Miselna asinhronija realnosti zamejstva in matice

0

Piše: Pavel Ferluga, publicist

To razmišljanje se mi poraja po tolikih letih, ko sem še pisal POGLEDE za tednik Demokracija in ko je bil še Glavni Urednik Gospod Metod Berlec, sedaj vodja  rubrike BEREMO pri NOVA24TV: Minilo je že nekaj let in mislim, da njegov pripis v priloženem pismu »ni za objavo«, v dopisu pisma iz tržaškega zamejstva, poslano od strani »predstavnika slovenske manjšine v Italiji«, nima nobenega smisla več, čeprav, po mojem skromnem mnenju, tudi takrat ni bil sporen za objavo , če ni naveden avtor dopisa uredništvu Demokracije. Pričakoval sem, da bo sam urednik odgovoril meni v bran a, z ne-odgovorom, je zvenelo celo odobravajoče. V nobenem stavku pisma ali besedi pisma poslanega meni v vednost, ni omenjen pošiljatelj, ki bi ga spis izdal. Omenjen je le kot »desni« predstavnik slovenske manjšine v Italiji. Takih »predstavnikov« pa imamo in smo jih imeli tudi v preteklosti cel kup, ki niso v skladu s pojmom demokracije. Lahko le domnevam kdo je, ker kljub njegovim besedam o moji nevednosti, ker dobro poznam marsikaterega znanega »slovenca« pri današnji Slovenski Skupnosti in tudi izven nje, v laških strankah.

Ker je pisec bil kar se da naklonjen laškemu senatorju PCI Stojanu Spetiču, ki nikoli ni bil nacionalno zaveden – le biološki »slovenec« (piše, da omenjeni Spetič »ima v celoti prav« v polemiki z menoj) in je eklatanten nasprotnik slovenski nacionalni demokratični identiteti, torej pravi laški internacional-socialist, zato tudi sklepam, da je t.i. pošiljatelj »desni sredinec« ali, kar je bolj verjetno, tajni somišljenik Socializma, torej LEVICE. Ne bom rekel, da je agent UDBE, kot jih je bilo kar nekaj vrinjenih v sklopu prej SDZ in sedaj SSk. Očita mi celo, »da nimam pojma o dejanskem stanju v zamejstvu, pač pa zraven tudi ´bluzim´ neumnosti« (sic!). Ne bom tu opisoval moje ozaveščenosti o zamejskem stanju, ker bom to opisal v spominih, če jih bom utegnil dokončati. Omenil bom le, da so me laški časopisi imenovali kot »terrorista slavo bianco« (slovenski beli terorist), ko sem bil pri 16. letih za to tudi v ječi in procesiran ter nato, po zaslugi mojega zagovornika, danes že pokojnega dr. Branka Agneletta (SDZ), ki je dosegel, da so laškega sodnika zamenjali z angleškim in tako sem bil tudi pomiloščen neizpeljanega (le načrtovanega in predhodno izdanega od tam zaposlenega »sodelavca«) dejanja atentata na tiskarno v laškem šovinističnem »Villaggio del Fanciullo« na Opčinah, ki je tiskala izrazito sovražne plakate proti Slovencem in še posebno proti tržaškim Slovencem (v tistem času je bilo kar nekaj člankov v Primorskem dnevniku in italijanskih časopisih o tej zadevi, ki je tu ne bom podrobneje opisal – to bo kvečjemu – »če« – v spominih, ki sem jih komaj začel pisati). V celotnem obdobju tega časa sem bil večinoma zasmehovan ođ naših sonarodnjakov in zadali so mi celo zafrkljivi vzdevek »Paulo, vrzi bombo!«, v razliko z bolj učinkovitimi Südtirolskimi »teroristi«, ki so želi podporo ne le svojih sodržavljanov v Italiji, ampak celo države Avstrije. Vidna je razlika med »našo« in ostalimi narodnostnimi manjšinami v Italiji.

To zgoraj le kot preambula, da se bo razumelo, kako vneto sem se že kot najstnik zanimal za stanje v zamejstvu s pogledom na »laške« prišleke na naše ozemlje (takrat, po vojni, STO – Svobodno Tržaško Ozemlje), ker sem imel tudi zelo dobre »učitelje«, ki so preživeli vojno stanje po laških zloveščih zaporih (Coroneo, Ventottene, Santo Stefano itd.) kot slovenski domoljubi (ideološko ne okuženi s socializmi) in sem pri tem imel kopico informaciji o političnem stanju ter o nekaterih mojih sovaščanih in tržaško-teritorijalnih »slovencih«, ki so bili povsem predhodno levi kolaboranti fašizma (nacional-socializma) in denuncijanti  ter so tudi oblačili lastne otroke v uniforme »ballil«, meni kot otroku všečnih, z bajoneti. Imeli so bonitete v službah in delovnih razmerjih. Na kar je meni mati, ko sem jo vprašal zakaj nimam tudi sam teh mikavnih oblačil že v vrtcu, dejala:  »teh cunj ne boš nosil, dokler bom živa«.  In ti ljudje (logično levičarji) so bili po vojni najbolj vneti komunisti (izrazito znane so vasi Trebče in Križ) in nam pristnim domoljubom očitali »fašizem« in »reakcijo«. Mimogrede, moj oče je moral v internacijo, ker se ni vpisal v »fascio«, brez službe in zaslužka, da sem kot otrok, bil večkrat lačen in sem imel, na mojo srečo, priboljške le z jajci in kozjim  mlekom moje babice Paule Sosič poročene Valič. Tudi pozneje moje mazaške najstniške podvige »proti-italijanizmu« in »komunizmu«, so odobravali le desno usmerjeni domačini, med katerimi tudi pisatelj prof. Alojz Rebula, ki je zaznal naše »mazaštvo« iz tramvaja Opčine-Trst in izjavil: »plačam za pit temu, ki je to napisal« (to sta mi sporočila prijatelj in pomagač-so-mazač Ninko Černic, poznejši ravnatelj slovenskega šolskega inštituta – in njegov brat – toliko za verodostojnost).

Pa preidemo k bistvu. Naše zamejstvo je bilo povsem lažno indoktrinirano od povojne kominternovske propagande Stalin-Titoizma in domačega naivnega »partizanstva«, ki je bilo le dialektična »dezinformacija«, brez praktičnega prikaza RESNICE konkretnega delovanja te zločinske ideologije v povojni SFRJ in, seveda še veliko prej v »pripravi terena« za komunistično diktaturo imenovano »osvoboditev«. V Matici je bila le zamenjava tuje diktature! Ex-fašistično nastrojeni »naši« levičarji, ki jih bom v mojih spominih tudi, nekatere »vodilne«, poimensko imenoval, v čast RESNIČNIM DOGODKOM, so takoj  priskočili na voz kominterne. Resnični dogodki, zaupani meni od strani mojih domačih, ki so imeli verodostojne podatke v tistem času (od strani bolj kot prepričljivih prič tedanjega vsakdanja – n.pr. openski dekan msr. Andrej Zink, ki je povedal marsikaj moji babici, ki je bila pobožna obiskovalka cerkvenih obredov), so pripomogli, da sem dojel miselno prevaro realne zgodovine.  Pred in v povojnem času, so »naši levičarji« blagohotno verjeli jugo-sovjetski propagandi anahronistične »OSVOBODITVE«. Ta vera v Socializme- »osvoboditelje«-, ki je segala že v predhodni fašizem (nacional-socializem) pri nas, je tudi ideološka kontinuiteta internacional-socializma, ki je izgubil le »nacionalni naboj« dveh ideoloških bratov poraženih v prid internacional-socializma, s »figo v žepu«-zaveznika z zahodnimi DESNIČARJI, efektivnimi zmagovalci le z nenadomestljivimi sredstvi ZDA, ki nosijo lovorjev venec ZMAGE nad levima NACIONAL- SOCILIZMOMA laške in nemške državne ideologije. Ne smemo pozabiti, da tudi internacional-socializem, ki je preživel prav zaradi »izdajstva« v gnezdu pan-socializmov, je tako pridobil status »zaveznika s figo v žepu«, z zahodnimi efektivnimi DESNIČARJI, proti njegovima ideološkima bratoma. Zanimivo je dejstvo, da takoj po Nürnberškem procesu, je Stalin proglasil floskulo, ki še vedno vztrajno obvladuje mnenje v zahodnih državah, ki niso okusile komunizma, da fašizem in s tem oba nacional-socializma (laško-nemška), sta skrajna Desnica ! Ta, bolj kot lažna floskula, še danes velja kot bojni klic splošne LEVICE (antifá in vseh mavričnih socializmov ter večino, pri nas, nevladnih organizaciji) v napadu na klasično pluralno nenasilno DESNICO (vojskujočo se proti ENOUMJU levice), zahodnih zmagovalk nad izrazito levim nacifašizmom. Ni naključje, da v zahodnem desnem svetu, ki ni okusil realnega komunizma v praksi,  je prav ta anahronistična neskladnost z RESNICO sprejeta mazohistično kot »resnica«. Zato je povsem razumljivo, da so te dežele, potuhnjeno označene od leve komponente EU parlamenta, kot »jedrne EU vodilne«, vneto zagovorno označene »demokratične« in pluralne. Vprašanje je, kako je mogoče, da imamo v EU PARLAMENTU navzočo tudi ENOUMNO levico evro-socializmov z islamskim zavezniško teokratskim, ravno tako enoumnim socializmom (Sadamov BAAT, Iranska revolucija idr.), ki zagovarja sovražnost do zares demokratičnih držav Višegrajske skupine in drugih srednjeevropskih IDEJNO PLURALNIH NENASILNIH držav, kjer so spoznali dvoličnost politične kulise enoumnih levic, ki v bistvu ne morejo spadati v demokratičen PARLAMENT DESNEGA NENASILNEGA PLURALIZMA IDEJ! Zato lahko samo obsodimo to neskladje, ki si jemlje pravico uporabe besede PARLAMENT za današnjo SKUPŠČINO nesrečnega spomina, ki je še v praksi v LEVIH diktaturah vzhodnega in afro-azijskega sveta ter, na žalost, v bistvu tudi pri nas, z zakulisno nevidno oznako skupščina. Dejstvo je, da dikcija »Ljudska Demokracija« za omenjene diktature, ki je bila v praksi, celo sprejeta na zahodu, je obenem pravi OXIMORON, čeprav legaliziran od strani OZN, ki je dokazano naklonjen tem nekulturnim spačkom enoumne leve miselnosti, čeprav tehnično-finančno, na žalost, zelo nevarnim za obstoj MIRU, tako vneto lažno zagovarjan, prav od teh nasilnih enoumnih ideologij, ki nimajo prihodnosti v MIRU, zaradi njih bistvenega permanentno nasilnega ENOUMJA. Enostavno ne obstaja nenasilno enoumje. Je pač nasilno »par exelence«!

Torej, če preidem spet na tirnice zamejstva, matice in Slovencev po svetu, je bolj kot razvidno, da v Matici SLOVENIJI, z vsemi atributi moderne državnosti na razpolago, smo okrnjeni zaradi usedlin dolgoletnega izobraževanja »tršic in tovarišev« do take mere, da je današnjim absolventom teh šol, ki so še vedno polne omenjene nesnage socialističnega enoumja (ne socialnega), zelo težko osredotočiti čustva v nacionalno (narodno) zavest in ponosa pripadnosti le Slovenskemu narodu, z možnostjo (če recipročno) tudi spoštovanja sosednjih narodnosti (zdravih nacionalizmov), ne pa šovinizmov, ki so notorično prirojeni večini naših sosedov, če se ne bodo »poboljšali«, kar pa resno dvomim, glede na pretekle in tudi sedanje izkušnje (že gledanje »naše« TV Capodistria in mazohistične sedanje tržaške slovenske RAI me nelagodno vznemirjajo). Včasih smo imeli v Trstu vsaj zares desno radijsko (na žalost, bolj desno-sredinsko, torej nagnjeno mazohistično) postajo, ki je bila  vsaj približno nacionalno usmerjena (ni nikoli dosegla Capodistrije), a je s časom zbledela in se levo »pomladila«, da je danes glasilo laške levice nacional-socializma, ki ga »naši« ponovno volijo rdeče, kot v preteklosti črno. Ni zastonj črnordeči ANTIFÁ ( Iste metode ne lažejo) v vzponu! Na socialnih omrežjih se »naši« v laškem zamejstvu (posebno na »fb« spletu, večinsko oglašajo najraje v italijanščini, ker smatrajo to »demokratično« v duhu enoumja levice. Tudi avstrijsko zamejstvo je dokaj podobno, ga pa toliko ne poznam in prepuščam drugim bolj kvalitativno vrednotenje. Vsekakor tudi v zamejstvih, prevladuje mazohizem do tujega šovinizma!

Slovenci po svetu so vprašanje zase, ker tudi tu moramo deliti na glavna dva dela: 1. Predvojne ekonomske begunce in 2. Povojne politične begunce. Ti prvi so lahko tudi bolj ali manj naklonjeni levici in s tem komunizmu, ostali pa zanesljivo predobro poznajo bistvo kriminalnih levic komunizma in ostalih socializmov, ker so nedvomno imeli in zato še imajo močnejšo narodno zavest in ponos nacionalne identitete. O teh zadnjih imamo veliko svetlih primerov, ki so se in se še oglašajo v korist Domovine, čeprav tuji državljani ter s tem so nam v ponos!

Kar je v današnji Sloveniji največje ZLO, brez katerega bi bili že zdavnaj 100% normalna demokratična EU država, je ne-udejanjena LUSTRACIJA in ohranitev večjega dela kriminalnega levega balasta v voditeljih državnih glavnih organov, najbolj značilnih za  poglavitno strukturo vladanja (Šolstvo, Sodstvo, Represivni organi-policija, Tožilstvo, etc.), da o ekonomsko finančnem svetu niti ne govorimo. Eno najtrših barikad zločinskega Titoizma in ostalih socializmov je t.i. Novinarstvo (zgleda, da nimamo več časnikarjev) in internetni splet, ki še vedno sili histerično v ENOUMNO pristranskost leve mentalitete bolj kot žalostnega spomina.

Kdaj bomo dosegli renesanso naroda, da bo izbrisal iz zavesti pohabljajoče preteklo izobraževanje Vojakov Socialistične Revolucije, ki je ohromilo možnost zdravega nenasilnega razmišljanja ter ostaja v slogu »diktature proletariata« (Homo primigenius-a v razumskem smislu)?

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen