Umrl je Ivan Zidar, nekoč eden najvidnejših in najvplivnejših slovenskih gospodarstvenikov. Star je bil 82 let.
Biografija: Ivan Zidar je bil dolga leta eden najvplivnejših poslovnežev v gradbeništvu, saj je desetletja vodil podjetje SCT. A je družba leta 2011 končala v stečaju, proti gradbenemu baronu pa je steklo več sodnih postopkov zaradi očitanih goljufij. V zadevi Čista lopata je bil Zidar obsojen na zaporno kazen, a v zapor ni šel.
Vodenje SCT (Slovenija ceste tehnika) je prevzel leta 1980 in na položaju ostal dolga leta, tudi po osamosvojitvi Slovenije. Za SCT so bili v 80. letih minulega stoletja značilni pomembni in veliki projekti, tako doma kot v tujini, predvsem v Iraku in Libiji.
Po osamosvojitvi in sušnem obdobju, ki je sledilo, je podjetje doživelo nov razcvet po letu 1994 zaradi gradnje slovenskega avtocestnega križa, kjer je bil SCT največji in vodilni izvajalec del. Leta kasneje je Zidar delitev poslov pri gradnji avtocest pojasnjeval pred preiskovalno komisijo DZ, ki je z zaslišanjem vseh deležnikov želela ugotoviti, kako so tekli projekti in kako so bila porabljena proračunska sredstva.
Zidarjevo zaslišanje je bilo zagotovo eno najbolj zanimivih. Tako je denimo o razvpitem sestanku na Zemonu, na katerem naj bi se slovenski gradbinci dogovorili za kartelni nastop, dejal: “Ni šlo za uradne sestanke, mi smo se po gradbinsko sestajali. Imeli smo likofe, sedli smo, kaj pojedli in popili, tolkli drug čez drugega, se včasih skoraj tudi stepli,” je takrat pojasnjeval Zidar in dodal, da so se poleg Zemona sestajali še marsikje, “nobena gostilna ni bila prikrajšana”.
Pomembno vlogo je sicer SCT igral tudi pri gradnji nove pediatrične klinike, ki so jo slovesno odprli leta 2008. Na odprtju se je Zidar s tedanjo zdravstveno ministrico Zofijo Mazej Kukovič simbolično zagugal na otroškem igrišču nove pediatrične klinike.
Začetek konca Zidarja je bila preiskava v aferi Čista lopata leta 2008. Proti njemu in vodstvenim delavcem drugih gradbenih podjetij v Sloveniji so jo sprožili zaradi suma kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala in kartelnega dogovarjanja.
Neslavni konec “gradbenega barona”, kot so ga poimenovali mediji, pa je pomenil začetek stečajnega postopka podjetja SCT v letu 2011 in sodni pregon zaradi očitanih goljufij.
Proti Zidarju so se vrstili sodni postopki, v katerih je bil med obtoženimi ali pa so bili povezani z njim in njegovim delovanjem, kot so predor Šentvid, zadeva Fiesa, domnevno sporni posli med določenimi družbami ali zloraba položaja in oškodovanje SCT.
V mnogih so ga zaradi slabega zdravja izločili iz postopka, medtem ko je bil v zadevi Čista lopata zaradi dogovarjanja pri pripravi ponudb na javnem razpisu za izgradnjo kontrolnega stolpa na letališču Jožeta Pučnika in podkupovanja naročila za gradnjo kontrolnega centra marca 2013 pravnomočno obsojen na 14-mesečno zaporno kazen. A skozi vrata zapora zaradi slabega zdravja ni nikoli vstopil.
Zaradi stečaja SCT sredi leta 2011 je delo neposredno izgubilo 760 ljudi, nato pa so šle v stečaj še hčerinske in druge, s SCT povezane družbe. Stečajni upravitelj je proti Zidarju vložil tri milijone evrov težak premoženjskopravni zahtevek. Kot je ocenil, je Zidar družbi povzročil za 8,54 milijona evrov premoženjske škode. Eden od upnikov je zoper Zidarja vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja. Po stečaju SCT je za 41 milijonov evrov bančnih terjatev pristalo na DUTB.
Zidar je leta 2015 razglasil osebni stečaj, v katerem je bilo priznanih za skupno 16,3 milijona evrov terjatev. Največji upnik je bil SCT v stečaju, ki je imel priznanih za 8,7 milijona evrov navadnih terjatev.
Zaradi zdravstvenih težav se je Zidar v zadnjih letih popolnoma umaknil iz javnosti. Nazadnje so mediji o njem poročali marca letos, ko je bila na kranjskem sodišču obravnava njegove tožbe proti ljubljanskem okrožnem sodišču in državi, ker je sodišče zaradi oškodovanja SCT leta 2015 sklenilo, da se njemu in soprogi odvzame pridobljeno premoženjsko korist v višini skoraj 900.000 evrov, čemur je s tožbo oporekal.
Zidar se je rodil leta 1938 v Škrabčah na Notranjskem. Po diplomi na ljubljanski Fakulteti za strojništvo (1968) se je zaposlil v podjetju Slovenija ceste v Ljubljani, sprva kot projektant, od leta 1971 pa je bil direktor Mehaničnih obratov, ki so postali največji proizvajalec opreme in naprav za predelovanje kamnin v Jugoslaviji.
Leta 1974 je bil imenovan za direktorja podjetja Slovenija ceste, istočasno pa je vodil Poslovno združenje gradbenih podjetij za izgradnjo avtocest in hidroelektrarn, v katero so bila združena podjetja Primorje Ajdovščina, Gradis in Slovenija ceste.
V letu 1978 je prejel najvišje priznanje Gospodarske zbornice Jugoslavije – gospodarstvenik leta, nemška gospodarska zbornica pa mu je leta 1982 podelila posebno priznanje za zasluge pri krepitvi gospodarskih odnosov med obema državama.
