Spremljaj Politikis na
Politikis na Facebooku   Politikis na Twitterju
Politikis na Facebooku Politikis na Twitterju Politikis
Vroče vsebine

Papež Frančišek – radost ljubezni s kapljico strupa (2. del)

Objavil 26. 12. 2016 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom

sebastjan-erlah5pkPiše: Sebastjan Erlah, publicist

V prvem delu kolumne smo obravnavali nauk Cerkve o zakramentu svetega zakona skozi zgodovino, vse do sedanjega papeža Frančiška. Videli smo, da v glavnih točkah ta nauk drži kontinuiteto z dosedanjim naukom Cerkve. Vendar pa se je glede samega dokumenta Amoris Laetitia, ki jo je kot posinodalno spodbudo napisal papež Frančišek, kmalu po njenem izidu znašlo kar nekaj kritikov, ki papežu očitajo skrenitev s poti dosedanjega nauka Cerkve v zvezi z zakramentom svetega zakona oz. zakramentom evharistije in tudi glede nekaterih moralnih področij, ki naj bi rušila katoliški nauk. Drugi del kolumne bo posvečen tem vprašanjem. Za boljše razumevanje bo potrebno branje prvega dela kolumne.

Kot najbolj sporno se je v posinodalni spodbudi papeža Frančiška pokazalo osmo poglavje Amoris Laetitie, kjer papež povabi k usmiljenju in pastoralnemu razločevanju glede posameznih primerov, kar se tiče prejemanja zakramenta svete evharistije pri ločenih katoličanih in civilno ponovno poročenih, torej iregularnih primerov. Papež predlaga, da bi duhovniki po navodilih škofov spremljali in razločevali te posamezne primere in jih čim bolj vključili v življenje občestva, tako da ločeni in ponovno civilno poročeni ne bodo imeli občutka, da so izključeni iz Cerkve. Pri tem papež postavi tudi nekatere norme in olajševalne okoliščine, ki lahko privedejo do tega, da bi ti, ki živijo v tako imenovanih iregularnih zakonskih zvezah, prejemali obhajilo. K temu predvsem navaja papeževa misel v osmem poglavju, za katerega je v uvodu dokumenta sam zapisal, da nas bo vse skupaj zagotovo nagovorilo, da je nekdo lahko v stanju objektivnega težkega greha, pa vendar lahko živi v Božji milosti, in lahko na podlagi teh olajševalnih okoliščin prejmejo zakrament svetega obhajila. Papež Frančišek to definira kot logiko pastoralnega usmiljenja.

Zloglasni 305 člen dokumenta, ki pravi, da se škof ne sme zadovoljiti s tem, da bi v odnosu do tistih, ki živijo v iregularnih situacijah, uporabljali samo nravne norme, »kakor, da so kamni, ki naj jih vržejo na življenje ljudi,« pri čemer tovrstne poskuse papež označi za primer »zaprtih src ljudi, ki se radi skrivajo za naukom Cerkve,« in k temu pripadajočo opombo 351, ki pravi , da so pri nekaterih iregularnih primerih »lahko v pomoč zakramenti,« pri čemer papež nadaljuje, da spominja duhovnike, da spoved ne sme biti mučilnica, ampak kraj Gospodovega usmiljenja, kakor je poudaril v apostolski spodbudi Veselje evangelija, k temu pa v omenjeni opombi dodaja, da »podobna primerjava velja za evharistijo, ki ni nagrada popolnim, ampak velikodušno zdravilo in hrana nemočnim.« Omenjeno besedilo pa je povzročilo zmedo v Katoliški Cerkvi in če Martin M. Lintner v svoji knjigi Razstrupiti Eros, pravi, da je vprašanje ločenih in ponovno civilno poročenih katoličanov v Cerkvi že do sedaj skoraj pripeljalo do razkola, potem se je z Amoris Laetitia ta možnost razkola v Cerkvi glede omenjenega vprašanja močno poglobila. Na to nevarnost so opozorili prav kritiki papeževe posinodalne spodbude. Tako je pomožni škof iz Astane, Athanasius Schneider, že nekaj dni po izzidu dokumenta pozval k temu, naj papež razjasni svoja stališča glede pripustitve ločenih in ponovno poročenih k obhajilu. Schneider je opozoril, da je interpretacija Amoris Laetitia konfuzna, ne samo med laiki in duhovniki, temveč tudi med samimi škofi, kajti nekateri, ki so bolj liberalno usmerjeni, menijo, da je papež s tem dokumentom odprl vrata na stežaj ločenim in ponovno civilno poročenim katoličanom, za prejem obhajila, kar do sedaj, kot smo videli iz prvega dela kolumne, absolutno ni bilo dovoljeno tako iz doktrinalnih kot tudi pastoralnih vzrokov. Tisti škofje, ki pa so bolj tradicionalno usmerjeni, pa so papežu začeli očitati, da je s svojim tekstom prelomil z dosedanjim naukom Katoliške Cerkve, kar med vrsticami pomeni, da je papež storil apostazijo ali herezijo. V to smer se nagiba tudi ugleden in pomemben nemški filozof in nekdanji svetovalec svetega papeža Janeza Pavla II, Robert Spaemann, ki sicer pravi, da je v veliki meri mogoče brati Amoris Laetitia kontinuirano, vendar so nekateri poudarki, kot je že omenjeni 305. člen in 351. opomba, ki sta npr. v direktnem nasprotju z naukom svetega papeža Janeza Pavla II v njegovem dokumentu Familiaris Consortio, ki v 84. členu jasno pove, kakor spomni Spaemann, »da se morajo ločeni in ponovno poročeni odpovedati spolnim dejanjem, če hočejo prejeti sveto obhajilo,« in da bi bila »sprememba te zakramentalne praske nadaljnji razvoj spodbude Familiaris Consortio, kakor meni kardinal Kasper (na njegovem zeljniku je zrasla ideja, ki jo v dokumentu zagovarja papež Frančišek, op. S.E.), ampak bi to bil prelom z njenimi bistvenimi antropološkimi in teološkimi nauki o zakonski zvezi in spolnosti.« Kakšno zmedo je povzročil papež Frančišek s svojim dokumentom, po besedah Spaemanna kaže tudi to, da mu je »nek duhovnik iz Konga izrazil svojo zmedenost vseld tega cerkvenoučiteljskega pisanja in vsled pomanjkanja jasnih smernic,« kot tudi to, da je škof McElroj iz San Diega pred tedni pozval duhovnike svoje škofije, naj aktivno v Cerkveno življenje vključijo tudi LGBT družine, homoseksualce in tudi transseksualce, ob tem pa naj implementirajo papeževo logiko pastoralnega usmiljenja.

Vpričo takšnih interpretacij Amoris Laetita, so svojo skrb nad vsem skupaj izrazili tudi štirje ugledni kardinali Svete rimske Cerkve, Raymond Burke, Joachim Meisner, Carlo Caffara in Walter Brandmüller, ki so papežu Frančišku najprej poslali zasebno pismo, kjer so mu zastavili pet vprašanj v obliki »dubia«, kar pomeni, da vprašanja zahtevajo odgovor z zgolj »da« ali »ne«. Papež Frančišek na pismo štirih kardinalov ni želel odgovoriti, zato so kardinali pismo obelodanili pred javnostjo, kar pa je sprožilo velik vihar znotraj Cerkve. V slovenščino je »dubia« – v latinščini dubio pomeni dvom, dubia pa je množinska oblika od dubio – lepo prevedel filozof Ivo Kerže. Takole se glasijo vprašanja:

Dvom št. 1:

Sprašujemo, ali je, sledeč besedilu Amoris Laetitia (300-305), sedaj dovoljeno podeljevati odvezo v zakramentu spovedi in posledično prejem svetega obhajila osebi, ki živi more uxorio z drugo osebo, čeprav jo že veže veljavna poročna vez in ne izpolnjuje pogojev navedenih v Familiaris Consortio 84, ki sta jih kasneje potrdila dokumenta Reconciliatio et Paenitentia 34 in Sacramentum Caritatis 29. Ali se lahko izraz »v nekaterih primerih« iz opombe 351 k odstavku 305 spodbude Amoris Laetitia nanaša na ločene osebe, ki v drugi zvezi živijo more uxorio?

Dvom št. 2:

Ali po izdaji apostolske spodbude Amoris Laetitia (304) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (79), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, o obstoju absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja brez vseh izjem?

Dvom št. 3:

Ali lahko po izdaji Amoris Laetitia (301) še vedno trdimo, da se oseba, ki redno živi v nasprotju z božjim zakonom, kot je npr. prepoved prešuštvovanja (prim. Mt 19, 3-9), nahaja v stanju stalnega smrtnega greha?

Dvom št. 4:

Ali moramo po trditvah Amoris Laetitia (302) o »okoliščinah, ki lahko zmanjšajo moralno odgovornost« še vedno upoštevati učenje sv. Janeza Pavla II. iz okrožnice Veritatis Splendor (81), ki temelji na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, da »okoliščine in namere ne morejo nikoli spremeniti intrinzično zlega dejanja v subjektivno dobro oz. sprejemljivo dejanje«.

Dvom št. 5

Ali po Amoris Laetitia (303) še vedno velja učenje sv. Janeza Pavla II. iz Veritatis Splendor (56), utemeljeno na Svetem pismu in tradiciji Cerkve, ki izključuje »kreativne« interpretacije o vlogi vesti in poudarja, da se nikoli ne moremo sklicevati na lastno vest pri legitimiranju izjem glede upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja.

 

Kardinali so se zaradi svojega dejanja znašli pod plazom obtožb, češ da obtožujejo papeža Frančiška herezije ter da delajo razkol znotraj Cerkve. Kardinal Burke, ki je eden največjih strokovnjakov kanonskega prava na svetu, brani »dubia«, ki da je znamenje skrbi za nauk Cerkve, ter da je dolžnost kardinalov, da v primeru dvoma le-tega tudi izrazijo. Ker papež Frančišek do sedaj še ni odgovoril na pismo, je kardinal Burke dejal, da v kolikor odgovora ne bo, da bodo omenjeni kardinali sprožili formalni postopek, s katerim bodo popravili sporne trditve papeža Frančiška v Amoris Laetitia.

A papež Frančišek je vendarle odgovoril na nek način. Ne neposredno, ampak posredno, s čimer je po mojem mnenju razblinil vsakršen dvom, ki je ležal nad dvomljivimi trditvami. To je storil v pismu argentinskim škofom, ki so ga vprašali, ali pomeni osmo poglavje Amoris Laetitia, da se ločene in ponovno civilno poročene katoličane pripusti k prejemu obhajila. Papež Frančišek je v pismu odgovoril, da je dokument dober in da ni druge interpretacije tega dokumenta, s čimer je pritrdilno odgovoril na vprašanje argentinskim škofom. Logika pastoralnega usmiljenja, ki jo v Amoris Laetitia predlaga papež Frančišek torej vodi v relativizacijo iregularnih stanj, kar je ob izzidu dokumenta dejal tudi dunajski kardinal Christoph Schönborn, ko je dejal, da je vesel, da dokument presega »umetno delitev na regularne in iregularne primere zakonskih zvez.« Pri tem se lahko vprašamo, za kakšno umetno delitev naj bi šlo, saj nauk Cerkve pozna regularne in iregularne primere že vse od začetka. Če od nekdaj velja, da je zakrament svetega zakona vidno znamenje in podoba Kristusove ljubezni do Cerkve, za katero je dal samega sebe na križu, zakonska ljubezen pa je podoba te ljubezni, v tovrstnih izjavah lahko vidimo hudo žalitev zakramenta svetega zakona in Kristusove ljubezni. Hkrati pa to pomeni, da če papež Frančišek relativizira splošne norme na »v določenih okoliščinah« na področju prešuštva, to lahko potegne za seboj splošno relativnost na področju norm in če velja, kakor je zapisal papež Janez Pavel II v pismu družinam, da je vrhunec poročne liturgije evharistija, torej obhajilo, ptem je pripuščanje prešuštnikom, da pristopajo k obhajilu, s strani papeža Frančiška, sakrilegij zoper evharistično Kristusovo telo.

Splošna debata okoli omenjenih vprašanj je v javnosti sprožila močno razpravo tudi o tem, ali je torej papež Frančišek heretični papež in ali je bila njegova izvolitev sploh legitimna. Tisti, ki pa smo se znašli na strani kritikov papeža Frančiška, smo bili podvrženi ostrim napadom s strani zagovornikov papeža. Tako smo bili lahko priča npr. odgovoru p. Branka Cestnika, da za »napadi« na papeža stoji svetovni kapital. Enako stališče je v svojem nedavnem komentarju na radiu Ognjišče zavzela njihova novinarka Marijana Debevec. Ker naj bi papež Frančišek ostro kritiziral kapitalistično logiko in prosti trg, naj bi se nanj zgrnili kapitalski mogotci z vsega sveta. Ta teza seveda ne drži vode, kajti tudi prejšnja dva papeža, Janez Pavel II in Benedikt XVI sta bila ostra kritika kapitalizma, pa nikjer nismo bili priča razkolniškim dejanjem znotraj Cerkve. Prav tako je Frančiškova logika pastoralnega usmiljenja bolj blizu liberarno-kapitalističnemu svetovnemu nazoru, saj bazira na relativizmu moralnih norm in k splošni permisivnosti in vključevanju.

Zagovorniki papeža Frančiška so torej očitno vedno bolj v težavah, saj se pri svoji argumentaciji vedno bolj zapletajo v logične nesmisle. Tako je eden papeževih svetovalcev, škof Semeraro pred dnevi ustrelil kapitalnega logičnega kozla, ko je dejal, da Amoris Laetitia kohabitacijo dveh pojmuje kot zakonsko zvezo. Ob tem je pojasnil, da od prešuštnikov ne moremo zahtevati, da bi med seboj živeli vzdržno kot brat in sestra, ker drugi vatikanski koncil pravi, da zakonci, ki si odtegujejo spolne odnose, lahko zaidejo v prešuštvo (!!!). Nisem zasledil, da bi škofa Semerara kdo opomnil, da so prešuštniki ŽE v prešuštvu.

Je torej papež Frančišek heretik in legitimno izvoljen papež? Vprašanji sta prekompleksni, da bi ju podrobno obravnaval v tej kolumni. Zato samo na kratko. Gracijanov Dekret predvideva, da papež lahko postane heretik, prav tako v svojem De Fide piše jezuit Francisco Suarez. Medtem ko sv. Robert Bellarmino v De Romano Pontifice do tega vprašanja izrazi zadržanost. Kardinal Burke je očitke, da bi papeža razglašali za heretika zavrnil, a dodal, da bi papež, ki bi zapadel v herezijo, s tem dejanjem prenehal biti papež. A spomnimo se svetopisemskih besed, kjer apostol Pavel Tesaloničanom govori, da se bo pojavil mož nepostavnosti, ki se bo vsedel celo v Božji prestol na zemlji, da pa obstaja nekdo, ki ga pri svojem razodetju svetu zadržuje (prim. 2 Tes 2,3-8). Vem, da se eksegeza ne dela na takšen način, toda, ali nas situacija v kateri se nahajamo nekako ne sili v razmišljanje o dveh omenjenih likih, ki bi ju povezali s papežem Frančiškom in zaslužnim papežem Benediktom XVI? Glede legitimne izvolitve papeža Frančiška lahko rečem, da je potrebno zavrniti vsakršno namigovanje, da gre za nelegitimno izvolitev, kajti po odstopu papeža Benedikta XVI so kardinali sklicali legitimne konklave, prav tako pa je legitimnost papeža Frančiška potrdil sam papež Benedikt XVI, ki je obljubil novoizvoljenemu papežu pokorščino.

Ob koncu še enkrat omenimo, da je ideja, da bi prešuštnike pripustili k obhajilu, najprej zrasla na zeljniku nemškega kardinala Walterja Kasperja. V to linijo spada tudi nemški kardinal Lehmann, ki je spodbudil kardinale, naj v času papeža Frančiška pospešijo liberalne reforme. Znano je, da si nemška Cerkev v zadnjem času vse bolj prizadeva osamosvojiti od Rima in očitno je Kasperjev poskus političnega pritiska na Rim, da bi se ta bolj približal stališčem nemške Cerkve. Situacija torej do potankosti spominja na večstoletno dogajanje v Angliji, kjer se je v času Henrika VIII Anglikanska Cerkev dokončno ločila od Rima. Če se bo aroganca nemških škofov in papeža Frančiška nadaljevala v tej smeri in če Amoris Laetitia obstane, to lahko pomeni dokončno zmago angleškega kralja Henrika VIII nad papeštvom, papež Frančišek pa bi v tem primeru lahko odšel v zgodovino kot heretični in apostatični papež.

Deli z drugimi:Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone

Priporočamo še te vsebine

Z odpovedjo Thompsonovega koncerta je zmagal fašizem
Ko največji pajdaški kapitalist razlaga ubobožanim Mariborčanom o služenju milijonov
Lex Magna ali kako so nas Cerar, Fištravec in Večer degradirali na raven banana republike
Socialisti bi zdravstvo za vse, a hkrati bi si pridržali prvo vrsto v čakalni vrsti

4 komentarji za “Papež Frančišek – radost ljubezni s kapljico strupa (2. del)”

  1. NOSTRADAMUS pravi:

    kje si se pa ti najdu o veri govort..
    jaz “prešuštnik” zakramentov rkc ne rabim.
    sektaši naj se grejo svoje obrede in pustijo ostale pri miru.

  2. mare pravi:

    Bravo Erlah, sedi 5 🙂

  3. Adolfo pravi:

    Sebastjan,

    Ti dvomiš o Božji volji!

  4. Adolfo pravi:

    Stalin in Hitler sta bila padla angela, poslana od Boga, da očistita naš svet. Kako moreš dvomiti o poslanstvu Frančiška?

Komentiraj

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Oglasno sporočilo


Oglasno sporocilo

Anketa

Podpirate zbiranje podpisov za razpis referenduma o zakonu o 2. tiru?

Ogled rezultatov

Loading ... Loading ...
Oglasno sporočilo