Pirjevec se izgubi na poti v Partizane, SAZU ga išče

2

Piše: dr. Jože Dežman

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec se je med promocijo svoje knjige Partizani širokoustil, da bi tudi sam šel v partizane. Žal pa se v Partizanih pokaže, da niti ne ve, kam bi hotel iti. Na to je dovolj vsebinsko opozoril dr. Bernard Nežmah: »Avtor namreč ne predstavlja fenomena partizanstva: njihovega vsakdanjega življenja, karierne promocije, razsipanja življenj z nesmiselnimi juriši, bolnišnic, vojaških taktik, prehranjevanja , propagande, notranjega terorja, kaznovalne politike v enotah, idejna discipline in propagande, kulturnih mitingov ipd.!« Toda tako pisanje zgodovine partizanstva je možno,  Pirjevcu na razpolago, če bi prebral Gorenjskega partizana – Gorenjski odred 1942-1944, ki smo ga leta 1992 za zbirko knjižnice NOV in POS napisali s kolegico Natašo Budna in polkovnikom Janezom Lušino. Toda ne Gorenjskega partizana ne drugih del Knjižnice NOV in POS Pirjevec ne pozna.

Ne pozna tudi analiz partizanske vojske v letu 1941, ki jih je napisal Ivan Križnar. Zato se mu zgodi, da zapiše: »Avgusta (1941 – op. p.) se je po britanskih ocenah približno 800 partizanov borilo na gozdnatem območju Jelovice, kar je močno vznemirilo gestapovce, ki so 20. septembra kot odgovor na delovanje ‘banditov’ požgali vas Rašico blizu Ljubljane.« In nobenega komentarja, pojasnila! Za Rašico kot prvo slovensko vas, ki jo požge okupator,  bi že moral Pirjevec vedeti, da jo požgejo zaradi partizanskega umora slovenske zemljemerske ekipe.  Če bi bral Križnarja, bi vedel, da je bilo avgusta 1941 v treh gorenjskih partizanskih bataljonih 288 borcev – na Jelovici pa se skoraj niso zadrževali.

V reprezentančnem režimskem pregledu partizanskega gibanja Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945 iz leta 1977 navedejo Križnarjeve analize 2058 slovenskih partizanov v letu 1941, a opozorijo tudi, da »avtor med partizane ni štel članov bojnih skupin in Narodne zaščite, prav tako ne članov VOS OF (komunistično politično policijo so tedaj skušali lažno predstavljati kot formacijo Osvobodilne fronte – op.p.) in oboroženih terenskih aktivistov (političnih organizatorjev partizanskega gibanja – op.p.).« Marca leta 1945  je bilo po seznamih v partizanski vojski 37.278 borcev, dejansko pa v Narodnoosvobodilni vojski in partizanskih odredih Slovenije (NOV in POS) ni bilo več kot 25.000 borcev. Dodajo pa: »Če upoštevamo še enote Narodne obrambe, moštvo kurirskih zvez in Narodno zaščito, je bilo v Slovenijo okrog 30.000 oboroženih pripadnikov NOV in POS.« K temu štetju bi se seveda dalo dodati tudi politične organizatorje in še koga. Skratka, partizansko in pirjevsko zgodovinopisje niti ne ve natančno, koga šteti med partizane.

Partizanske enote, ki so jih ustanovili v tujini, na Zahodu in Vzhodu,  so v Titovini šele po desetletjih priznali za enakovredne partizanskim enotam, ki so nastale v domovini. Pirjevec navede mitološki podatek, da je bilo v petih prekomorskih brigadah okrog 35.000 borcev, ne navede pa druge mitološke številke, da naj bi bilo od tega 27.000 Slovencev in Hrvatov.  A Pirjevca resnični podatki dejansko ne zanimajo. Če bi ga, bi v odlični študiji Veljka Namorša O številu Slovencev v prekomorskih enotah in o celotnem številu Slovencev v NOV iz leta 1995 prebral: »Skupno število Slovencev, udeležencev NOV, ki so dočakali konec vojne (doma okoli trideset tisoč in skupaj od enajst do največ trinajst tisoč v prekomorskih enotah ter enotah NOVJ, ki so prišle iz Rusije), lahko torej v skladu z vsem navedenim najbrž kolikor toliko realno, a povsem približno, ocenimo na 41.000 do največ 43.000 borcev.«

Dodajmo še podatke popisa smrtnih žrtev Inštituta za novejšo zgodovino, ki Pirjevca prav tako ne zanimajo. Leta 2013 je Vida Deželak Barič navedla, da so »partizanske oborožene enote« imele  28.056 smrtnih žrtev (približno toliko je bilo tudi slovenskih žrtev v okupatorskih in slovenskih protikomunističnih enotah). A ob njih so v rahlo neoprijemljivi kategoriji »aktivist OF (+ sodelavec odpora)« našteli še »3.319 (+1.811)« smrtnih žrtev. Ali Pirjevec oborožene in uniformirane partizane, ki sicer niso del partizanske vojske, šteje med kombatante?  V  Partizanih slednjih 5.130 smrtnih žrtev političnih organizatorjev partizanskega gibanja ni zaznati. Kot tudi ne mnogih dejstev, da partizanska vojska brez politične divizije partizanskega gibanja (Komunistična partija, Zveza komunistične mladine, Osvobodilna fronta, Slovenska protifašistična ženska zveza, Delavska enotnost, Zveza slovenske mladine itd.) ne bi mogla ne nastati ne obstati.

A ostanimo pri štetju. 43.000 partizanov ob koncu vojne in več kot 33.000 smrtih žrtev daje 76.000 partizanov. Tudi dr. Damijan Guštin zaokroži, da je bilo slovenskih partizanov 75.000. V že omenjeni NOV na Slovenskem 1941-1945 pa ocenjujejo, da »je po grobih ocenah bilo v NOV Jugoslavije krajši ali daljši čas okrog sto tisoč Slovencev ali 6,25 % oziroma več kot polovica za boj sposobnih mož in fantov«.

Ali je bilo slovenskih partizanov 80.000 ali 100.000? Nagibam se bolj proti  sto tisoč. Namreč ob koncu vojne so bili številni partizani ali v ujetniških ali drugih taboriščih ali so že med vojno dezertirali ali v protikomunistične enote ali so pobegnili kam drugam ali se skrivali pred ponovno mobilizacijo, mnogi so bili tudi nesposobni za bojevanje iz različnih razlogov. Da o razhajkancih, ki so se razbežali na vse strani pred sovražno premočjo v zadnjih mesecih vojne, niti ne govorimo.

Omenimo, da je bilo gestapovski kaznilnici v Begunjah  zaprtih več kot 1850 ujetih partizanov, okoli 630  je bilo partizanskih dezerterjev oz. prostovoljnih povratnikov, več kot 130 jih je označenih kot prisilno mobiliziranih v partizane. Od teh več kot 2.600  jih je verjetno kar nekaj dočakalo konec vojne izven partizanske vojske.  

Kako to, da Pirjevca ne zanima, zakaj je bil tako visok odstotek smrtnih žrtev med partizani, niti to, koliko jih je pobegnilo iz partizanskih enot, koliko je bilo uniformiranih in oboroženih partizanov izven partizanske vojske itd. Prav tako ga ne zanimajo druga vprašanja, ki jih je načel tudi Nežmah in ki jih bom  odprl v nadaljevanju najinega klepetanja.

Vendar če bi Pirjevec res hotel iti partizane, potem bi se Partizanom nujno moral odpovedati in jih napisati na novo.  

Ob večkratnih vprašanjih o Partizanih se je SAZU odločila za zanimiv piarovski manever. Jutri ob 12.00  na SAZU Pirjevec in slamnati urednik Partizanov Aljoša Harlamov predstavljata Partizane (le kje je diamatski urednik Tine Logar?).

Ali predstavitev Partizanov na SAZU pomeni, da SAZU verjame, da so Partizani resno zgodovinopisno delo? Če Pirjevčev dosedanji molk pomeni, da moje ugotovitve in tudi kritična zapažanja drugih avtorjev o Partizanih držijo, potem se SAZU po drsa na tankem ledu. Upam, da bosta in Pirjevec in Harlamov pojasnila, kdaj mislijo v Partizanih popraviti vsaj najbolj očitne napake in najbolj zavržene domišljijske vložke.

Ali s to predstavitvijo SAZU pristaja na Pirjevčeve izjave, da bi tudi sam moril, na njegove neresnice, ki so bile izrečene v dosedanjih predstavitvah Partizanov?

Predsednika SAZU prof. dr. Petra Štiha pa seveda sprašujem, kako do dialoga s Pirjevcem, ki ga tako priporoča. Ali se ta lahko zgodi kje drugje kot v javnosti?

Št. komentarjev: 2
  1. Repincl pravi

    ” Strašno pomembno pametovanje” dveh starcev

  2. jozef pravi

    Na vsak način bi radi prikazali izdajalce kot junake, a niso bili , daleč od tega.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen