške straže in domobranstvo enačimo z izdajo? Seveda ne!”

  1. sergej pravi:

    Izjemen tekst! Bravo g. Ferluga!

  2. PavelFerluga pravi:

    Zanimivo, da ni še nobenega komentarja…To potrjuje, da sem na prav ipoti odkrivanja zagonetne konspiracije LEVICE.

  3. matej pravi:

    Res je, g. Ferluga s tem uvidom ste zadeli žebljico na glavico!

  4. Nata46 pravi:

    Tu ni kaj dodati ! Sijajno napisano.
    Pa, tudi jaz se čudim, kje neki so komentarji ??

  5. Peter pravi:

    Domobranci so junaki slovenskega naroda! Kdor to zanika, je anti-Slovenec!

  6. Adolfo pravi:

    Levica trenutno pleše na tole: https://www.youtube.com/watch?v=L2NIZexqb4U

  7. jan pravi:

    Izdajalci Slovenskega naroda so komunisti,ki zagovarjajo internacijonalo s tem se krsijo clovekove pravice slovenskega naroda.

  8. Fazan pravi:

    Se strinjam s člankom g. Ferluge, čeprav se bo morda zdelo, da ga nisem pravilno razumel. Sam že od vsega začetka volim SDS (še ko je bila SDSS). In jo bom tudi vnaprej. Prevral sem program, ki je vrhunski, tudi Janša in ostali poslanci delujejo kot je treba. Edini problem, ki ga že nekaj časa imam, je ta desna-sredinskost, ki jo poudarja stranka. Toda nitii v tem ne bi bilo prevelikega problema, če bi dosledeno ostajali na svojih stališč. Pod dosledno mislim na to, da so ves čas znaki, da bio v primeru največjega število glasov na volitvah ponovno sestavili vlado s samim vragom, če bi bilo potrebno. Izhajam iz prepričanja, da bi morala SDS ostati v opoziciji, dokler nima števila glasov navadne večine, kar ji bi omogočalo kolikor toliko normalno delovanje vsaj pri sprejemanju zakonov, kjer je takšna večina dovolj. Že zdaj, ko je SDS v opoziciji, ni niti enega članka v Dnevniku, Delu …, kjer SDS ne bi bila za kaj kriva. Spomnimo se, kaj se je dogajalo, ko je bila SDS na oblasti. Serijski medijski stampedi in najbrutalnejši ulični protesti itd. itd. itd. Če bi SDS prevzela takšno, polovično, oblast, bi se propadajoči mediji ponovno osvežili in finanćno okrepili, saj mali, socialistično vzgojeni ljudje kupujejo le škandale. Pri vsem skupaj je treba še milijontič ponoviti, da je SDS, kadar je na oblasti, le domnevno na oblasti, saj so vsi podsistemi (vključno z uradniki na mistrrstvih) na strani boljševikov. Pa še nekaj je, na kar niso pozorni niti v sami SDS. Kadar so na oblasti začnejo vse inšpekcije delovati s polno paro. Saj si lahko predstavljamo, do kakšne medijske zmešnjave pride na primer, ko inšpekcija zruši kakšno črno gradnjo (na eni strani so neizprosni inšpektorji, na drugi javnost, solidarna z lastniki črne gradnje). Mislim, da za takšno oblast še ni čas. Minili so tudi časi naivnosti, zato naivnosti niti SDS new bom več oprostil. Ne bom ji škodoval tako, da bi volil koga drugega, ampak prteprosto ne bom še na volitve.

  9. PavelFerluga pravi:

    S fazanom se povsem strinjam, toda, na žalost ni lahko plavati v tem morju boljševizma, ki je še vedno prisoten v podzavesti “volilne mase”, zato tudi abstinenca na volitvah je negativni pojav, ki se pojavlja pri skrajnem miselnem obupu pri demokratično mislečih, nikoli pri LEVICI, ki gre na volitve z borbenim korakom jurišanja na “nevernike”.-…Trezen razmislek je danes zares redkost, ki po navadi nima veliko sledilcev….Čestitam Fazanu, ki je pa le dojel bistvo…

  10. Jože Šentiljski pravi:

    Klobuk dol, gospod Ferluga !

  11. Mirko pravi:

    Politično sredino promovirajo samo vsegliharji in takih se bojmo!

  12. DePolo pravi:

    Če so bili domobranci pravi domo brani, zakaj so se ob umiku okupatorja (germanskih nacistov) priključili in skupaj bežali iz svojih domov proti domovini Angele Merkel. Če bi ostali in junaško branili njihov dom (vaške straže) pred komunisti do zadnjega, bi ohranili njihovo častno prisego domobranstvu! Tako so bili in bodo še naprej luzerji….

  13. Karmen pravi:

    Dobra, tehtna analiza dejanskega stanja na tem področju!

  14. meta pravi:

    Nič mi ne govoriti prek domobrancev, ker so preprečili prenekatero smrt, ki bi jo zagrešili zločinski partizani.

  15. Matej pravi:

    Še več takih intelektualcev – kolumnistov kot je g. Ferluga! In manj takih kot je poživinjeni Turk, ki čez slino in stisnjene zobe ne more prikriti svoje udbovske nravi.

  16. pubec pravi:

    G.Ferluga, ne se čuditi, če ni komentarjev. Brišejo(cenzurirajo) nas!

  17. Fazan pravi:

    G. Pavel, se v celoti strinjam z vami. Edino to bi dodal, da se, kljub temu, da sem navaden človek, ne uvrščam med naivneže, ki bi brez razloga abstinirali. S tem bi rad nekaj povedal in bi tako tudi rad, da bi me kdo slišal. Spomnimo se, kakšna medijska vojna stanja so vsakokrat bila, ko je bil Janša na oblasti. Takšno poniževanje, zasramovanje in nerazumevanje velikega dela Slovencev, ki je seveda umetno podtaknjeno na dobro utrjeno podlago socialistične mentalitete ljudi, ki so tako zmanipulirani, da so prepričani, da razmišljajo z lastno glavo, preprosto ni vredno človeka, kje šele najboljšim med name, kar Janša in njegovi politični sopotniki so. Ni vredno niti oblasti, saj je ves čas prikazovana kot izsiljena. Na nek način tudi je izsiljena, saj se v bistvu zoperstavlja volji trdno prepričanih ljudi. Zato menim, da dokler daleč najboljša in edina verodostojna stranka (SDS) nima zadostnega števila glasov za sprejemanje zakonov, mora ostati v opoziciji. Gre namreč za psihološki trenutek, ko so majhni ljudje prepričani, da gre SDS samo za oblast (pri čemer sploh ne znajo povedati, zakaj bi bilo to slabo). Pri nas še vedno vlada pojmovni in vrednotni kaos, pravi Babilon, iz katerega vedno smetano poberejo eni in isti (boljševiki in sorodni intelektualni psihopati). Dokler se teh majhnih ljudi, ki odločajo o naši skupni usodi, ne prepriča o resničnih dejstvih (to lahko opravijo le mediji, v prvi vrsti RTV), je bolje ostati ob strani. Po drugi strain pa moram biti tudi sam iskren in si ne čisto nič naivno zatiskati oči pred očitno resnico, da so tudi za hrbtom SDS (verjetno pa tudi v njenem trebuhu, nikakor ne srcu, vsaj upam) določeni lobiji, ki stranko izsiljujejo in silijo na oblast, saj imajo od tega mnogi velike osebne koristi. Že spet nima koristi narod, ampak posameznki. Koristi naroda, kot jih jaz vidim, so: revizija zgodovine in poprava krivic, popolno odprtje arhivov, brezpogojna obsodba komunizna (med vsemi totalitarizmi mora biti vedno napisan na prvem mesto kot najstrašnejši) in vse, kar je še povezano s tem (vsaj načelna lustracija/ npr. prepoved strank in organizacij, ki npr. z dejanji ijn simboli poveličujejo komunistični sistem in zločine), nadalje prava zgodovina v učne načrte, sprememba imen trgov in ulic) ipd. ipd., šele zatem pride lov na gospodarske in drugačne lopove. V takšni Sloveniji, nad katero smo demokratično usmerjeni ljudje totalno razočarani, potrebujemo močno stranko v opoziciji. V nasprotnem bomo ponovno imeli pravo politično karikaturo: imeli bomo opozicijo (komunistično) in potem še eno opozicijo v vladi, saj lahko SDS sestavi vlado le s temi ljudmi. Če ta mogočna leva opozicija ne bo dovolj, si pa bodo ponovno izmislili kakšno lažno afero, ki bo ljudi spravila na cesto, ti pa spravili SDS z oblasti. Ta scenarij ni samo mogoč, ampak je vnaprejšnje dejstvo. Če tega ne vidijo v SDS, je nekaj narobe.

  18. Justinus pravi:

    Bravo g. Ferluga! Z malo samovšečnosti bi dejal, da ste napisali točno tako kot bi jaz sam, če bi imel sposobnost stvari opisati tako kot ste jih vi! Levaki vedno trdijo, da je resnic več. Mi pa, ki verujemo v Boga pa vemo, da je resnica samo ena! In ta pride na dan tudi čez 11 pregrad, več stoletij itd…

  19. melon pravi:

    Vse kar levica zavrže kot neuporabno, iztrošeno, se na desnici povzpe na oltar.

  20. Aleksander pravi:

    Odličen članek.

  21. Rado pravi:

    Kakšna jajca Ferfluga!

    Veliki trije so v Teheranu pozvali Hitlerjeve partnerje naj ga zapustijo. Če bi to domobranske sile naredile v letu 1944, potem bi po vojni lahko sooblikovale jugoslovanski politični sistem. In ne bi imeli komunističnega enoumja. Vso krivdo torej nosi domobransko vodstvo.
    Sem mnenja, da bi bilo treba vse ideološke potomce domobranstva lustrirati iz pozicij, če jih slučajno zasedajo.

Komentiraj

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Oglasno sporočilo



Oglasno sporocilo

Anketa

Naj se po vzoru iz Avstrije tudi v Sloveniji prepove javno nošenje burk in nikabov?

Ogled rezultatov

Loading ... Loading ...
Oglasno sporočilo