Dr. Dežman še bolj oster: Pirjevcu njegova atentatorsko-teroristična žilica, ki ga žene v izkrivljanje resničnosti, še vedno ne da miru!

1

PREBERITE ŠE TO: Dr. Dežman z javnim vprašanjem SAZU o Partizanih dr. Jožeta Pirjevca. Slednjemu očita ideološko skrajno problematičen produkt!

Dr. Dežman je včeraj na temo SAZU-Pirjevec-Partizani napisal novo pismo, ki ga na tem mestu objavljamo v celoti.

“Predsednik SAZU prof. dr. Peter Štih in akademik prof. dr. Jože Pirjevec:

SAZU za zakon molka namesto dialoga?

Na mojo pobudo SAZU se je nenavadno hitro in odločno odzval prof. dr. Peter Štih, predsednik SAZU. V svoji izjavi je malce zgrešil tisto, kar sem njemu, akad. prof. dr. Jožetu Pirjevcu in SAZU želel povedati. Vsekakor nisem mislil v duhu njegove izjave, da SAZU ne preverja »moralno-politične primernosti« svojih članov. Ta njegov izrek vzbuja vtis, da so akademiki v svojem izražanju povsem neomejeni in nikomur odgovorni.

Pa vendar naj bi SAZU vzpodbujala dialog. V 3. članu zakona o SAZU med drugim piše, da SAZU:

– daje ocene, predloge in mnenja o stanju, razvoju in pospeševanju znanosti in umetnosti, organizaciji raziskovalnega dela in umetniškega ustvarjanja;

– sodeluje pri obravnavi splošnih družbenih in gospodarskih vprašanj;

– organizira razprave, znanstvene sestanke, posvetovanja, predavanja in razstave …

Zato naj svojo pobudo skušam nekoliko konkretizirati.

Ob nedavnem posvetu o slovenski spravi na SAZU je bila med objavljenimi dokumenti tudi nesojena Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o kršitvah človekovih pravic v Sloveniji po drugi svetovni vojni z dne 2. junija 2009.

Ta izjava in dogajanje okoli nje je bilo zavito v skrivnost. 2. marca 2011 je  Ranka Ivelja v Dnevniku objavila poročilo, ki govori o težavnosti popravljanja in sprejemanja izjave: »Na SAZU o predlagani izjavi, ki je po besedah upravnega direktorja SAZU Zorana Mezga le začasno zamrznjena, in okoliščinah njenega nastajanja niso želeli govoriti. Prav tako nam niso bili pripravljeni posredovati izjave ali že pripravljenega poročila o stališčih akademikov. (…) Tudi obljubljenih podatkov o tem, koliko akademikov – od 99 – je sodelovalo pri nastajanju izjave, nismo dobili.«

Zato je odločitev SAZU, da izjavo v  objavi v povzetkih letošnjega posveta o slovenski spravi, pomembno sporočilo!  Prilagam jo, da bi si lahko sami ustvarili svoje stališče do nje.

Ta izjava je bila sprejeta na pobudo  predsednika RS dr. Danila Türka – bilo je po njegovih težavah z nastopom ob odkritju posmrtnih ostankov umorjenih v rovu sv. Barbare v Hudi jami. Po pričevanju dr. Jožeta Trontlja, tedanjega predsednika SAZU, ga je  »predsednik povabil na pogovor, v katerem je bila ta želja osrednja tema. Povedal mi je, da svoje  poglede in mnenja, namenjena ob raznih priložnostnih nagovorih državljankam in državljanom, želi opreti tudi na etične razmisleke. Ob tem pa opaža sam in ga opominjajo drugi, da ima Slovenija oz. slovenski narod še velik neporavnan, nerazčiščen etični dolg iz preteklosti, zlorabe povojnih oblasti. To slabi moralno ozadje njegovih misli in opredelitev. Tudi sicer je sedanja razcepljenost Slovencev obžalovanja vredna in v raznih ozirih škodljiva. Upal je, da bi ta šibki položaj etike lahko okrepila kakšna uravnotežena ocena neetičnega ravnanja oblasti v preteklih desetletjih, izjava z veliko moralno težo, ki bi jo izrekla priznana moralna avtoriteta. To pa je pri nas morda lahko le Akademija. Po svoje je ugoden tudi današnji čas, ko je na krmilu države levica, s čimer bi odpadel možni očitek političnega pritiska. Posebno dobro bi bilo, če bi izjavo objavili približno hkrati s sprejetjem t. im. vojnih zakonov. To bi – tako je upal predsednik – pomembno razbremenilo oz. uravnotežilo javno razpravo in olajšalo nacionalno spravo.«

Trontelj tudi opozori na dvom, ki je spremljal to podjetje od samega začetka, in sicer, »ali bomo akademiki v sebi našli dovolj strpnosti in enotnosti, da bomo sposobni sprejeti nevtralno etično oceno povojnega dogajanja, ne da bi sami padli v past prepirov in notranje razcepljenosti (…), in ali bomo sposobni sestaviti izjavo, ki ne bo izzvala podobnih kontraproduktivnih učinkov med ljudmi, ki jim je namenjena.«

Pokazalo se je, da večina akademikov soglaša z izjavo oz. bi jo le malo spreminjala. Enajst akademikov pa je bilo proti sprejetju izjave v tej obliki oz. izjavi nasploh. Če je prav razumeti dogajanje, je bilo med njimi večina takih, ki se v duhu bližajo več kot skrajnim stališčem dr. Jožeta Pirjevca, ki sem jih omenil v prvem pismu.

Ta manjšina (domnevam, da z Jožetom Pirjevcem in verjetno še z drugimi reprezentanti partizanske diskurzivne koalicije) je v SAZU še vedno prisotna.

Če nas skrbi Štihova teza, da se z dejavnostjo svojih članov in njihovo kvalifikacijo ne ukvarjajo, pa se sprašujemo, ali tudi v bodoče ne bomo nič zvedeli o tem, zakaj in kako je SAZU pogorela pri izpolnjevanju obljube, ki jo je dala nekdanjemu predsedniku RS. Pa tudi  o tem, kakšno vlogo je pri tem imel Pirjevec s tovariši pri tem.

Obramba z molkom oz. vzvišeno zavračanje neljubih vprašanj z argumenti, ki z vprašanji nimajo posebne zveze, je zlasti nespodobno danes, ko so akademiki in Štih kot njihov predsednik pred povsem podobno nalogo kot SAZU in Trontelj pred njim.

Dne 22. junija 2020 je Borut Pahor, predsednik RS, sprejel organizatorje posveta Slovenska sprava s predsednikom SAZU na čelu in  »je visoke goste povabil, da bi razmislili o pripravi besedila Deklaracije o spravi, ki bi jo Akademija predložila državnemu zboru v sprejem z aklamacijo. Predsednik Pahor je prepričan, da je SAZU kot najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova, edina institucija, ki to lahko stori, čas obeleževanja tridesete obletnice samostojnosti, pa je za to najboljši čas.«

V tej zvezi se sprašujemo, ali obramba zločina in pozivanje k zločinu legitimira akademika, da bi lahko ustvarjalno prispeval k uresničitvi naloge, ki jo je SAZU sprejela od predsednika R Slovenije.

Če sem v prvem pismu omenjal Pirjevčevo željo po umoru, pa bi lahko danes nadaljeval z navajanjem laži in čudaških podtikanj o škofu dr. Gregorju Rožmanu. Z njimi nadaljuje Pirjevec tudi v Partizanih, čeprav ga je med drugimi na neresničnost in neprimernost njegovih tirad proti Rožmanu opozorila dr. Tamara Griesser Pečar že leta 1999 v Razgledih. Tedaj je na koncu zapisala: »Posebne vrste cinizem, pravzaprav ideološka zaslepljenost, pa je, da Pirjevec odreka Rožmanu pravico do groba v domači zemlji. Tukaj je vsak komentar odveč. Očitno izgublja kritično distanco, ki bi jo kot zgodovinar moral imeti.« Škof Rožman v miru božjem počiva v ljubljanski stolnici, Pirjevcu pa   njegova atentatorsko-teroristična žilica, ki ga žene v izkrivljanje resničnosti, še vedno ne da miru. Če ne more drugega, pa Rožmanu v Partizanih podtakne, da se je v obupu zapil. 

Seveda pa Pirjevec nekako v Štihovem duhu zagovarja zakon molka in akademsko vzvišenost tako, da se skrije pred svojo odgovornostjo za izrečena čudaštva z izjavo, da mojih navedb ne bo komentiral.

Ker je SAZU dobila pomembno javno nalogo, ob kateri bo del akademikov, ki imajo svoje ideološko, etično, moralno in strokovno obzorje zamegljeno podobno kot Pirjevec, zelo verjetno skušal v zavetju zarote molka (spet) odigrati svojo igro, bi bilo korektno, da je slovenska javnost obveščena vsaj o osnovnih koordinatah, v katerih bo potekalo pisanje in sprejemanje predvidene izjave.  

Časa do praznovanja tridesetletnice R Slovenije ni prav veliko. Posebej še, če se bo SAZU varovala z molkom in se izogibala dialogu.

Srečno!

Dr. Jože Dežman

PS: Več o nekaterih začetniških grehih in drugih kuriozitetah dr. Jožeta Pirjevca v Partizanih pa v novem nadaljevanju naslednji teden.”

Z VAŠIMI cenjenimi donacijami bomo najboljši medij za VAS.
VAŠ Politikis.si.

Število komentarjev: 1
  1. Gasilec pravi

    Pametovanje starcev!

Odgovori uporabniku Gasilec
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen