Politikant Pirjevec se je povezal z najbolj konservativnimi braniki propadlega titoističnega sistema laži in poneverb

0

Piše: dr. Jože Dežman

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec se je povezal z najbolj konservativnimi braniki propadlega titoističnega sistema laži, poneverb, tabujev, mitomanije, ki se je imenoval sistem ohranjanja in razvijanje revolucionarnih izročil. Opozorimo na to povezanost pri odnosu do partizanskih smrtnih žrtev. V okviru  komunističnega ateističnega ateističnega pokopa temu rečemo premetavanje partizanskih kosti.

V reprezentančni režimski knjigi (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, 1977) so takole »prešteli« partizanske izgube: »Od okrog 1.600.000 Slovencev, živečih v začetku druge svetovne vojne v matični Sloveniji in na slovenskem narodnem ozemlju zunaj nje, je v vrstah oboroženih enot NOV in Narodne zaščite, od pripadnikov osvobodilnega gibanja, v taboriščih iz zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja izgubilo življenje okrog 46.000 oseb ali 2,5 %, od tega okrog 3500 žensk. Cenimo, da je od tega skupnega števila padlo v oboroženem boju ali umrlo za ranami okrog 16.000, v ujetniških in koncentracijskih taboriščih 9000, od bombardiranja pa 1600. Da bi prebivalstvo ustrahovali in ga odvrnili od tega, da bi pomagalo osvobodilnemu gibanju in se ga udeleževalo, pa so postrelili, pomorili, obesili ali sežgali okrog 19.400 civilnih oseb obeh spolov in vseh starosti, od tega okrog 2500 talcev.«

Partizansko smrt nato še enkrat omejijo na smrt v spopadu: »Če upoštevamo, da je po grobih ocenah bilo v NOV Jugoslavije daljši ali krajši čas okrog sto tisoč Slovencev ali 6.25 % oziroma več kot polovica za boj sposobnih mož in fantov, je torej na bojnem polju padlo več kot 16 % borcev ali 1 % vsega slovenskega prebivalstva.«

Nobena od gornjih številke ne zdrži kritičnega preverjanja. Toda ali so partizanske izgube res samo »padli v oboroženem boju ali umrli za ranami«? Ali so partizanske sile res izgubile  16 odstotkov moštva?

Dejanske izgube partizanskih enot več kot 28.000 smrtnih žrtev, ob njih pa še več kot 5.000 političnih organizatorjev in sodelavcev partizanskega gibanja.

Torej partizanske izgube niso bile 16 odstotkov, ampak verjetno dvakrat toliko.

Zakaj je prišlo do te sramotne napake? Ali zato, ker so hoteli skriti strašne izgube partizanske vojske? Ali pa zato, ker jih  pač partizanska smrt ni zanimala, vsekakor pa ni bila samo »v oboroženem boju« in umiranje »za ranami«, ampak še marsikaj drugega.

Po podatkih izpred nekaj let je bilo v popisu INZ zajetih več ko 28.300 partizanskih smrtnih žrtev.   Še nekaj starejši tovrstni podatki pa so objavljeni leta 2005 v analizi Tadeje Tominšek v Slovenski novejši zgodovini 1848 – 1992, ki je žal Pirjevec ne prizna/pozna. Vsekakor upamo, da bo INZ popis nadaljeval in ga tudi objavil in omogočil vsaj odprt raziskovalni dostop. 

Več kot 16.600 partizanov je padlo v spopadih (toda od tega le nekaj več kot 200 pripadnikov Narodne zaščite). Za posledicami spopadov oz. »za ranami« je umrlo več kot 1900 partizanov. Za manj kot 800 partizanov okoliščine smrti niso znane, pogrešanih je več kot 1.100. Tudi med njimi so prav gotovo padli v boju. Torej je že režimsko štetje, da je partizanov padlo »okrog 16.000 v oboroženem boju ali umrlo za ranami«, napačno.

Toda partizanska smrt je vendar povezana z bojem, tudi če partizane ubijajo kot vojne ujetnike. Verjetno kmalu po spopadih jih ubijejo skoraj 4.900. Več kot 1050 jih ustrelijo kot talce, v različnih taboriščih jih ubijejo oz. jih tam umre več kot 1.300. Okrog 400 jih umre zaradi nesreč. Pretresljiv podatek o velikih partizanskih stiskah je, da okrog 150 partizanov naredi samomor.

Pirjevec je s tem, ko ne uporablja podatkov popisa INZ, pljunil slovenski znanosti in državi v obraz. Toda pri navajanju podatkov o partizanskih izgubah gre Pirjevec še pod standard titoističnih konzervativcev.  

Ali si predstavljate kakega titofilnega avtorja, ki bi o Pohorskem bataljonu pisal, ne da bi navedel, da gre za Pohorski bataljon in ne da bi navedel njegove izgube v zadnjem boju? Pirjevec to zmore.

Prav tako pri opisu poraza 4. bataljona Cankarjeve brigade na Javorovici marca 1944 navede neresnične podatke, naj bi domobranci oskrunili in razmesarili padle partizane (vir je kar Pirjevčev  mentor Zdenko Roter), nič pa o tem, kateri podatek o padlih partizanih drži: ali 107, 113, 118, 124, 146?

Še bolj meglen je Pirjevec pri opisu komunistično – gestapovskih pogajanj na Gorenjskem: »Gestapovskemu poveljniku Helmuthu Rosumeku, ki je imel sedež na Bledu, je uspelo splesti obsežno obveščevalno mrežo, ki je segla v politični in vojaški vrh partizanov.« Vendar je precej splošno znano, da je igra komunistov in gestapa potekala kar nekaj časa. Na sestanku v Davči 10. julija 1943 so se Helmut Rosumek, šef gestapa za Gorenjsko,   s partizanske strani  pa komandant alpske cone Pero Popivoda, politkomisar cone Jože Brilej in vodilni gorenjski komunisti dogovorili, da bo Prešernova brigada na Žirovskem vrhu čakala na orožje, ki ga bo dostavil gestapo. Na Žirovskem vrhu je potem v začetku avgusta 1943    padlo 44 partizanov, 93 pa jih je bilo ujetih. To je bil najhujši partizanski poraz na Gorenjskem, ki so ga skrili. Na Žirovskem Vrhu stoji skromno spominsko obeležje, »neobdelan kos hotaveljskega marmorja, velikosti 50 x 150 cm«, z napisom: »Ob 20-letnici ljudske vstaje 1941–1961, spomin padlim borcem NOB na Žirovskem Vrhu – ZB Gorenja vas Žiri Trebija.« (Jože Dežman: Nemci in partizani, 2016)

Prav tako skrivnosten je spomenik padlim borcem Goriške fronte v Šempetru pri Novi Gorici.  Brez podatkov o žrtvah. Saj zadrega je bila velika, kot piše dr. Renato Podbersič: »Med boji na t. i. goriški fronti je padlo 1.610 partizanov, od teh 157 nekdanjih italijanskih vojakov. Nemci pa so jih 3.336 tudi zajeli.« (https://www.noviglas.eu/o-t-i-goriski-fronti-nekoliko-drugace/, 2013)

Pirjevec se sploh ne ukvarja z neresničnimi podatki na mnogih partizanskih spomenikih.

Ponekod so navedli tudi večje izgube kot so dejansko bile. Tako za Goreljek na Pokljuki v registru vojnih grobišč piše »GROBIŠČE 79 BORCEV 3. BATALJONA PREŠERNOVE BRIGADE«. Ob njem gojijo mit o »zmagi padlega bataljona«. Zmage sploh ni bilo, pa tudi padlega bataljona ne. V spopadu je po podatkih Mileta Pavlina (V ognju in snegu, 1981) jih je od 86  partizanov padlo 36, 10 jih je bilo ujetih in kasneje ustreljenih.

Na Resevni pri Šentjurju stoji spomenik z napisom: »1945 NA RESEVNI PADLO JUNAŠKE SMRTI 80 BORCEV NOV, VES 2. BATALJON KOZJANSKEGA ODREDA S KOMANDANTOM ANDIJEM ŠEPETAVCEM NA ČELU, ZAŠČITNI VOD OKRAJNEGA KOMITEJA KPS S KOMANDIRJEM SLAPŠAKOM – GAJSTOM IN VEČ DRUGIH AKTIVISTOV OF.« Če pa pogledamo navedbo dr. Tomaža Teropšiča (Štajerska v plamenih, 2012), pa zvemo, da je »na bojišču   ostalo 31 padlih partizanov.«

Tudi partizanske smrti v tujini še niso raziskane. Pri porazu Bračičeve brigade in Kokrškega odreda v Borovljah maja 1945 Pirjevec navede mitomanski podatek, da naj bi padlo 180 partizanov. Kako naj bi jih padlo 180, če pa so jih pokopali komaj nekaj nad 50? To bi Pirjevec vedel, če bi prebral skrbno analizo spopada, ki jo je napisal Tine Velikonja (Bitka, kakor življenje dolga, 1997). 

Da bi Pirjevec dojel, kako mizerna fraza je bratstvo in enotnost, bi se moral vprašati, koliko smrtnih žrtev so imeli borci 1. pehotne brigade, ustanovljene v Sovjetski zvezi, pri Čačku in koliko borci 5. prekomorske brigade pri Gospiću. Prva, v kateri je bilo pol Slovencev, je   pri Čačku od 29. oktobra do 2. novembra 1944 utrpela  do 162 mrtvih in 349 ranjenih.  Na seznamu padlih Slovencev v Gospiću konec marca 1945 je 124 imen. R Slovenija njihovih grobov nima v registru vojnih grobišč. (Jože Dežman, Janez Železnik: V senci mednarodne diplomacije, v Od vzhodne fronte do Slovenije, 1994) Zrcalna podoba bratstva in enotnosti je razpadajoče  pokopališče vojakov Jugoslovanske armade na Žalah v Ljubljani – po vojni jih je bilo tam od leta 1945 do 1950 pokopanih več kot 350. (Jože Dežman: R Slovenija in vojni grobovi, pokopališča in grobišča, 2020, spletna objava)

Pirjevca pa dejansko prav malo brigajo partizanske smrti. V nespoštovanju partizanske smrti še bolj objesten kot njegovi mentorji. Zato je toliko bolj čudaško, da v enem zadnjih intervjujev skrušeno ugotavlja, da je skušal v Partizani prispevati k spravi, kot jo pridiga Spomenka Hribar, pa se mu zdi, da mu ni uspelo. Vrlemu ideološko navdahnjenemu Pirjevcu lahko le svetujem, da se toliko umiri, da sprejme resnico kot izhodišče za spravo. Sam pa je s Partizani dokazal, da mu je resnica zadnja skrb, ideološko fantaziranje pa ga žal ne izpusti iz krempljev. Najlepše pa bi   voljo  za spravo z resnico pokazal tako, da bi se kdaj pokazal tudi v kakem slovenskem arhivu, ki hrani partizanske in druge dokumente, da bi prebral partizanske knjižne zbirke in se seveda kdaj odpravil po Sloveniji pogledat katastrofo v spominski krajini, ki jo je povzročil sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, komunistični ateistični pokop pa še posebej.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen