State Department o človekovih pravicah v Sloveniji

1

I. Skrb ZDA za varstvo človekovih pravic in temeljnih svobščin po svetu

State Department je kot vsako leto tudi tokrat objavil svojo analizo o stanju človekovih pravic po svetu. Sloveniji še nikoli niso namenili toliko prostora kot v tokratnem letnem poročilu. Vsako leto lahko beremo raznovrstna poročila o kratenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, toda Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva ima posebno težo. Osebna svoboda je namreč močno zasidrana v ameriški kulturi in filozofiji vsakodnevnega življenja.

ZDA, poleg EU branik vrednot zahodne civilizacije, poskušajo svetu dopovedati, da temeljne pravice in univerzalne svoboščine, vključno z demokracijo, niso le “last” zahoda. Toda širjenje kulture dostojanstva človeka in demokracije ne poteka samodejno; odpori so veliki in pojavljajo se nasprotne globalne paradigme, kjer posameznik ni avtonomen, ampak se udinja raznoraznim avtoritetam. Takšna je na primer t.i. Sinic civilizacija, ki je vse bolj invazivna oblika globalne kulture. Če bi ta kultura postala dominantna in univerzalna, potem poročila o človekovih pravicah in svoboščinah ne bi imela nikakršne vrednosti, saj zanjo svoboda posameznika in demokracija nista vrednoti.

State Department torej arbitrarno spremlja človekove pravice v svetu. Zakaj si ravno oni pridržujejo to pravico, bi marsikdo vprašal. V jedru je odgovor na to zato, ker so ravno oni razvili najvišjo raven občutljivosti za varstvo človekovih pravic. Poleg tega ta poročila potrebujejo za strateško podlago svojo zunanjo politiko, in, nenazdnje, ker si ta zalogaj lahko privoščijo; totalni screening zahteva ogromne kadrovske in finančne vire. Res je, da bi jim lahko še nedavno tega, npr. v šestdesetih letih, očitali sistemski rasizem. Takrat so bili žrtve črnci. Dandanašjni ne moremo mimo opazke, da  se v ameriški družbi sistemsko spodbuja drug rasizem, ki postavlja črno raso za dominantno (npr. gibanje “black lives matter”, v prevodu (le?) črna življenja štejejo. Z novim rasizmom nad starega ne bo šlo.  

Ne glede na to je napor, ki ga opravlja ameriško zunanje ministrstvo v vsakoletnih poročilih o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin po posameznih državah, izjemno pomemben. Mnogim državam postavlja ogledalo in jim s tem daje možnost, da razmere izboljšujejo.

Seveda se pri vseh tovrstnih poročilih postavlja vprašanje veljavnosti ugotovitev. Gre za elementarno vprašanje, ali so trditve dokazane (dokazljive) ali ne, ali so resnične, ali pa ne. Zato bi bilo primerno, da se opravi temeljita analiza celotnega poročila, kar pa ne more biti namen tega sestavka. Odpiram le vprašanje, ali bi lahko bilo poročilo bolj objektivno kot je.

II. Od korektnih do pavšalnih ocen

Pa pojdimo na konkreten primer Slovenije. Poročilo na samem začetku ugotavlja, da imamo demokratično in ustavno ureditev, v kateri so varnostne sile pod civilnim nadzorom, kar je za ZDA očitno pomembno dejstvo. Nadalje ugotavlja, da ni drastičnih kršitev temeljnih pravic (politično motivirani uboji, izginotja, druga drastična nasilja ipd). Glede razmer v zaporih so v glavnem povzeli relativno dobre ocene varuha človekovih pravic. Pri sodstvu zapišejo, da ustava in zakon zagotavljata neodvisnost sodstva, in da vlada na splošno spoštuje neodvisnost in nepristranskost sodstva.

Poročilo namenja ustrezen obseg prepočasnemu vračanju nezakonito odvzetega premoženja, a je vsebinsko zelo pomanjkljivo in siromašno.

Nadalje navaja – na podlagi podatkov, pridobljenih od nevladnih organizacij (NVO) in skupine odvetniških pisarn – da je pravosodni sistem preobremenjen in ne uživa ustrezne administrativne podpore, zaradi česar nastajajo občasne zamude v sodnih postopkih. State Departmentu so pri tej trditvi očitno ušla pomembna dejstva: Slovenija ima največ sodnikov v Evropi na število prebivalstva in enega od najvišjih proračunov za delovanje pravosodnega sistema. Ni pa v poročilu ocene, zakaj slovensko sodstvo ne uživa podpore javnosti. Primerjalno gledano smo glede tega na repu v Evropi (trikrat manjša podpora javnosti kot v skandinavskih državah).

III. Grožnja s smrtjo kot metafora (!?)

V Poročilu se v nadaljevanju lotevajo svobode izražanja, vključno tiska. Med drugim navajajo slogan “smrt janšizmu”, ki so ga maja lani na protivladnih demonstracijah promovirali demonstranti. Povzemajo interpretacijo tožilstva, ki je primer zavrglo, da je potrebno besedo “smrt” v tem sloganu razumeti “metaforično” v smislu zaustavitve Janševih politik (!?). Zanimivo bi bilo prebrati interpretacijo avtorjev Poročila neposrednih groženj s smrtjo Janezu Janši. Težko verjamem, da z njimi niso seznanjeni. Ali bi tudi v tem primeru uporabili enak izgovor, povezan z metaforo?

Presenetljivo je, da so nesorazmerno veliko prostora namenili tvitaži in nasploh aktivnostim Blaža Zgage, ki naj bi ga nasprotniki označili za “sovražnika države”. Zgaga se svetu kalimerovsko poskuša predstaviti kot glavna žrtev medijske nesvobode v Sloveniji. Poročilo v zvezi z RTV nekritično prevzema stališča Društva novinarjev Slovenije, ki je vse skupaj označilo za napad na demokracijo (!?).

Po drugi strani pa poročilo navaja, da je slovenska vlada Svetu Evrope aprila lani poudarila, da je problem z mediji v tem, da koreninijo v bivšem komunističnem režimu in da se je lastništvo koncentriralo v krogih blizu levice. Posredno je tudi Evropska komisija pritrdila tezi vlade in julija lansko leto izrazila zaskrbljenost glede netransparentnosti lastništev medijev v Sloveniji, češ da se ne ve, kdo jih sploh nadzira. Omenjajo tudi vpliv Fidesza na nekatere medije blizu SDS, kar je sicer stara teza slovenskih dominantnih medijev in levice.

V zvezi z nasiljem demostrantov Poročilo izpostavi stališče predsednika vlade Janeza Janše, “… da zavračamo vsako obliko uličnega nasilja zoper novinarje ali kogarkoli”. V zvezi s tem poročilo izrecno izpostavi nasilje raperja Zlatka Ćordića nad novinarjem Nova24TV. Na koncu poglavja o medijski svobodi poročilo omenja tudi težave s prekarnim delom v slovenskih medijih in podvrženost novinarjev samo-cenzuri, da bi ohranili delo.

Glede internetne svobode poročilo ugotavlja, da vlada ne posega v svobodo na tem področju, kakor tudi ne posega v akademsko svobodo in svobodo umetniškega ustvarjanja.

Poročilo v nadaljevanju ne vidi bistvenih težav pri varovanju drugih vrst človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji. Le pri zaščiti beguncev nekritično povzema stališča lokalnih nevladnih organizacij, medtem ko v posameznih točkah ugotavlja, da vlada ustrezno zagotavlja bivanjske okoliščine in zadostna sredstva za zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb.

V zvezi s korupcijo omenja “personal protective equipment” (PPE) Ivana Galeta v zvezi z naročili medicinske opreme (ventilatorjev), povezane s Covid-19 in njegove obtožbe zoper ministra Zdravka Počivalška. 

Posebno poglavje je namenjeno statusu nevladnih organizacij, ki so bile pomemben vir pri pisanju poročila o Sloveniji. Samo mislimo si lahko, v kakšnem tonu je izzvenel ta del poročila. Med drugim omenjajo, da jih je predsednik vlade označil za partnerje levih političnih strank, kar seveda popolnoma drži.

Poročilo se dotakne tudi manjšin. Ugotavlja, da sta ustavno priznani le dve nacionalni (italijanska in madžarska) in ena etnična (Romi), medtem ko ostali, tj. “Nemci, Albanci, Bosanci, Hrvati, Makedonci, Črnogorci in Srbi” niso uradno priznani. To je seveda napačna in zavajajoča trditev. V Sloveniji poznamo avtohtone manjšine in ostale, ki pa niso nepriznane. Povrhu vsega Poročilo okrca Slovenijo zaradi diskriminacije Romov, kljub temu da je splošno znano, da imajo Romi v Sloveniji primerjalno gledano najboljši status v Evropi in širše.

Skratka! Poročilo je treba prebrati, ga ovrednotiti in oceniti. Če se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju, ali bi lahko bilo ameriško poročilo o stanju človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji objektivnejše, je odgovor – absolutno! Moralo bi biti boljše in bilo bi, če bi Američani vire izbirali bolj uravnoteženo. Kljub temu je s stališča varovanja človekovih pravic in svoboščin za Slovenijo in svet še vedno bolje, da takšna poročila obstajajo, kot da teh poročil State Departmenta sploh ne bi bilo!

Število komentarjev: 1
  1. Johan pravi

    Zanimivo, ni ” pomagal” niti hitri jajotov tweet Trumpu?

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen