V register nesnovne kulturne dediščine vpisani jasličarstvo, peka potic in babištvo

0

V register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo so odslej vpisane enote jasličarstvo, peka potic in babištvo. Jasličarstvo je dejavnost, povezana z izdelovanjem in postavljanjem jaslic v predbožičnem času. Potice pečejo povsod po Sloveniji, največkrat kot praznično pecivo. Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku.

Upodabljanje Jezusovega rojstva v obliki jaslic je pomemben in zelo razširjen del praznovanja božiča. Jaslična ustvarjalnost ima v Sloveniji dolgo tradicijo, zelo pa je oživela v 90. letih 20. stoletja, ko so začeli po številnih krajih organizirati razstave jaslic, piše na spletni strani ministrstva za kulturo.

Jaslice so največkrat tridimenzionalna, večinoma miniaturna upodobitev Kristusovega rojstva ter poklona pastirjev in Svetih treh kraljev. Poleg miniaturnih tridimenzionalnih jaslic obstajajo tudi žive jaslice in jaslice v naravni velikosti. Leta 1990 so v Postojnski jami prvič uprizorili žive jaslice. Na Šmarni gori pri Ljubljani so leta 1991 postavili prve jaslice v naravni velikosti.

Prve dokumentirane jaslice so v Sloveniji postavili leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu. V 18. stoletju so bile znane omarične jaslice klaris iz Velesovega. Iz cerkev so se jaslice širile v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja v kmečke domove, najprej na Gorenjskem. Drugod so bile v splošni rabi šele med obema svetovnima vojnama.

V preteklosti so bile v cerkvah razširjene predvsem odrske jaslice s poslikanimi, iz desk izžaganimi figurami, in omarične jaslice, razširjene tudi v meščanskih domovih. V večini meščanskih in kmečkih domov so najprej postavljali papirnate jaslice, potem tudi figuralne iz lesa, mavca ali gline. Med svetovnima vojnama so bile na voljo tudi kartonske jaslične figure za izrezovanje slovenskih umetnikov. “Jugoslovanske jaslice” je leta 1919 ustvaril Maksim Gaspari.

Potica je zavitek iz razvaljanega kvašenega testa, namazanega s slanim ali sladkim nadevom, okrogle oblike, z luknjo v sredini in pečen v pekaču potičniku. Potice pečejo povsod po Sloveniji. Obstajajo številne regionalne različice glede uporabljenih sestavin. Recepti se že stoletja prenašajo predvsem znotraj družin z ustnim in zapisanim izročilom. Na družinskih mizah je potica predvsem ob največjih letnih, življenjskih in delovnih praznikih. V vinorodnih krajih pripravljajo potico tudi za praznik sv. Martina, v zimskem, zlasti pustnem času ponekod pripravljajo slani potici “ocvirkovko” in “špehovko”.

Potica velja za najbolj razpoznavno sladico v Sloveniji. Leta 2006 je bila pehtranova potica v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. Slovenska potica je od leta 2021 vključena v evropsko shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost, po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice (orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto).

Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja.

Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Babištvo izvajajo ustrezno izobražene in usposobljene babice. V zadnjem času se za babištvo odločajo tudi moški – babičarji, ki jih je približno odstotek. Tradicionalno je bilo babištvo izključno ženska dejavnost, pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo, izkušenejše so znanje prenašale na mlajše.

V 18. stoletju se je začela babiška dejavnost bolj regulirati in profesionalizirati. Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola, pouk je potekal v slovenščini. Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, uporabljale so ga tudi babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.

Do 2. svetovne vojne je večina porodov potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje. Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let 20. stoletja večina žensk rodi v porodnišnicah, s čimer se je osrednje delovišče babic preneslo v zdravstvene ustanove.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen