Danes s štirimi predsedniki

2

Piše: dr. Vinko Gorenak

Danes je v predsedniški palači potekalo tradicionalno srečanje štirih najpomembnejših mož te države. Predsednik države, Borut Pahor, predsednik Državnega zbora Igor Zorčič, predsednik vlade Janez Janša in predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca,  so prikorakali vsak iz svoje strani. Dogovorjeno je bilo, da vsakega med njimi spremljata po dve osebi, Janeza Janšo sva tako spremljala šef njegovega kabineta Peter Šuhel in jaz. Štirje predsedniki so brez rokovanja sedli za veliko okroglo mizo, njihovi spremljevalci pa smo sedeli nekaj metrov za njimi ob ločenih mini mizicah, na katere je bilo komaj moč položiti skodelico kave in vodo. Če bi bili normalni času brez virusa in če bi nekdo snemal prihod udeležencev brez snemanja glasu, bi hudo zmotno mislil, da gre za štiri najbolj skregane ljudi v državi, ki mrko prikorakajo na prizorišče, se niti ne rokujejo ali nasmejijo, sedijo eden daleč od drugega, za njimi pa mrki pogledi njihovih sodelavcev, tudi moj je bil tak.

Le vizualen vtis, pa bi bil seveda popolnoma napačen. Mrki pogledi seveda zaradi resnosti situacije, velika varnostna razdalja brez rokovanja, pa je v teh virusnih časih prej napoved spoštovanja zdravstvenih in varnostnih ukrepov kot karkoli drugega. Če gledam politično pripadnost predsednikov, bi  človek prav tako lahko sklepal, da res ne bodo politično soglasni v ničemer. Borut Pahor, dolgoletni član SD in njihov predsednik, Janez Janša praktično že legendarni predsednik SDS, Igor Zorčič pa pomemben član SMC, Alojz Kovšca pa, ne vem ali še ima svojo podjetniško obrtniško stranko ali ne.

Toda nič od tega ni res, ko so na odgovornih položajih odgovorni posamezniki, so pogovori med njimi, kljub političnim razlikam, lahko še kako konstruktivni. Na tej točki se seveda moram ustaviti. Pa ne zato, ker vam nebi želel zaupati podrobnosti pogovorov. Dejansko so vam jih zaupali štirje predsedniki na novinarski konferenci po sestanku. Največ časa je bilo namenjenega epidemiji in boju zoper njo. Nadaljevalo se je z domnevno nezaupnico vladi, pa z volilno zakonodajo in predsedovanjem EU, toda vse to že veste. Kakorkoli že novinarska konferenca je povedala svoje, realnost sestanka za zaprtimi vrati, pa je pokazala še veliko večjo stopnjo soglasja štirih predsednikov.

Toda tisto uro in pol, kolikor je trajal sestanek štirih predsednikov, sem razmišljal o letošnjem politično turbulentnem letu. Erjavcu se je na čelu DESUS-a močno majal stolček že konec lanskega leta in 18. 01. 2020 je zgrmel v politični propad. Menda mu je pri tem pomagal “vohunček Muri”, kot bi rekel Zdravko Počivalšek. Če je bilo to vsaj možno ali delno pričakovano, pa je usodno počilo 27. 01. 2020. Odstopil je Marjan Šarec. Pravijo, da o tem ni obvestil nikogar, kar nazorno kaže tudi izjava Zdravka Počivalška takoj po odstopu, ko je zmedeno dejal, da je bil obveščen “pravočasno”. Šarec je imel seveda svoje račune, ankete so njegovi stranki LMŠ kazale krepko nad 30 odstotkov. Računal je da bo postal močan kot Miro Cerar leta 2014. Namesto 13 bi lahko dobil 35 poslancev. Mamljivo, a račun brez krčmarja. Dan ali dva po njegovem odstopu sem bil gost v oddaji Faktor pri Bojanu Požarju, oddajo je vodil Aljuš Pertinač. Prvi v Sloveniji sem takrat dejal, da je “Šarec vrgel puško v koruzo”, še danes pa mi je žal, da nisem dodal “in pobegnil”. No tale “puška v koruzi” je danes  že ponarodela in vesel sem, da sem njen avtor. Če bi mi morali vsi, ki danes uporabljajo to besedno zvezo nakazati avtorski honorar, bi bil verjetno pravi mali bogataš.

Šarec seveda ni računal na to, da bi novo vlado lahko sestavil Janez Janša. Kako naivno in otročje. Danes to seveda že ve, zato morebitno mandatarstvo prepušča kar Karlu Erjavcu.

Pa preskočimo v današnji čas.  Slovenska politična levica (LMŠ, SD, Levica, SaB), ki so bili hrbtenica Šarčeve koalicije, so se takrat preprosto skregali in razšli. In ti isti ljudje se nam danes ponujajo, kot rešitelji Slovenije. Ja kdo pa naj bi jim verjel. Najprej Jože P. Damjan, ki se je menda kar sam ponudil za mandatarja in po prihodu Karla Erjavca, prosto po njegovih besedah o Aleksandri Pivec, odšel kot “kurba s plesa”. Sedaj nam ponujajo Karla Erjavca. Mogoče bo jutri Fredi Miler ali pa Sašo Hribar iz Radia ga ga. Se smejite? Jaz se ne. Če je lahko bil predsednik vlade Marjan Šarec, potem sta lahko tudi omenjena, zakaj pa ne.

Za zaključek pa, koliko zakonskih parov, ki so se razvezali in razšli poznate, da so se ponovno poročili in srečno živeli do konca njihovih dni. Zakaj bi torej verjeli Šarcu, Židanu (Fajonovi), Bratuškovi, Mescu in Erjavcu, ki so se v začetku leta 2020 skregali in razšli, da nas bodo sedaj popeljali v svetlo prihodnost.

Št. komentarjev: 2
  1. Pubec pravi

    Gorenak pa kar naklada! Samo še ni napisal, da bi mogoče lahko bil predsednik vlade on, saj bi mu v ozadju pomagal- Janša, ki piše o njem, da je “rešil” državo, ko jo je Šarec zapustil! Po moje bi bilo bolje, ” da Janša države takrat nebi rešil” . Sedaj ,ko smo ” rešeni” pa imamo ogromno mrtvih, polne bolnišnice, pokregane politike, zapufan proračun in karanteno za nekatere. Res nas je ” rešil”

  2. Re gornjemu pravi

    To je pa res!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen