Slovensko predsedovanje v kontekstu muk in težav evropske zunanje politike

2

Piše: dr. Milan Zver

Slovenija je prevzela predsedovanje v dokaj nehvaležnih okoliščinah. Če pustimo ob strani
trdovratno pandemijo in nujnost digitalnega in zelenega prehoda ter dvig varnosti in
odpornosti zavezništva pred mnogimi predvidljivimi in nepredvidljivimi nevarnostmi, jo
čakajo posebni izzivi tudi na zunanjepolitičnem področju, kjer je Unija v zadnjem desetletju
doživela ogromno porazov. In s tako situacijo se sedaj sooča tudi Slovenija, ki v okviru Sveta
vodi zunanjo politiko.

V času prvega predsedovanja je bila Slovenija zelo uspešna pri krepitvi evro-atlanstkega
povezovanja. Na naših tleh sta se ob asistenci predsedujočega EU Janeza Janše in
predsednika Evropske komisije Jose Manuela Barrossa sestala celo George W. Bush in
Vladimir Putin, ameriški in ruski predsednik. Takrat je Janša predstavljal EU navzven in imel
kljčuno vlogo tudi v zunanji politiki zavezništva. Po sprejetju Lizbonske pogodbe so se stvari
spremenile, med drugim smo dobili visoke predstavnike EU za zunanjo in varnostno politiko.
Ti imajo največjo odgovornost v zunanji politiki, in ker so istočasno podpredsedniki Komisije,
je jasno, da si je le ta prisvojila največjo moč. Toda tudi Svet ni ostal brez nje. Nasprotno,
njegova vloga je ostala, vsaj formalno, strateške narave.

Po sprejetju Lizbonske pogodbe se je vloga EU kot mednarodnega akterja bistveno
poslabšala. Spremenili so se predvsem odnosi z ZDA, pa tudi z Rusijo. Slednja je kmalu
potem izgubila status partnerice Unije. Putinov režim je proti EU sprožil niz sovražnih
aktivnosti, vključno z rožljanjem z orožjem, kripto napadi in špijonažo. Rusija je z mnogimi
posegi v soseščini “zamrznila” več konfliktov in posredno zrušila strategijo vzhodnega
partnerstva, na katerega je Unija polagala velike upe. Nepartnerski odnosi med EU in Rusko
federacijo škodujejo obema stranema. Kljub temu, da se je zunanji minister predsedujoče
države Anže Logar v Moskvi še pred predsedovanjem presenetljivo srečal z najbolj izkušenim
zunanjim ministrom na svetu Sergeyem Lavrovom, ni seveda nikakršne možnosti, da bi se v
tem kratkem času odnosi med EU in Rusko federacijo izboljšali. Ostajajo na najnižji ravni v
zadnjih 30 letih. In takšni bodo ostali dokler bo Vladimir Putin “car” Rusije v taki ali drugačni
vlogi.

Kmalu po sporu z Rusijo so se pričeli ohlajati odnosi tudi z ZDA. Spomnim se obiska Joa Bidna
v Evropskem parlamentu, takrat še v vlogi podpredsednika ZDA. Kljub lepim besedam o
strateškem zavezništvu in všečnim obljubam so se odnosi poslabševali. Clintonova
administracija se je odločila, da se bo bolj fokusirala na druge dele sveta in v tem kontekstu
je padel tudi ameriško-evropski prostotrgovinski sporazum, znameniti TTIP. Predsednik
Donald Trump je to linijo ohlapnega sodelovanja le še nadaljeval. Dejstvo je, da tudi pod
predsednikom Bidnom ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja evro-atlanstkih
odnosov in da tudi tu ne bo bistvenih premikov v času našega predsedovanja.

Poleg tega se Unija ukvarja še z nekaj vročimi kostanji. Morda je ta hip najbolj aktualna
Kuba. EU bo morala v času slovenskega predsedovanja odločno odreagirati. V Kubi se ne le
sistematično kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, pač pa se v smrtnih krčih
komunistične oblasti izvaja nezaslišan teror nad izčrpanimi in lačnimi prebivalci te nekoč, še
pred revolucijo, ene od najrazvitejših držav na svetu. Doslej je bila EU premalo odzivna in neodločna. Nekateri se sklicujejo na sporazum EU-Kuba, ki da je čisto v redu, drugi hočejo embargo, tretji temu nasprotujejo. Morebiti bo k razjasnitvi in rešitvi tega problema vplival opismo predsednika zunanjepolitičnega odbora Evropskega parlamenta Davida Mc Allisterja, ki je pred dnevi napovedal odločnejšo držo EU glede kubanske krize. Morda se je v Kubi
prebudila kritična masa civilnodružbenih organizacij, ki lahko prinesejo nekaj več svobode v
tej otoški državi. A brez padca režima in vpeljave demokracije Kuba nima prihodnosti.
Slovenija lahko pomaga k poenotenju stališča EU glede kubanskega vprašanja.

Zahodni Balkan je tudi tokrat ena od prioritet slovenskega predsedovanja. V času prvega
predsedovanja smo tudi tu dosegli pomembne rezultate. Sedaj so z Zahodnim Balkanom, ko
govorimo o širitvi, povezane same blokade: najprej grška, nato še bolgarska. Te bolj ali manj
služijo geostrateškim interesom Rusije in Kitajske, ki si ne želita širitve EU. V regiji je najtrši
oreh Srbija, ki sicer želi postati članica EU, istočasno pa močno poglablja odnose z Rusijo,
tudi na vojaškem področju. In to je seveda za mnoge problem. Nekateri pričakujejo celo, da
mora še pred vstopom v EU postati članica Nata. Če bi bile razmere v Bolgariji stabilnejše, bi
morda Slovenija lahko premaknila kako stvar. Tako pa …

Iran že dolgo predstavlja nočno moro evropske zunanje politike, ki tudi pri tem vprašanju ni
enotna. Prav te dni je predsednik slovenske vlade Janez Janša pozdravil prizadevanja najbolj
demokratične iranske opozicije v diaspori, NCRI (National Council of Ressistance of Iran), ki
ima sedež v Parizu. Na to so se kritično odzvali nekateri, ki podpirajo iranski režim, vključno z
neodločnim visokim predstavnikom EU za zunanjo in varnostno politiko Josepom Borrellom.
Pri tem se sklicujejo na jedrski sporazum, ki je na žalost le še mrtva črka na papirju. Iran
mimo sporazuma razvija svoje jedrske kapacitete, obenem pa uživa v privilegijih, ki jih
ponuja taisti sporazum. Istočasno zapirajo in celo pobijajo politične zapornike. Zatiskati si oči
pred tem ni v skladu z evropskimi vrednotami. Na tej točki Slovenija lahko naredi premik
naprej, in nikakor se ni treba opravičevati za stališče, ki ga ima in ki je edino pravilno. To bo
pokazala tudi zgodovina.

Verjetno bi morali kot dodatni problem omeniti tudi beloruski Lukašenkov režim, kjer se
razmere prav tako slabšajo. Pri nasilnem zatiranju ljudi uporablja vsa sredstva, neposredno
pa ga podpira ruski predsednik. Slovenska vlada je beloruski opoziciji namenila precej
pozornosti še preden je Slovenija prevzela predsedovanje in s tem poslala pomembno
sporočilo. In to je bilo videno. Poleg tega Lukašenko zavestno izvaža migrante v Latvijo in na
Poljsko, s čimer želi destabilizirati regijo. Tudi v tem primeru predsedujoči Sloveniji ne
ostane veliko manevrskega prostora za reševanje situacije. Razen morebiti kratkoročno.
Dolgoročno pa je edina rešitev za Belorusijo padec Lukašenkovega režima. Enako velja za
Iran in Kubo.

Verjetno bi morali kot dodatni problem omeniti tudi beloruski Lukašenkov režim, kjer se
razmere prav tako slabšajo. Pri nasilnem zatiranju ljudi uporablja vsa sredstva, neposredno
pa ga podpira ruski predsednik. Slovenska vlada je beloruski opoziciji namenila precej
pozornosti še preden je Slovenija prevzela predsedovanje in s tem poslala pomembno
sporočilo. In to je bilo videno. Poleg tega Lukašenko zavestno izvaža migrante v Latvijo in na
Poljsko, s čimer želi destabilizirati regijo. Tudi v tem primeru predsedujoči Sloveniji ne
ostane veliko manevrskega prostora za reševanje situacije. Razen morebiti kratkoročno.
Dolgoročno pa je edina rešitev za Belorusijo padec Lukašenkovega režima. Enako velja za
Iran in Kubo.

Št. komentarjev: 2
  1. Pubec pravi

    On se pa res zelo ” muči”

  2. haapy yack pravi

    hoj
    Seveda se muči. Nima cajta, da bi se obril. Misliš, da se umiva?
    boditevcvetju

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen