Sodnik Zvjezdan Radonjić o zavrženju ovadbe glede oškodovanja NLB: Prišlo je do ponižujoče in primitivne ter abotne tožilske argumentacije!

2

Sodnik Zvjezdan Radonjić je v svoji vrhunski pravni analizi razložil, da je pri tožiskem zavrženju ovadbe komisije DZ glede oškodovanja NLB, prišlo do ponižujoče in primitivne ter abotne tožilske argumentacije

“I.

Pred kratkim bi naj Specializirano državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo tako imenovane Logarjeve komisije glede 400 milijonskega oškodovanja NLB. V sklep o zavrženju bi naj tožilec zapisal: »Pri tem je treba izpostaviti, da očitki preiskovalne komisije v predmetni kazenski ovadbi niso z ničemer konkretizirani, niti iz dokumentacije, priložene končnemu in dodatnemu poročilu ne izhaja, na kakšni podlagi je preiskovalna komisija zaključila, da naj bi očitana dejanja bila storjena v času od 1.1.1997 do 24.4.2015 ter zakaj naj bi zaradi poslovanja družbe NLB Interfinanz prišlo do oškodovanja družbe NLB v višini 400 milijonov EUR«.

Iz končnega poročila komisije med drugim preberemo: »Vsak izmed zapisanih sklepov in ugotovitev preiskovalne komisije je podprt, bodisi z listinskimi dokazi, bodisi z izjavami prič, ki smo jih zaslišali na zaprtih in odprtih delih zaslišanj.« Delo komisije je potekalo približno: » Za pripravo tega poročila smo v tihi sobi preživeli več kot 1.700 ur. Če to preračunam v delovne ure našega parlamentarnega bunkerja, to pomeni več kot 420 dni oziroma 14 mesecev vsakodnevnega študiranja dokumentacije. Za vsako uro zaslišanja torej 10 ur študiranja dokumentacije. Preiskovalna komisija je resna stvar.« Poročilo med drugim s temi uvodnimi pojasnili pospremi dr. Anže Logar dne 26.4.2018 na 62. seji Državnega Zbora. Gre seveda za delo PREISKOVALNE KOMISIJE O UGOTAVLJANJU ZLORAB V SLOVENSKEM BANČNEM SISTEMU TER UGOTAVLJANJU VZROKOV IN ODGOVORNOSTI ZA ŽE DRUGO SANACIJO BANČNEGA SISTEMA V SAMOSTOJNI SLOVENIJI v sestavi:  Anže Logar, Bojan Kranjc, Marija Antonija Kovačič, Janko Veber, Miha Kordiš, Jernej Vrtovec in Bojan Dobovšek z namestniki Ksenija Korenjak Kramar, Marko Pogačnik, Uroš Prikl, Marija Bačič, Luka Mesec, Jožef Horvat in Mirjam Bon Klanjšček. Komisijo torej sestavljajo pretežno akademsko izobraženi ljudje, v sestavi je nekaj doktorjev znanosti, kar velja tudi za namestnike, skupaj torej 14 uglednežev, ministrov, dolgoletnih skupščinskih poslancev in podobno, ki so torej več let temeljito prebirali dokumente, zasliševali, preučevali, snovali, sintetizirali… Posledica skupno okoli 1.700 ur dela 14 izobražencev, ob sodelovanju strokovnjakov pretežno ekonomske in pravne branže. Predsednik je primeroma doktor ekonomskih ved, s prakso dela v drugi največji državni banki, Jernej Vrtovec je tekoči minister za infrastrukturo, Bojan Dobovšek je doktor kriminologije in univerzitetni predavatelj, Jožef Horvat je fizik, Janko Veber inženir ter nekdanji župan itd itd.

Torej po preučevanju, sestankovanju, zaslišanjih, ponovnih preučevanjih, usklajevanjih, konzultacijah… je komisija podala kazensko ovadbo zoper bančnike, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj zoper državno premoženje, z zlorabo uradnih pristojnosti. Državni tožilec po imenu in priimku ugotovi, da očitki niso konkretizirani, da iz dokumentov ne izhaja nič kaznivega, še več – da tu ni videti nikakršne podlage k sklepanju; ni videti, zakaj bi naj prišlo do oškodovanja družbe. Dodatno bi naj, kljub nepopolnim navedbam, v ovadbi iskali najmanjše možnosti za nadaljevanje s postopkom, pa jih niso našli. Tožilstvo bi naj poskušalo pridobiti podatke po mednarodnih pravosodnih kanalih, pa kljub vsemu ni prišlo do zaključka, da bi sporni posli kakorkoli oškodovali NLB.

V medijih zadnje čase mrgoli vseh možnih neresnosti, mentalno podhranjenih analiz, cenenih serialov, zlaganih žajfnic… vendar sklepanje državnega tožilca ne sodi v kategorijo zgornjega. Tudi z najboljšo namero ni možno spregledati pomena ter narave akta, ki zavrača postopanje v zadevi, težki okoli 1.350.000 neto tožilskih plač, torej 112.500 letnih neto tožilskih plač,  za okoli 2.000 let dela vseh slovenskih tožilcev skupaj. Gre za primer docela analogen temu, da bi moralo kakšnih 6.000 rodov slovenskih državnih tožilcev delati brez enega samega centa nagrade! Zadeva izrazito resna, kar narekuje določeno analizo.

II.

Brez spuščanja v materijo primera, ki ga ne poznam, o katerem ne vem ničesar, brez možnosti prebiranja akta, opozarjam na večje število težav. Najprej (če je slediti verodostojnosti časopisnih navedb) sploh ni jasno, kdo nastopa na strani Državnega tožilstva: celoten organ, specialna skupina, predmetni posamezni tožilec ali kdo četrti. Enkrat je v rabi ednina, drugič množina. Tožilec je sporočil, da so iskali možnosti?! Kateri »oni«, na čigavo pobudo, pod čigavim vodstvom, kdaj in kje? Ali je predmetni tožilec prosil za sodelovanje v kolektivu (SDT?), kakšno strokovno službo, kdo je tu sodeloval ter v kakšnem diapazonu? Kot zapisano, zadeva je preresna, hudič je vzel šalo. Komu »ne izhaja« to ali tisto? Ali je zavrženje sad kolektivnega dela, čigavega, katerega notranjega tožilskega telesa? Kdo je pri delitvi dela sodeloval, pokrival pod-resorje, skrbel za analitiko, usklajevanje, odločal ter po kakšnih glasovalnih načelih. Kako je potekala koordinacija, predvsem hierarhična? Ali je pri delu sodelovala kakšna ad hoc komisija, notranje telo, vodstvo skupine, generalni državni tožilec?

Nadalje, po katerih in kakšnih standardih artikulacije suma je sprejeta še kako izredno pomembna odločitev? Avtor tega prispevka je preživel precej časa v  čitalnicah, raziskujoč oblike in vizije dokaznih standardov, po posameznih doktrinarnih kazenskopravnih redih, pa smem trditi, da je prispevek pred vami strokovno utemeljen v potrebni meri. Po kontinentalni doktrini stopenj utemeljenosti sklepanja na sum govorimo o več gradualnih oblikah logične skladnosti in notranje koherence vsote miselnih zaključkov. Spodnji nivo razlogovanja je sum v splošnem, brez potrebe po visoki stopnji notranje skladnosti, ki se mu doktrinarno poenostavljeno reče »razlogi za sum« in ki je v rabi pri policijskih poizvedovanjih. Vmesno razlogovanje že narekuje sosledico horizontalno in vertikalno povezanih logičnih premis, ki tvorijo predpostavko potencialne dokazljivosti, čemur se poenostavljeno reče »utemeljen sum«. V domači praksi se je sicer udomačil tudi standard »razlogi za utemeljen sum«, ki pa v zakonu nima potrebne zasnove, vendar je potreben, izhajajoč iz  zavesti o potrebi po vmesni stopnji. Načelo materialne resnice v povezavi s prosto presojo dokazov namreč nalaga dolžnost po hierarhično nadrejenem dognanju vsebinske vzročnosti, česar ni možno oblikovati drugače kakor od samega piramidalnega dna navzgor. Odnos temeljne in esencialne (za)vesti preprosto teži k veznemu členu premis sklepanja, brez gradualnih preskokov. Predaleč bi nas pripeljala po Plehanovu zasnovana analitika dialektičnega preskoka ali mrka pri sklepanju »navzgor«, toda ta vmesni člen razlogov za utemeljen sum bi premostil razkorak med policijskim in sodnim standardom. Ter seveda onemogočil primere arbitrarnih tožilskih odločitev.  Končno razlogovanje (tretja, zgornja faza) se nanaša na gotovost logičnega zaključka po a-hipotetičnosti notranjih in zunanjih parametrov, preverljivih na način celovitosti, to je obstoja vseh vrst in oblik predmetne danosti, potrebne za najvišjo stopnjo človeškega sklepanja »izven razumnega dvoma«. Poznamo sicer tudi četrto stopnjo transcedenčne danosti, ki presega okvir racionalne pojmovnosti, pa je bolj teološko teleološke narave.  Za uvedbo preiskave je po slovenski kazenskopravni doktrini potreben vmesni nivo utemeljenosti logičnih postavk, to je skladnost splošnega nivoja, v domeni več kot odsotnosti proti-logičnosti in a-logičnosti. Za artikuliran sum v tej fazi postopanja je torej potrebna določena mera notranje skladnosti logičnega zaključevanja, ki vključuje eliminatorne tožilčeve standarde. Če kazenske ovadbe državni tožilec torej ne zavrže iz formalnih razlogov, jo zavrže iz vsebinskih, materialnih razlogov, v medstopnji od a-logičnosti k sistemski notranji skladnosti miselnih zaporedij. Potem, ko se prepriča, da je opravil potrebno dejavnost poizvedovanja v mejah »strokovnega razuma« oziroma presoje (stopnja nad običajnim razumom – common sence), ko je poiskal dodatna pojasnila od pristojnih doma ali v tujini, sprejme notranjo odločitev o zavrženju, kar ni nič drugega kot oblikovanje prepričanja o pomanjkanju podlage za iniciacijo preiskovalnih dejanj. Poenostavljeno: znebi se razumnega dvoma glede pomanjkanja elementarne logične zasnove k sklepanju o obstoju dejanskih okoliščin, s katerimi se izvršijo znaki kaznivega dejanja. Če je najvišja stopnja artikulacije suma – gotovost,  najnižja stopnja artikulacije suma – sum, opravi tožilec presojo v vmesnem stanju dovolj zahtevne logične artikulacije.

Zgoraj navedeno, izrazito poenostavljeno ter skrajšano v največji meri, opozarja na v zakonodajo namerno implementirano legalizacijo arbitrarnosti, ki državnim tožilcem omogoča manipuliranje z zakonitostjo, po potrebi  nad-pravnih faktorjev. Če bi bil organ politično odgovoren izvršilni veji oblasti bi moral oblikovati prezentno vokalizacijo standardov pregona, pa bi ne moglo priti do poigravanja z milijonskimi škodami. V konkretnem in podobnih primerih je vselej mogoče upravičiti takšno ali drugačno odločitev, pa se premnogi (vključno z avtorjem) nahajajo v več let trajajočih bedastih postopkih, premnogi se pa izognejo kazenskim postopkom.

III.

Ker predmetnemu tožilcu (kdorkoli že je, posameznik ali organ) formalno, nominativno ni mogoče očitati protipravnosti pri zavrženju pregona bankirjev iz bančne luknje, se je potrebno sprijazniti s še enim v nizu preigravanj iz domene največjih (kulinaričnih) mojstrstev.

Možno pa je priti v hišo skozi stranska vrata prepotentnosti birokratskega uma. Državni tožilec (posameznik ali organ – vseeno) se je zaplezal v pojasnjevanju razlogov za pomanjkanje suma. Lastno odločitev je utemeljil v skrajno ponižujočem, primitivnem vokabularju, kar lasti pravosodje že vrsto let, začenši z generalnimi in vrhovnimi tožilci, vrhovnimi sodniki in vso to navlako mračnih eminenc. Državni tožilec namreč skupu pomembnih izobražencev očita nič več in nič manj kot: »da očitki niso konkretizirani (1), da iz dokumentov ne izhaja nič kaznivega, še več – da tu ni videti nikakršne podlage k sklepanju (2); ni videti, zakaj bi naj prišlo do oškodovanja družbe (3) čeprav so v ovadbi iskali najmanjše možnosti za nadaljevanje s postopkom, pa jih niso našli (4).«

Konkretizacija očitkov  pri tako obsežnem delu tako znamenitih izobražencev gotovo mora obstajati. Gre za očitek, da ni navedb, ki bi jih mogli povezati z dispozitivi abstraktnih kazenskih norm. Kaj takšnega preprosto ni možno. Materije ne poznam, toda na več kot 1.000 straneh je gotovo tu in tam kakšna povezava med abstraktnim normativnim stanom in mrežo konkretnih dogajanj. Trditev, da iz dokumentov ne izhaja nič kaznivega, že meji na formalni preizkus, ki je predhoden materialnemu in ki bi narekoval zavrženje iz povsem drugačnega spektra razlogov, da denimo konkretna dejavnost ne vsebuje zakonskih znakov dispozitivne abstraktne norme, da se torej v dokumentih, poročilu in ovadbi  opisuje,  zatrjuje sklop dogajanj, ki nima narave kazenskih početij. Da gre za prekrške, dejanja onstran protipravnega itd. Pri oceni obstoja formalnih predpostavk in materialne podhranjenosti pač ni položaja, da je volk sit in koza cela. Ali je koza mrtva, ali je volk sestradan. Če torej formalnih predpostavk ni je pomanjkanje utemeljenosti onstran predmetnega. In tu ni kaj za videti ali ne videti; državni tožilec ni tu, da bi gledal ali videl, temveč je tu, da ob podanih predpostavkah sproži pregon. Kaj tu nek XY vidi ali ne ni del obrazložitve tako resnega akta. Če se predmetni tožilec norčuje naj to počne v zasebnem življenju, kjer se ne poigrava s tonami denarja plačnikov davkov. Fakinaža pač ni del odločanja o pregona te vrste in narave. »Videti podlage k sklepanju« je ravno tako abotna besedna zveza kot denimo »objeti volumen nadgradnje«. Da ne govorimo o nespodobno žaljivem zmerjanju ducata izobražencev, ki po več letih garaškega dela na več kot 1.000 straneh predstavijo ugotovitve, ki ne dosegajo standardov neke resne atributivnosti. Kajti tožilci so se celo potrudili v smeri iskanja najmanjše logične postavke, pa je niso našli! Še najmanj so državni tožilci tu, da iščejo načine prodora z ne-argumenti ter da spravljajo v kazenski pregon nedolžne bankirje, ki so jim gledali pod nohte, a jim niso uspeli najti nič umazanega.

Tej birokratski vsemogočnosti nekega organa, ki na oči avtorja desetletja maltretira, ponižuje, arbitrira, zavaja, negujoč lastno nesposobnost ter neukost, je prepotrebno narediti konec. V prvi vrsti vlada, ki je tu, da – vlada.”

Spomnimo: Tožilec Specializiranega državnega tožilstva Ivan Pridigar je po informacijah spletnega portala 24ur zavrgel ovadbo preiskovalne komisije DZ, ki je leta 2018 ovadila bančnike NLB zaradi spornih poslov švicarske članice skupine NLB, s katerimi naj bi banko oškodovali za 400 milijonov evrov. Navedbe v ovadbi po mnenju tožilca niso bile potrjene.

Preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu, ki jo je vodil Anže Logar (SDS), je bančnike ovadila zaradi domnevno nepravilnega kreditiranja pri züriški družbi NLB Interfinanz oziroma zaradi nezakonitega poslovanja družbe na območjih Hrvaške, Srbije in Črne gore. Vendar po mnenju tožilca ti očitki niso konkretizirani, vložena kazenska ovadba pa da ne vsebuje nobenih podatkov, ki bi raven suma lahko dvignili na nivo razlogov za sum, kar je pogoj za dodatno zbiranje dokazov v skladu z zakonom o kazenskem postopku.

“Pri tem je treba izpostaviti, da očitki preiskovalne komisije v predmetni kazenski ovadbi niso z ničemer konkretizirani, niti iz dokumentacije, priložene končnemu in dodatnemu poročilu, ne izhaja, na kakšni podlagi je preiskovalna komisija zaključila, da naj bi očitana dejanja bila storjena v času od 1. januarja 1997 do 24. aprila 2015 ter zakaj naj bi zaradi poslovanja družbe NLB Interfinanz prišlo do oškodovanja družbe NLB v višini 400 milijonov evrov,” je po poročanju portala zapisal tožilec.

Preiskovalna komisija DZ je zaradi škode, ki naj bi nastala NLB zaradi poslovanja NLB Interfinanz (ta je zdaj v likvidaciji), kazensko ovadila Alojza Jamnika, Boruta Staniča, Davida Benedeka, Gorazda Jančarja, Tomaža Lavriča, Mirana Vičiča ter neznane osebe v nadzornem svetu NLB. Ovadili so jih zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja in nevestnega dela v službi.

Tožilec je še zapisal, da so kljub nepopolnim navedbam v ovadbi iskali minimalne možnosti za nadaljevanje postopka. Zato so od NLB in NLB Interfinanz skušali dobiti podatke in dokaze, ki bi se nanašali na posle švicarske družbe, v katerih naj bi bila, po navedbah komisije, oškodovana NLB. Tožilstvo je tudi pri švicarskih pravosodnih organih poizvedovalo glede morebitnih kazenskih in predkazenskih postopkov zoper osumljence, zaradi dejanj na škodo NLB Interfinanz.

Vendar iz posredovanega odgovora NLB, kakor tudi iz dokumentacije, ki je priloga poročil preiskovalne komisije, po mnenju ne izhaja, da bi bila NLB z izpostavljenimi posli oškodovana.

Premier Janez Janša je v odzivu na to novico na Twitterju zapisal “sramota in kriminal”. Tožilstvo po njegovem mnenju neposredno ščiti stomilijonske kraje, preganja pa razredne sovražnike in kurje tatove. “Vse te pokradene milijone pa odplačujemo vsi prek davkov in trošarin. Zato so plače in pokojnine nižje,” je dodal.

Št. komentarjev: 2
  1. Peter pravi

    Mafija ščiti Mafijo!!

  2. urh pravi

    Bravo Radonjić! Tako se govori – pogumno in resnicoljubno!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen