“Napočil je čas, da se maščujemo Turkom”: Srebrenica pred 25 leti prizorišče genocida

0

“Napočil je čas, da se maščujemo Turkom,” je 11. julija 1995 pred kamerami srbskih medijev ob vstopu v izpraznjeno Srebrenico zmagoslavno napovedal takratni poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić. Kot Turke je zaničevalno imenoval Bošnjake, ki so jih nato sile pod njegovim poveljstvom v naslednjih nekaj dneh pobile več kot 8000.

Na območju pod zaščito Združenih narodov so jih pobile v dobrem tednu – od 12. do 19. julija. Najmlajša žrtev je bila Fatima Muhić, ki so jo ubili le nekaj minut po rojstvu, najstarejša pa 94-letna Šaha Izmirlić.

Srebrenica je od takrat kraj enega največjih pokolov v Evropi po koncu druge svetovne vojne in žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi 50 let po koncu druge svetovne vojne preprečila nov genocid.

Na širšem območju Srebrenice je pred vojno v BiH (1992-1995) živelo več kot 36.000 ljudi, od tega je bilo po podatkih ZN 73 odstotkov Bošnjakov, 25 odstotkov pa Srbov. Samo mesto, v katerem je živelo 6000 ljudi, je bila zelo razvito tako industrijsko, rudniško kot turistično.

Po začetku vojne v BiH je bilo območje Podrinja na vzhodu BiH, kjer leži Srebrenica, že kmalu, aprila 1992, območje spopadov. Bosanski Srbi so zavzemali bošnjaška mesta in vasi, med njimi Srebrenico, ki pa jo je vojska BiH že kmalu, maja 1992, osvobodila. Pod poveljstvom Naserja Orića se je bošnjaška enklava v prihodnjih mesecih začela širiti na okoliška območja.

Največji obseg je enklava dosegla januarja 1993, in sicer 900 kvadratnih kilometrov. A nikoli ni bila priključena glavnini ozemlja pod nadzorom vlade BiH, ki je ležalo zahodneje, zato je bila zaradi izolacije in napadov bosanskih Srbov ranljiva.

V tem obdobju sta obe strani izvajali napade in protinapade na naselja drugega naroda. Bošnjaški borci iz Srebrenice so tako napadali srbske vasi v okolici. Kot navaja avstrijska tiskovna agencija APA, so srbski viri zabeležili 79 napadov. Na tisoče bosanskih Srbov je zbežalo s svojih domov, več sto civilistov, po podatkih nizozemskega inštituta za vojno NIOD več kot tisoč, je bilo ubitih. Po navedbah Beograda naj bi jih bilo ubitih več kot 2000.

Prelomnica je bil januarja 1993 napad na vas Kravica, ko so na pravoslavni božič bošnjaške sile pobile 46 srbskih prebivalcev. Po tem napadu so bosanski Srbi do marca 1993 izvajali obsežno protiofenzivo na enklavo. Bošnjaško prebivalstvo se je pred napadi zateklo v Srebrenico, tako da je bilo okoli 50.000 do 60.000 ljudi iz okoliških krajev in Srebrenice stisnjenih v goratem območju na okoli 150 kvadratnih kilometrih.

Imeli so samo pet zdravnikov, vsakodnevno so jih obstreljevali, soočali so se z lakoto. Humanitarnih konvojev je bilo malo.

Poveljnik mirovnih sil v BiH (Unprofor), francoski general Philippe Morillon, je v Srebrenico prišel 11. marca 1993 in ljudem zagotovil, da so odslej pod zaščito ZN. A je minilo še mesec dni do resolucije Varnostnega sveta ZN 819 (16. aprila 1993), s katero so območje Srebrenice razglasili za prvo varovano območje pod nadzorom modrih čelad. Kanadske modre čelade so vzpostavile nazorne točke, prvi ukrep pa je bila razorožitev prebivalstva.

Po razglasitvi varovanega območja so v enklavo začeli bolj redno prihajati konvoji s humanitarno pomočjo, do konca aprila 1993 pa so iz enklave v Tuzlo evakuirali okoli 9000 ljudi. Z evakuacijo so prenehali, ker je oblasti BiH niso več dovolile, češ da prispeva k etničnemu čiščenju območja, navaja poročilo ZN.

Napadi bosanskih Srbov z okoliških hribov in območij so se nadaljevali, modre čelade so jih beležile, a mandata za ukrepanje niso imele. Več deset tisoč ljudi je imelo v Srebrenici neustrezne bivalne pogoje, primanjkovalo je hrane. Bili so omejeni na območje velikosti 12 krat 9 kilometrov, obkoljeni z okoli 15.000 vojaki bosanskih Srbov.

Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 6. julija 1995 začele ofenzivo na Srebrenico, kjer je bilo okoli 300 nizozemskih modrih čelad. Vanjo so vkorakale 11. julija.

Poveljnik nizozemskih modrih čelad Thom Karremans je prosil za zračno podporo Nata, a razen nekaj obstreljevanj 11. julija večje akcije ni bilo. Bosanski Srbi so grozili s smrtjo nizozemskih modrih čelad, ki so jih zajeli pred tem, ter zahtevali umik Unproforja iz mesta.

V oporišče modrih čelad v Potočarih in okoli njega se je zateklo kakih 25.000 ljudi v upanju, da bodo tam zaščiteni. Okoli 15.000 moških in fantov se je medtem odpravilo proti Tuzli na osvobojeno ozemlje v koloni, ki je danes znana kot marš smrti, saj ga je preživela le tretjina. Ostali so umrli v zasedah, zaradi izčrpanosti, velika večina pa se je predala ali po jih zajele sile bosanskih Srbov in nato pobile v množičnih pobojih.

Pobile so tudi moške in fante, ki so jih ločili med tistimi, ki so se zatekli v Potočare. Do 19. julija 1995 so sile bosanskih Srbov ubile več kot 8000 Bošnjakov, kakih 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH.

Posmrtne ostanke žrtev so po vojni našli v več kot 150 množičnih grobiščih, večinoma sekundarnih. Še vedno je pogrešanih več kot 1200 ljudi. Vseh verjetno ne bodo nikoli našli, a svojci še vedno upajo.

V Potočarih je sedaj spominski center za žrtve genocida, kjer jih od leta 2002 pokopavajo na osrednji spominski slovesnosti, ki bo letos v soboto.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen