Politična dediščina Merklove: eni so jo hvalili kot simbol stabilnosti, drugi so jo kritizirali zaradi pomanjkanja vizije

0

 Po 16 letih se era kanclerke Angele Merkel izteka. Mnoge je navduševal njen skromen, nekonflikten, premišljen političen slog. Medtem ko so jo eni hvalili kot simbol stabilnosti, so jo drugi kritizirali zaradi pomanjkanja vizije in močnega vodenja. Zagotovo je bila pragmatična voditeljica z dobrim občutkom za moč in razpoloženje v družbi.

Merklova je prva doslej, ki se je odločila z vrha nemške vlade posloviti po lastni volji, in ne, ker bi izgubila zaupanje volivcev ali strankarskih kolegov. Če se bodo povolilna pogajanja o oblikovanju nove vlade zavlekla, utegne naslediti Helmuta Kohla kot kanclerja z najdaljšim stažem doslej. Cela generacija mladih Nemcev se za krmilom države spomni le svoje “mutti”.

Potem ko je v nekdanji Vzhodni Nemčiji kot hči evangeličanskega pastorja doštudirala fiziko in se podala v znanost, se ji je s padcem berlinskega zidu leta 1989, ko je bila stara 35 let, življenje spremenilo. Za sabo je pustila delo znanstvenice in vstopila v svet politike.

Njen vzpon je bil hiter. Pridružila se je konservativnim krščanskim demokratom in bila že leta 1990 izvoljena v bundestag. Kot varovanka tedanjega kanclerja Kohla se je kmalu zavihtela na položaj ministrice in v vrh CDU. Leta 1999 je sledil preobrat, ko se je “Kohlova deklica” obrnila proti svojemu mentorju in ga zaradi afere z donacijami javno pozvala k odstopu.

Svojo zasebnost in osebnost je Merklova vedno dobro skrivala in še vedno je težko odgovoriti, kdo sploh je, pišejo na spletni strani nemške javne televizije ARD Tagesschau. Denar in glamur je nikoli nista zanimala, sla po maščevanju ji je tuja, celo njeni politični sovražniki ji nikoli niso očitali skorumpiranosti: “Nekdo, ki v supermarketu v centru Berlina sam polni nakupovalni voziček z vinom in toaletnim papirjem, zagotovo stoji trdno na tleh.”

Je popolno nasprotje populistov, njena orožja nikoli niso bili goreči govori in nastopaštvo, temveč lastnosti, kot so natančnost, marljivost, načitanost, temeljitost, premišljenost, zanesljivost in “politična prožnost”. Ima izrazit občutek za moč, a ta nikoli ni delovala kot dominantna. Zato so jo nekateri moški kolegi podcenjevali, kar pa je bila velika napaka.

Ko se je leta 2005 po zelo tesni volilni zmagi prvič – kot prva ženska v Nemčiji – zavihtela na oblast, je bil svet, vsaj z današnje perspektive, še relativno stabilen. A kmalu so se začeli pretresi. Finančna in evrska kriza, begunska kriza in vzpon desnega ekstremizma v Evropi, ekspanzionizem ruskega predsednika Vladimirja Putina, hiter vzpon Kitajske in Donald Trump v ZDA, brexit, podnebne spremembe ter za piko na i pandemija covida-19.

Po eni strani sta se avtoriteta Merklove in njen sloves garanta stabilnosti z vsako od kriz okrepila, še posebej v tujini. Izkazala se je kot pragmatična, odločna, neutrudna krizna menedžerka. A po drugi strani so, kot kanclerki med drugim očitata nemški Spiegel in Deutsche Welle, krize v veliki meri prav zaradi nje ostale zamujene priložnosti. Kot se strinjata nemška politologa Henning Hoff in Johannes Varwick, je namreč skušala vedno predvsem ohraniti status quo in jih ni znala izkoristiti kot priložnosti za nove začetke in korenite spremembe.

Še posebej v zunanji in evropski politiki Merklova nikoli ni imela velike vizije in dolgoročnih načrtov. Njen glavni cilj je bil vedno zaščititi gospodarske interese Nemčije v svetu, kar ji je, še posebej v trgovini s Kitajsko, tudi uspevalo. Hoff ji sicer priznava, da je pokazala “neverjetno sposobnost obdržati Evropo in Zahod skupaj ter ohraniti dialog med nasprotnimi stranmi”. Kot otrok hladne vojne je naredila vse, da bi preprečila njeno ponovitev, in je bila ves čas pomemben pogajalec Zahoda s Putinom.

Tudi v domači politiki se je praviloma izogibala tveganjem. Še največ reform je po pisanju Spiegla uvedla v svojem prvem mandatu in z njimi med drugim pomembno izboljšala položaj žensk ter jim olajšala usklajevanje družine in kariere. Da ima neverjeten občutek za razpoloženje v družbi, je po pisanju Tagesschaua med drugim dokazala leta 2011, ko se je njena vlada po katastrofi v Fukushimi odločila za odpoved jedrski energiji, ter leta 2017, ko je istospolnim parom omogočila poroke in posvojitve otrok – čeprav je sama v parlamentu glasovala proti.

Sicer pa je predvsem zaslužna za to, da je velika večina Nemcev kljub vsem krizam in katastrofam v minulem desetletju in pol relativno dobro in mirno živela. A po mnenju mnogih to ni bilo dovolj in pred leti se je med Nemci, posebej mladimi, uveljavil glagol “merkeln” kot sinonim za ne sprejemati jasnih odločitev in ne ukrepati, ko je potrebno.

Njeni najbolj prepoznavni projekti so bolj kot njeno desnico navduševali politično levico. A nobenega od njih ni pripeljala do konca. Ko je presodila, da je cena projekta previsoka, je od njega preprosto odstopila. “Politika je to, kar je mogoče,” je stavek, s katerim je sama po pisanju Tagesschaua večkrat branila svoje ravnanje.

Z leti se je iz “podnebne kanclerke” in velike zagovornice ambicioznih podnebnih ciljev prelevila v enega glavnih lobistov nemške avtomobilske industrije in si tako prislužila nov vzdevek – avtomobilska kanclerka, se strinjata Spiegel in Tagesspiegel.

Podobno je bilo z najbolj presenetljivim poglavjem njene vladavine – begunsko krizo. Odločitev jeseni 2015, da odpre vrata beguncem, pri kateri so prevladali njeni ljubezen do svobode, preziranje zidov in krščansko ozadje, jo je skoraj stala položaja. A sčasoma so znova prevladali njen razum in politične kalkulacije. Pristajala je na vse bolj restriktivne politike in poskrbela, da je “zid” okoli EU zgradil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan.

Najtežja naloga je Merklovo pričakala na koncu – pandemija novega koronavirusa. V prvem valu se je pričakovano odlično znašla in to je bil po oceni Spiegla eden vrhuncev njenega vladanja. A dlje kot je trajala pandemija, bolj očitno je postajalo, da je šibkejša, kot je bila. Po težkem letu 2018, ki so ga zaznamovali neuspehi CDU na več deželnih volitvah, je namreč odstopila z vrha stranke in napovedala umik z mesta kanclerke.

S tem pa je očitno izgubila pomemben del avtoritete, tudi v očeh ministrskih predsednikov zveznih dežel, ki jih je morala nato prepričevati v strožje protikoronske ukrepe. Mnogi zato ocenjujejo, da bi bilo morda zanjo bolje, če bi se poslovila že prej.

Ne glede na vse občudovalcev kanclerki ne manjka. Pogosto so jo označevali kot “najvplivnejšo žensko na svetu” in “voditeljico svobodnega sveta”, še posebej v času Donalda Trumpa v ZDA. O njeni dediščini bodo zgodovinarji razpravljali še leta. Sama je leta 2019 na vprašanje, kaj bi želela, da o njej čez 50 let pišejo učbeniki, odgovorila: “Da se je trudila.”

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen