Ali demokracija potrebuje “močna” imena?

0

Piše: dr. Milan Zver, evropski poslanec

Razprava o vlogi močnih osebnostih je zelo, zelo stara, včasih je bolj v ospredju, včasih manj. Ko je demokracija postala razširjena “tržna” dobrina, so politiki – v marketinškem jeziku rečeno – postali izstopajoče blagovne znamke. Pred več kot stoletjem je že prevladala teza, da tudi množične stranke ne morejo uspeti brez svojih konkurenčnih elit. V prvi polovici 20. stoletja se je pogosto zgodilo, da so močna imena, ki jih je na vrh naplavila demokracija, slednjo kmalu odpravila in na njeno mesto postavila totalitarne ali avtoritarne režime; v zvezi s tem naj omenimo imena, kot so Adolf Hitler, Benito Mussolini, Antonio de Oliveira Salazar, Francisco Franco, Engelbert Dollfuss ipd. So pa bili tudi drugačni, primerljivo močni politiki, diktatorji, ki so na vrh prišli brez demokracije, npr. Vladimir Ilič Lenin, Josip Broz Tito, Fidel Castro, pa Mao Zedong, pa tudi Xi Jinping, Kim Jong Un itd. Nekaj posebnega je Vladimir Putin, o katerem je Angus Roxburgh napisal uspešnico The Strongman Vladimir Putin and the Struggle for Russia. Avtor, ki je v 80-ih kot britanski novinar delal v Moskvi, je analiziral sposobnost Putina, da je šibko rusko demokracijo “zadušil” in družbo uspel podrediti sebi in svojim kolegom oligarhom.

Ali je Evropa res zgolj “post-heroistična” družba?

Lahko si predstavljamo, da so močna imena v demokracijah drugačni profili ljudi kakor “strongmani” v avtoritarnih ali totalitarnih sistemih. Winston Churchill, Konrad Adenauer, Helmut Kohl, Jacques Chirac, Tony Blair ipd. so s svojim demokratičnim potencialom dodajali veljavo tej obliki vladavine, ko se je merila z drugimi političnimi sistemi.  

V sveži literaturi lahko najdemo zanimiva stališča o tem, ali sploh potrebujemo močne voditelje. Edward Luce v knjigi The Retreat of Western Liberalism trdi, da so usmiljenja vredne družbe, ki potrebujejo močne voditelje, tj. “heroje”, saj vendarle živimo v post-heroističnih družbah. Posameznik naj bi bil popolnoma avtonomno bitje, sposoben racionalnih odločitev in ne potrebuje superarbitra oziroma mnenjskega voditelja, da mu razloži, kaj je prav in kaj ne. Če na eni strani predpostavljamo, da je človek sam sposoben razumskih odločitev, da se tako vede tudi na volitvah in pri drugih političnih aktivnostih, da vlada v družbi visoko razvita demokratična kultura, ki vključuje kritično razmišljanje in visoko pripravljenost na politični angažma, potem je taka (politična) družba samozadostna. Toda to je “idealen” tip zahodne demokracije, ki pa v realnosti, kot kažejo raziskave, ni več dovolj vitalen. Celo več, del stroke ugotavlja, da zahodni sistem polagoma prehaja iz recesije v krizo ali celo v svoj konec.  

Še dobrih deset let nazaj je veljalo, da je demokracija invaziven globalni proces. V zadnjih treh desetletjih smo šteli nove demokratizacijske valove in število novih demokratičnih držav je raslo, včasih tudi na silo. Danes se je ta globalni proces zaustavil. Težave imajo celo države izvorne demokracije. Pripisujejo ji ne le zatona, ampak, kot smo že omenili, kar njen konec (npr. David Runciman, How Democracy Ends). Sočasno s poglabljanjem krize demokracije – ta pojem se je sicer prvič uveljavil v 20-ih letih prejšnjega stoletja – večajo svojo moč t.i. hibridni sistemi, avtoritarni, z zelo skromno razvito demokracijo, kot je npr. Rusija, in totalitarni, npr. Kitajska, ki jim vladavina prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, svoboda medijev in kar je še atributov demokracije, ne pomenijo veliko. Kljub vsemu dokazujejo svojo vojaško superiornost, širijo svoje interesne sfere in zavračajo zahodno družbeno “ponudbo” z argumenti, da je le ta dekadentna, neučinkovita in da se ne zna soočiti z izzivi prihodnosti. Vladimir Putin in Xi Jinping sta v svojih državah, pa tudi v dobršnem delu sveta s pomočno močne medijske propagande (s pomočjo TV kanalov, kot so Russia Today, Sputnik, CCTV-China Central Television ipd.) zvezdi, ki vsak po svoje poosebljata vse “najboljše” lastnosti obeh neliberalnih družb.

Kadrovski manko slovenske levice ni le njen problem

Pa da ne bomo iskali odgovorov na vprašanja o “supermanih” le v teoriji in na tujem, pometimo še pred svojim pragom. Z uveljavitvijo demokracije na Slovenskem so se pojavila tudi prva vidnejša politična imena, ki so med drugimi oblikovala naš tradicionalni politični kontekst, npr. Josip Jurčič, pa Ivan Tavčar, Ivan Hribar, in nadalje Anton Mahnič, Janez Evangelist Krek in Anton Korošec, morda še Etbin Kristan. Komunistična revolucija je kasneje naplavila Edvarda Kardelja, drugih vidnejših “prvoligašev” pa Slovenija v Jugoslaviji ni premogla. Morda bi ob koncu skupne države lahko omenili še Milana Kučana in Janeza Drnovška, ki sta bila vidna tudi v samostojni in demokratični Sloveniji. Slovenska pomlad pa je navrgla nesporno prvo ime prelomnega časa dr. Jožeta Pučnika. Če pa pogledamo celotno novodobno demokratično obdobje, od začetka slovenske pomladi pa do danes, nosi sloves najvidnejšega slovenskega politika, tudi v mednarodnem okolju, Janez Janša. Slednji je postal nekako torišče desno-sredinskega prostora, ki morda tudi zato deluje dokaj konsolidiran v primerjavi s podobo levice, ki ne premore (več) močnega osrednjega reprezentanta.

Na levici pa po eri Kučana, ki ima še vedno občuten neformalni vpliv, nimajo  na razpolago močnih imen, ki bi bili sposobni delati politiko, kot se temu reče. V zadnjem poldrugem desetletju so iskali začasne rešitve, od Jankovića, Bratuškove, Cerarja, Šarca in sedaj še Goloba. Če ne premorejo močnega imena, pa z denarjem in medijsko propagando zmorejo iz komedijanta, novinarja, uradnika ipd. narediti politika, ki kot nekakšen komet zažari v političnem prostoru v točno določenem trenutku. Potem sicer kmalu usahne, a običajno izpolni kratkoročna pričakovanja političnih strategov levice. Kljub temu je treba ugotoviti, da je politična združba levice razsrediščena, po domače bi rekli razštelana. Stara nomenklatura počasi odhaja, nove, primerljivo usposobljene pa ni od nikoder. Ne poznam stranke iz te hemisfere, ki bi sistematično usposabljala svoje kadre za prevzem najodgovornejših funkcij. Kot kaže jih danes povezuje le to, da skupno nasprotujejo nekomu, ki je od njih konkurenčnejši. Kadrovski manko slovenske levice ni le njen problem, ampak problem slovenske demokracije in slovenske države nasploh.

Deficit tudi na evropski ravni

Manko močnih imen je prisoten tudi na evropski ravni, kar tudi vpliva na kakovost demokracije v Evropi. Z začasnim triumfom demokracije v začetku devetdesetih so nas postopoma zapuščala tudi velika imena – “persone” bi lahko rekli – evropske politike, kot so Margaret Thatcher, Helmut Kohl, Valery Giscard d’Estaing, Giulio Andreotti in še kdo. Ustreznih zamenjav žal ni bilo. Angela Merkel je ena od zadnjih, katere beseda je imela svojo težo, doma in v tujini, vključno s poznanimi spodrsljaji. Če sprejmemo izhodišče o kadrovskem deficitu, si moramo postaviti logično vprašanje: katera avtoriteta bi danes branila evropsko demokracijo pred Putinom in Jipingom?

Evropska demokracija je torej v krizi tudi zaradi pomanjkanja močnih imen. Evropske ustanove bi morali voditi ljudje, ki so se dokazali v nacionalnih okvirjih, ki imajo znanje, izkušnje, vrline in karizmo. Evropski voditelji se ne bi smeli kadrirati iz bazena brezobličnih evrokratov. Evropski voditelj je bistveno več kot evrokrat, ki zna pet jezikov, področne politike in govorico “korektnosti”. Imeti mora bistveno več in to zahteva evropska javnost, pa tudi preostali svet, v katerem se bo morala EU – še enkrat: z močnim imeni – še kako boriti za svoj obstanek in razvoj. Močni evropski voditelji torej niso pomembni le za politično kohezijo znotraj EU, ampak tudi za pozicioniranje v vse bolj negotovem svetu, ki smo ga nekoč obvladovali, danes pa ne več.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen