Na legendarni Marakani, pred okoli 35.000 gledalci, med katerimi je bilo vsaj 6.000 slovenskih navijačev, je naše v vodstvo popeljala Milivoje Novaković. Srbi so vse svoje sile usmerili v napad in tri minute pred koncem srečanja izenačili, ko je iz neposredne bližine z glavo zadel Nikola Žigić.

Kvalifikacije se nadaljujejo v oktobru, ko naše čakata reprezentanci Ferskih otokov in Estonije.

Milivoje Novaković je v Beogradu prekinil svoj strelski post

Foto: Vasja Šabeder

Piše: Kristijan Ploj, profesor

Razvpiti gradbeni projekt ljubljanskega župana Jankovića ter zasebnega podjetja GREP Športni park Stožice je v zadnjih mesecih zopet v ospredju zanimanja slovenske javnosti. Ne zgolj zato, ker je omenjeni projekt veljal za paradnega konja Jankovićevih predvolilnih obljub pred štirimi leti, temveč predvsem zaradi nejasne finančne konstrukcije ter velikanskega povečanja začetene vrednosti projekta, katerega financiranje je odbrila ljubljanska občina, kot so sami priznali v sporočilu za medije, na podlagi idejanega koncepta.

Projekt Stožice je praktično pokazal vso sprevrženost slovenske politične scene – v tem primeru predvsem ali zgolj vladajoče – v navezavi s korupcijo, klientelizmom in nepotizmom. Če gremo po vrsti – najprej imamo t.i. javno zasebno partnerstvo, ki sicer na papirju deluje povsem logično in razumljivo, če smo del kakega bolj razvitega ali večjega zahodnega gospodarstva, pri nas pa v praksi pomeni velikansko prelivanje sredstev iz javnega sektorja v zasebne žepe – ponavadi ljudem, tesno povezanim s tistimi, ki upravljajo z javnim denarjem. Praktične posledice gradbenih in klientelističnih povezav smo lahko videli tudi v dnevu pred napol odprtjem novega športnega kompleksa, ko se je moral neplačani podizvajalec GREP-a (!) zadovoljiti s le delom dolga v denarju, drugi del pa je dobil v stanovanjih, ki jih je zagotovila MO Ljubljana (!!).

Naslednja stvar, ki je razburila javnost, ki ji presoje ne zameglijo monumentalne stavbe, je razpis Ministrstva za šolstvo in šport, ki je bil očitno narejen v precejšnji naglici in za jasnega, kasneje tudi edinega ostalega in izbranega prosilca, torej MO Ljubljana. V vsakem primeru je bila naglica in izvedba razpisa dokaj očiten primer, kako pomagati projektu, ki mu je grozil finančni brodolom – sploh, če ga primerjamo z veliko bolj potrebno mariborsko medicinsko fakulteto, katere gradnja se zavoljo nenehnih razveljavljenih razpisov Ministrstva za visoko šolstvo odmika v nedoločeno prihodnost – če pustimo ob strani posledice obeh projekov – študenti medicine, ki bi imeli končno urejene prostore in pogoje za študij ter poklic, ki ga  v Sloveniji itak primanjkuje in pa objekta, ki bosta služila bankrotiranemu košarkaškemu klubu s tremi igralci in zadnjeuvrščenemu ter podobno finančno stoječemu nogometnemu klubu iz prestolnice.

 Stvar, ki je praktično vzbudila največ zgražanja in je razgalila aroganco in moč ter klientelistične povezave ljubljanske oblasti, pa se je zgodila na sam dan odprtja Športnega parka Stožice. Zaprtje severne obvoznice za težke tovornjake, ki ga je izvedlo Ministrstvo za promet z abotnim razlogom, da bi lahko težki tovornjaki poškodovali vozišče (prej jih deset mesecev prav nič ni bilo strah za vozišče, čeprav so se po njem vsak dan vozili polno naloženi tovornjaki z materialom za Stožice, je bila prozorna poteza ljubljanskega župana (glede na to, da je bila obvoznica za tovornake dejansko zaprta že kar nekaj ur pred dejanskim obvestilo inšpektorata in začetkom veljavnosti zapore), ki je hotel preprečiti protest neplačanih poizvajalcev podjetja GREP (s katerim naj mestna občina ne bi imela veliko, če naj bi šlo za zasebno podjetje), še bolj arogantna poteza pa se je zgodila na tiskovni konferenci, kjer je župan zopet nastopil kot tiskovni predstavnik podjetja GREP in podizvajalce meni nič tebi nič obtožil laganja ter napovedal tožbe (iz katerih seveda ni bilo nič, saj se je župan, kot se je izkazalo kasneje, v maniri vladajoče politike »zmotil« o višini dolga …).

Najnovejše dejstvo, ki je prišlo na dan v zvezi s tem predvolilno obljubo in sedaj predvolilnim darilom ljubljanskega župana, je pa sama številka, za katero se je povečala osnovna cena športnega parka. V osnovnem sporazumu naj bi namreč ljubljanska občina za projekt GREP-u prispevala zgolj 2 milijona evrov, sedaj je pa ta številka na podlagi raznih »dodatnih« in »drugih nujnih« stroškov gradnje narasla na skoraj 39 milijonov evrov. In to so stroški, ki jih priznava MO Ljubljana, Grep je poslal račun za kar 56 milijonov. Resnici na ljubo je treba zapisati, da naj bi dodatna dela zahtevala tudi sama MO Ljubljana, se pa pojavlja vprašanje, če niso v teh dodatnih in nujnih delih tudi dela, ki bi morala biti vključena že v osnovni projekt.

No, za konec pa si lahko že sedaj ogledamo in preberemo marsikaj o kvaliteti gradnje v Stožicah – parkirno hišo, ki naj bi jo v kratkem prevzela MO Ljubljana, že pridno poplavlja …

Očitno je parafraza gradimo prihodnost pri nas zašla v zelo čudne vode …

Kancler je pričakovano bil kritičen do vodenja mesta v preteklih štirih letih. Ost svoje kritike do aktualnega župana Franca Kanglerja je naperil v “način vodenja s kopico napak”, Kancler pa je v Kanglerjevem županovanju videl tudi “veliko neznanja in predvsem popolno zapostavljanje razvojne vizije.” Resnici na ljubo, med mariborskimi kandidati se Kancler kaže kot edini dostojen Kanglerjev protikandidat, vsi dugi pretendenti za županski stolček v mestu ob Dravi nimajo realnih možnosti, da bi se prebili v drugi krog volitev in resneje ogrozili – med ljudstvom poimenovanega – štajerskega šerifa.

Tomaž Kancler pravi, da bo arhitekt boljšega Maribora. Kancler je tudi edini med mariborskimi kandidati, ki lahko resno ogrozi ponoven Kanglerjev naskok na župansko funkcijo v Mariboru.

Foto: Vasja Šabeder

Natascha Kampusch bo sedaj del svojega grozljivega življenja povedala s prve roke. O tem fenomenu se je sicer že napisalo nekaj knjig, a njena zgodba bo vsekakor najbolj avtentična in doživeta.

Zanimivo pa je tudi pogledati, kje so končali preostali “patriaši”, ki so se v Resnici o Patrii ali po njej na različne načine trudili dokazati, da je Janez Janša v poslu s patrijami ravnal koruptivno. Odlomek iz knjige Od partije do Patrie:

Vsekakor pa so (slovenski in finski) možje iz ozadja izdatno nagradili tiste najzaslužnejše, ki so neposredno ali pa zgolj s posameznimi nalogami pomagali speljati afero Patria do finske televizije, kjer je nato z velikim pokom odjeknila v Sloveniji. Leto 2010 se je tako izkazalo tudi kot leto »nagrad«. Milan M. Cvikl kot glavna zvezda v Berglundovem dokumentarcu je tako dobil (beri: soglasje h Cviklovi kandidaturi je dala vlada Boruta Pahorja) sanjsko službo v Luksemburgu (pred odhodom so ga mediji še razkrinkali, da se je podpisal pod knjigo o pravu Evropske unije kot avtor, a je veliki del teksta kratko malo prepisal od drugod), kjer je na Evropskem računskem sodišču začel maja delati kot slovenski predstavnik-revizor. Drago Kos kot glavni izvoznik imena Janeza Janše v center finske kriminalistične policije (prav tako tudi kot glavni igralec v Resnici o Patrii) je že v začetku leta 2010 prejel visoko državno odlikovanje Republike Avstrije. Odlok o Kosovem odlikovanju je podpisal avstrijski socialistični predsednik Heinz Fischer, stari prijatelj Milana Kučana. Slednji pa se je v bistvu pokazal kot idejni oče velikega poka. Sašo Peče, nesojeni poslanec zadnjega sklica državnega zbora, ima za svoje diksreditacijske rabote s ponaredki, ki jih je kazal na izredni »patriini« seji, in ki so imeli namen dodatno umazati Janševo ime, do leta 2012 zagotovljeno visoko vsakomesečno državno rento. Gre za denar, ki ga prejema iz državnega proračuna njegova stranka Lipa, katere vrednote je javno zagovarjal tudi Kučan.

     Prav tako se ni pozabilo na novinarske zasluge, ki so v Sloveniji utrjevali finsko »resnico« in na njihove nosilce. Odgovorni urednik Dela Darijan Košir, ki je ves čas urednikovanja bil »sveto vojno« z Janezom Janšo in ga ves čas namenoma povezoval z afero Patria, je prav tako dobil sanjsko službo: kot direktor Urada vlade za komuniciranje lahko od letošnjega meseca maja dalje brez slabega občutka brani svoje vladne junake, ki jim načeluje Borut Pahor. Dnevnikov novinar Rok Praprotnik, igralec v prvem finskem dokumentarcu o Patrii, drugače pa kolaborant finske policije, je sedaj uradni kandidat za namestnika predsednika protikorupcijske komisije. Sedaj ga mora potrditi samo še predsednik države Danilo Türk in Praprotnik bo brez dneva delovnih izkušenj v državni upravi začel opravljati to pomembno funkcijo.

     Tudi na finski strani so za sodelovanje v konstruktu objavljenem na finski nacionalni televiziji padale lepe službe. Nekdanji odstavljeni direktor YLE Mikael Jungner se je letos kar direktno preselil med finske socialne demokrate, kjer ga je pričakala pomembna funkcija generalnega sekretarja stranke. 

     In kaj počne uradni avtor Resnice o Patrii? Magnus Berglund je na spletni strani finske nacionalne televizije YLE objavil svojo novo sliko, na kateri je videti precej porejen, njegov blog na katerem je zatrjeval, da še vedno verjame, da je bil Janez Janša prejemnik Patriine podkupnine in da še vedno ščiti svoje vire, pa že od začetka leta sumljivo sameva. Še vedno pa se Berglund zaradi sodnih postopkov boji priti v Slovenijo. A tem v prihodnosti ne bo mogel ubežati.      

Nekdanji Delov urednik Darijan Košir je danes direktor Ukom-a, Dnevnikov novinar Rok Praprotnik pa namestnik predsednika nove sestave protikorupcijske komisije. Je šlo za nagrade za dobro (a kljub vsemu neuspešno) opravljeno delo?

Foto: Matic Štojs

Pri sodni poravnavi med Janšo in Šrotom gre za izredno važni in pomenljivi moment, saj politični nasprotniki hočejo Janeza Janšo prikazati kot kapricioznega in zamerljivega človeka, ki brez potrebe razsaja s tožbami. A temu očitno ni tako, saj gre dejansko za (izkazane in sedaj tudi dokazane) posege v njegovo čast in dobro ime, tega pa se ne da kupiti kar na tržnici. Zato tudi Janševe tožbe. Konec septembra pa se bo začelo sojenje proti založniškemu podjetju Delo, saj je novinar Dejan Karba v enem izmed svojih lanskoletnih člankov kar brez dokazov trdil, da je Patria podkupila Slovensko demokratsko stranko. SDS v odškodninski tožbi zahteva 300.000 evrov in javno opravičilo. Na sodišču bo stranko seveda predstavljal Janša kot njen predsednik. 

Janša pa se bo v septembru soočil še z nekdanjim premierom Antonom Ropom, ki je svojčas izjavljal, da se je Janša z nekdanjim hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Janša ves čas trdi, da se je Rop zlagal in s tožbo zahteva umik izjav in javno opravičilo. Ali bo Janša dosegel kar trikratno zmago nad obrekovalci in lažnivci bo torej znano zelo kmalu. 

Boško Šrot je prvi v nizu med osebami, ki so priznale, da so o Janezu Janši raznašali neresnične izjave in trditve. Izkazalo se je, da Janša ni pretiraval s sodno zaščito.

Foto: Borut Peterlin

Janša pa je včeraj obelodanil še neko podrobnost o tej lobistični korespondenci, ki naj bi bila temelj za posredne dokaze proti njemu. Za mmc je povedal: “Nisem pa videl v tej korespondenci, pa je bilo verjetno nekaj sto teh sporočil, nobenega sporočila recimo od dr. Zagožna ali od gospoda Krkoviča, ki bi se kakor koli nanašalo na to, da se oni sklicujejo name. Samo tuji posredniki so se sklicevali na njih, da se oni sklicujejo name.” Gre za pomemben detajl, saj dejansko ne obstaja direktna korespondenca med Zagožnom in Krkovičem, ki bi dokazovala, da sta se omenjena kakorkoli sklicevala na bivšega predsednika vlade, in to v kontekstu posla s finskimi osemkolesniki.

Janša je včeraj še pokomentiral, zakaj je Zobec Hrastarjeva izbrala ravno okrajno sodišče, kamor se pošilja “kurje tatove”.  “Obtožni predlog namesto obtožnice so vložili zato, ker gre obtožni predlog pač na nižje sodišče, ki se – kot pravijo pravniki – ukvarja s kurjimi tatovi, in ker na obtožni predlog ni mogoča pritožba.” Ob tem se dejansko postavlja tudi dodatno pravno vprašanje: če je pri poslu s patrijami domnevno prišlo do korupcije velikih in mednarodnih razsežnosti, zakaj se bo sojenje odvijalo na najnižje rangiranem sodišču? 

Janez Janša pravi, da se ne bo mogel pritožiti na obtožni predlog, okrajno sodišče (ki se po njegovih besedah ukvarja predvsem s “kurjimi tatovi”) pa ga sicer še vedno lahko zavrže.

Foto: Matic Štojs

Za Reuters je izjavila, da bo proračun filma, ki je za enkrat še brez naslova, tehtal približno petnajst milijonov ameriških zelencev in da bodo v njem igrali lokalni akterji, saj naj bi se od njih skušala čim več naučiti! V vojni romanci bomo videli mlad par, ki se na predvečer vojne v Bosni spozna in kako vojna vpliva na njuno ljubezensko razmerje. Film ki bo posnet v angleščini, resda ne bo njeno prvo delo za kamero, kajti za seboj ima že dokumentarec A Place in Time, ki ga je posnela leta 2007. Bo pa to vsekakor njen prvi režiserski celovečerec. 

Dodajmo še to, da je njeni sovrstnici Drew Barrymore lansko leto uspelo posneti simpatičen mladinski film Whip it/Divje mrhe, v katerem je nastopila Ellen Page (Juno, 2007). Kako se bo bodoči film Angeline Jolie imenoval, kdo bo v njem igral in predvsem – kako se bo njen prvenec odrezal – pa bomo morali še malo počakati.

Angelina Jolie kot tajna agentka Salt. Sedaj se podaja na novo misijo: sedla bo na režiserski stolček.