Trideset let demokracije in tudi slabe prakse

2

Sedanjost je vedno na preizkušnji, občasno bolj

Piše: Davorin Kopše

Včeraj smo se spomnili tridesetletnice volilne zmage Demosa s predsednikom dr. Jožetom Pučnikom na čelu (53% povprečje vseh treh zborov takratne skupščine) na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Na teh volitvah leži tudi senca nepoštenosti, ampak o tem morda kdaj drugič. Tovrstne obletnice so vedno priložnost za nekakšno inventuro dogodkov, ki so tako ali drugače vezani na preteklost. Tukaj ponujam sprehod skozi nekatera dogajanja in tudi skozi prizmo mojega razmisleka.

Nekaj šokantnih »udarcev« komunistični(m) partiji(am)

  • Propad Sovjetske zveze
  • Padec Berlinskega zidu
  • Dramatičen konec Nicolaea Ceausesca v Romuniji
  • Zmaga Demosa na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji
  • Razpad Jugoslavije
  • Prisega tretje vlade Janeza Janše (šok še traja)

Komunistična partija oziroma komunistične partije vzhodnega evropskega bloka, se je za fanatične oblastnike tistega režima ob koncu osemdesetih let začel rušiti njihov svet, katerega temelje so podpirali predvsem s tanki in pendreki, če se izrazim malo slikovito. Sovjetska zveza je izgubila vso svojo moč, najprej gospodarsko, posledično pa tudi vojaško in politično, kar je povzročilo padec Berlinskega zidu in pot vstajam v državah članicah t.i. Varšavskega pakta je bila odprta. Varšavski pakt se je razletel na prafaktorje. Nicolae Ceausescu je organiziral shod ljudstva, kjer je poskušal obdržati trdo oblast z nagovorom množicam. Zgodilo se je pred tem nekaj nepredvidljivega in nepredstavljivega. Množica je »nagovorila« njega. Množica je zahtevala sestop partije z oblasti in odhod diktatorja. Kot je to on znal, je Nicolae Ceausescu poskušal upor zatreti z vojaško silo, vendar se mu tokrat ni izšlo. Vojska je začela trumoma prehajati na stran ljudstva in situacija je postala za Nicolaea Ceausesca nevarna, zato je poskušal pobegniti. Kot vemo mu tudi to ni uspelo. Deležen je bil hitrega sojenja v katerem je bil zaradi svojih tiranskih običajev obsojen na smrt. Smrtna kazen je bila kmalu za tem izvršena pred kamerami, kar je hitro obšlo svet. Jugoslovanskih komunistov to še ni nagnalo k ukrepanju, slovenski pa so bili na smrt prestrašeni, saj so vedeli, da ta val lahko pljuskne tudi k nam. Njihova taktika je bila za nekaj časa potisniti glave med noge.

Moje današnje pisanje sicer ni namenjeno podrobnemu opisovanju zgodovinskih dogodkov. V nadaljevanju se bom seveda navezal na današnji čas. Pred tem se bom dotaknil še nekaterih preteklih dogajanj v Sloveniji.

Zmaga Demosa na prvih demokratičnih volitvah

Do tiste cvetne nedelje 8. aprila 1990 je bilo v Sloveniji in širše v Jugoslaviji nepojmljivo razmišljati o večstrankarstvu, kaj šele o zmagi demokratičnih sil na svobodnih volitvah. No, to se je v Sloveniji na ta dan zgodilo, podlaga pa so bili poleg zaslug slovenskih naprednih političnih sil tudi prej navedeni dogodki v svetu.

Slovenskim komunistom se je začela tako rekoč na lastnem dvorišču dogajati slovenska pomlad, ki je klila in vzklila tako močno, da povratka ni bilo. Vsaj zdelo se je tako in do zdaj se povratek še ni zgodil, teženj pa že nekaj časa ne moremo zanikati. Tako kot so bili navajeni najbrž res ne bo nikoli več, se je pa pokazalo, da je socialistično komunistična miselnost v Sloveniji močno zakoreninjena. V mnogih pogledih celo bolj kot kjerkoli in kadarkoli v zgodovini. Prav zaradi tega jih vsaka oblika demokracije zapeče v rdeči duši, pozivati začnejo k nasilju, celo k ubojem in srdito obsojati dosežke, ki pa se na drugi strani na podlagi njihovega delovanja nikoli ne zgodijo. Lahko bi jim rekli deskriptivni strokovnjaki.

V Sloveniji se v tisti fazi nasilje ni zgodilo, zgodilo pa se je to, da je bilo ljudstvo odločno in v velikanski večini za demokratične spremembe, kar se je pokazalo tudi na plebiscitu še isto leto po zmagi Demosa. Stare politične strukture so se po sili razmer umaknile in potuhnile, da bi počakale novo priložnost, ko se bodo razmere umirile. Vemo, da se tudi so in takrat so začeli ponovno dvigati glave in kot se reče v njihovem jeziku, rovariti.

Jugoslavija je razpadla, rodile so se nove države, ki so kljub vojnam na območju bivše federacije obdržale obseg teritorijev bivših republik. Ker so bili z novo ureditvijo ogroženi privilegiji mnogih, so se začeli na novo sprožati mehanizmi za restavracijo vsaj nekaterih značilnosti starega sistema, predvsem pa težnja po monopolizaciji oblasti. Bolelo jih je obdobje 2004 – 2008, ko je po opešani in skorumpirani LDS vlado prevzel Janez Janša s Slovensko demokratsko stranko. To je bil čas, ko jim je že drugič zmanjkalo sape, zato so stisnili zobe, vmes pa pripravili afero Patria, ki je še enkrat oslabila demokracijo in ohromila mehanizme za spopad s takratno finančno in gospodarsko krizo, čeprav je bila ta afera tipičen produkt revolucionarjev in kot taka brez osnove, kar se je kasneje tudi izkazalo. Naj spomnim še na vzpon Zorana Jankovića, ki so ga plasirali na politično prizorišče nacionalne politike. Ko se je izkazalo, da nalogi ni dorasel in ni uspel sestaviti vlade, je vajeti prevzel Janez Janša. In kaj se je zgodilo? Zgodile so se besne ulice, ki so v politični nemoči pokazale svojo moč primitivizma in uspele zrušiti vlado, ki je po krizi uspela kazalce razvoja obrniti navzgor. Nastopili so časi vedno novih obrazov od Alenke Bratušek preko Mira Cerarja do Marjana Šarca, ki so se izkazali enako kot režim do leta 1990 in Slovenijo pahnili na nov rob propada. Nekaj pa se je vendarle tudi izkazalo. Niso več kompaktni kot nekoč. Spominjam se, ko je na nekem nastopu Janša napovedal, da bomo razgradili to škodljivo politiko in izsušili to močvirje. Izkazalo se je, da je bilo treba le počakati in razgradili so se sami. Šarec je nenadoma odstopil in kot sem nekje prebral s tem presenetil vse, tudi samega sebe.

Špekulacije po odstopu Šarca, da bi razpisali nove predčasne volitve in okrepili svoje vrste, se ni izšla. Prišel je spet tisti, ki je vedno tam nekje, ko ga Slovenija potrebuje, Janez Janša. Da je v državi resnično kriza se je izkazalo tudi ko je izbruhnila epidemija koronavirusa. Sreča pri vsem skupaj je bila le v tem, da je prejšnja vlada razpadla ravno v tem času in se je nova formirala tik pred zdajci, očitno še pravočasno, da obvladuje koronavirus, ki je ta čas naš največji sovražnik in za to tudi na vrhu prioritet.

O tem sem že pisal, a ni odveč ponoviti. Leta 1991 so poskrbeli, da smo ostali brez orožja, tokrat niso poskrbeli, da bi imeli prepotrebna zaščitna sredstva. Takrat smo nadomestili nujno orožje, tokrat pa nujno opremo. Obakrat z Janšo. Oba primanjkljaja sta ogrozila našo varnost, tokrat pa tudi javno zdravje. Trdim, da to ni naključje, je pa posledica odnosa levih političnih opcij, ki so ostanki bivšega režima do Slovenije in Slovencev ter drugih državljanov in vseh, ki tod živimo. Takrat jih je bolelo, da smo uspeli in tudi zdaj jim ni všeč uspeh nove vlade, ki je uspešna pri zajezitvi epidemije celo v mednarodnih primerjavah. Bojim se novih podtikanj, ki so se že začela. Takrat so bile na dnevnem redu izmišljene zgodbe o preprodajah orožja, v prihodnosti pa se nam verjetno obetajo nove zgodbe, ki se bodo nanašale na preprodajo zaščitne medicinske opreme. Naj spomnim na nedavna poročanja o sklenitvi pogodbe o nabavi opreme s podjetjem Acron, kjer je zaposlena mama obrambnega ministra Mateja Tonina. Z razjasnitvijo ne morejo počakati niti do konca krize, medtem pa se vse bolj jasno slišijo pozivi naj ne kličemo k odgovornosti kogarkoli, ki nas je življenjsko ogrozil. Bodo spet odgovarjali nedolžni, krivi pa si bodo delili pogače, ki so jih spekli prvi?

Zaključek

Zanimivo se mi zdi, da danes najbolj »branijo« demokracijo tisti, ki so bili pred tremi desetletji proti njeni uvedbi. Vse bi bilo v redu, če bi bili iskreni, pa niso. Tisti, ki so bili takrat v prvih vrstah za uvedbo in obrambo demokracije jo danes izvajajo. Bojmo se tistih, ki zavračajo menjavo oblasti, izvoljeno na demokratičnih volitvah. Mislijo, da so oni tisti, ki jim oblast pripada. Dokažimo jim, da ni tako.

Zadnje dni in tedne del politike v času, ko se mudi, hiti z zavlačevanjem pri sprejemanju nujnih ukrepov in nasprotuje skrajšanju nujnih postopkov. O uporabi vojske za zavarovanje meje sem tudi že pisal. S prstom še enkrat kažem na njih, ki so proti in demagoško vpijejo, da vojska ne sme dobiti policijskih pooblastil. Seveda ne gre za policijska pooblastila, te ima policija in jih ne more imeti nihče drug. Gre za nekaj malega dodatnih pooblastil vojski, da bi lahko policiji pomagala pri njenem izvajanju pooblastil ob varovanju meje. Dobro jutro Lista Marjana Šarca, Socialni demokrati, Levica in stranka Elenke Bratušek. Sreča je le to, da vse več ljudi razume intrige in razume tudi njihovo hinavsko politiko, kjer jim gre, še enkrat povem, za en sam cilj – oblast za vsako ceno, ceno, ki je ne bi plačali oni. Kot vedno bi jo plačal narod.

Je njihov nov adut v igri z novimi obrazi Aleksander Čeferin, ki je trenutno na čelu Uefe? Vse pogosteje nam ga namreč v političnih terminih vsiljujejo starim silam servilni mediji. Vemo, da ima Čeferin tam, kjer je trenutno, sanjski vpliv in plačo, česar v slovenski politiki ne bi imel. Pomenljivo vprašanje se glasi: Iz katerega fonda bi mu plačali razliko? So to morda provizije, ki so jih pokasirali pri pranju iranskega denarja? So to sredstva, ki so poniknila v času bančne luknje?

Sicer naj Čeferin kar pride v politiko, če si to želi, ampak pod enakimi pogoji kot vsi ostali, ne kot ljubljenec medijev in različnih eksotičnih agencij za ustvarjanje javnega mnenja. Fake demokracije je počasi že vrh glave.

Diktatura v kakršnikoli obliki koristi le oblastnikom, demokracija koristi vsem.

Torej:

Okrepimo demokracijo, ki jo je politično izboril Demos ob večinski podpori ljudi!

Vse najboljše za rojstni dan, Demos.

Št. komentarjev: 2
  1. Johan pravi

    Pa imamo spet novo Kopšetovo kolumno. In kaj piše? Popolnoma nič novega! Enostransko mutenje in prirejanje dejstev po njegovo. Po njegovo je ” sama sveta sreča , da imamo ljubljenega vodjo”, kajti , če njega ne bi bilo, bi bil ” verjetno konec sveta”. Opranoglavost pa taka. Sicer pa, dobro, da ni prilepil še slike s pištolo, da bi bila zadeva ” resnejša”

    1. Johan pravi

      Kopše, le koliko kaj tebi plačajo za te bedne kolumne z vsebino, ki ti jo naročijo. To si dokazal s pisanjem o g. Čeferinu, ki je za tvojega idola res pravi vsestranski gospod, kar se tiče osebnih vrlin ( pameti, častnosti itd. ), česar zanj ne moremo trditi, kot ne zate.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen