[1991 – 2021: Slava pogumnim teritorialcem] Zavzetje skladišča orožja v Zgornji Ložnici in telekomunikacijskega centra na Boču prelomno za potek vojne na Štajerskem

V osamosvojitveni vojni so pomembno vlogo odigrali tudi teritorialci na območju Slovenske Bistrice, kjer je bilo takrat v vojašnici okoli 500 vojakov in častnikov JLA. Del teh je varoval skladišče orožja v Zgornji Ložnici in telekomunikacijski center na Boču, zavzetje obeh objektov pa je pomenilo prelomnico v poteku vojne na Štajerskem.

Kot je za STA povedal kustos vojaškega muzeja v mariborski kadetnici Mladen Horvat, je bilo območje predvsem zaradi skladišča in telekomunikacijskega območja ena od pomembnejših točk takratne JLA v Sloveniji, zato je Teritorialna obramba (TO) v času priprav na osamosvojitev in procesa reorganizacije občinski štab v Slovenski Bistrici ohranila kot samostojen območni štab.

Po splošni mobilizaciji so imeli teritorialci več kot 1100 pripadnikov, že prvi dan so mobilizirali tudi skoraj vse enote. Da bi se izognili spopadu in razdejanju mesta, je bila njihova najpomembnejša naloga blokada vojašnice, ki so jo obkolili s tovornjaki, avtobusi in železniškimi vagoni. Prihajalo je tudi do groženj z razstrelitvijo barikad, zato je poveljnik Marjan Strehar začel pogajanja.

Medtem je bilo dramatično tudi na območju skladišča pri Zgornji Ložnici, kjer je JLA na 27 hektarjih v več desetih podzemnih objektih hranila ogromne količine streliva in minsko-eksplozivnih sredstev. Objekt je bil za JLA izjemnega pomena. Vojski so morali zato po Horvatovih besedah na vsak način preprečiti, da bi se dokopala do streliva, s čimer bi si bistveno popravila položaj, pa tudi zavrniti poskuse prodora drugih enot iz smeri Maribora ali Ptuja.

Blokado skladišča je izvajala četa pod poveljstvom Mirana Krušiča, 2. julija pa so skladišče zavzeli. Teritorialci so v streho stražnice izstrelili dva izstrelka. Prvi je zgrešil cilj, drugi pa je zadel ostrešje. Nastali hrup je prestrašil ne le pripadnike JLA, temveč tudi civilno prebivalstvo in celo enote TO, saj se ga je slišalo vse so mesta. Detonacije in pozivanje k predaji so končno obrodili sadove in po približno uri pogajanj se je dokončno predalo 16 pripadnikov JLA s poveljnikom na čelu.

Pred akcijo so tovornjaki, poslani iz štabov vse štajerske regije, po besedah Horvata že čakali na prevoz streliva in eksploziva iz skladišča. Odločili so se, da bodo to izvedli ponoči, da bi se izognili letalskemu napadu na kolono. Šlo je za velik logistični podvig, saj je TO v šestih nočeh na skrivne lokacije po Pohorju prepeljala več tisoč ton streliva in eksploziva.

“Zavzetje je bilo izjemnega pomena in je pomenilo dejansko prelomnico v poteku vojne za Slovenijo v Vzhodnoštajerski pokrajini, saj so enote TO v Ljutomeru v veliki meri prav s tem orožjem zaustavile prodor največje oklepno-mehanizirane kolone armade, ki je dan pozneje prodrla s Hrvaške,” je dejal Horvat. Kot je dodal, so ob tem teritorialce opremili s skoraj 5000 tonami eksplozivnih sredstev.

Poveljnik čete Krušič danes priznava, da sprva niso vedeli, v kaj se spuščajo, a je bilo to iz dneva v dan jasneje. “Enote so bile že ustrojene. Poznali smo se in tako lažje izpolnili zaupane naloge. Odziv je bil neverjeten. Bili smo eden redkih krajev, kjer so se na poziv odzvali skoraj vsi, poveljnik Marjan Strehar pa nas je znal združiti,” je po 30 letih povedal za STA.

Kot je dodal, je bil tudi prvi tank JLA, ustavljen v Gornji Radgoni, opremljen z eksplozivom iz skladišča v Zgornji Ložnici, zato je bilo pomembno, da skladišče čim prej zavzamejo in umaknejo orožje. Sami takrat niti niso vedeli, da gre za tako velike količine.

Po njegovem mnenju je bila odločitev za selitev orožja takrat edina prava. To so počeli ponoči in z baterijskimi svetilkami, tako da v tistih dneh v njihovih krajih ni bilo mogoče dobiti baterijskega vložka. Ob pomoči lokalnega prebivalstva so orožje selili na manj dostopne lokacije po Pohorju, saj bi sicer bila ogrožena Slovenska Bistrica in okoliški kraji.

Kot je še poudaril Krušič, je bilo zagotovo vredno sodelovati pri teh dogajanjih in bi to za Slovenijo ponovili še enkrat, vseeno pa v aktualnih razmerah razcepljenosti naroda ostaja grenak priokus. V njihovi organizaciji so sicer ljudje različnih prepričanj, a zaradi dobre organizacije na njihove odnose to ni vplivalo niti leta 1991 niti danes.