Gobec in Šarec

Nedeljska politika Marjana Šarca v oddaji Politično na nacionalni TV

1

Piše: Davorin Kopše

V nedeljo 16. februarja je Marjan Šarec gostoval na nacionalni televiziji pri Tanji Gobec v oddaji Politično, kjer kljub spoznanju večine in njega samega, da ni sposoben vladati, v svojem političnem razmišljanju ni pokazal nobenega napredka. Pravzaprav se je revež znašel v vrtincu svojih lastnih vetrov, ki jih spušča v politični prostor odkar se je v njem pojavil. Paradoks je namreč v tem, da je padel še na enem izpitu, na popravca pa bi rad z istim znanjem. Morda upa na to, da mu bodo postavljena ista vprašanja, vsi mi pa upamo, da bodo tokrat premik k normalnosti zmogli tudi spraševalci (predvsem novinarji). Se bodo tokrat izognili destruktivnim vprašanjem kdo vse ne bi šel v koalicijo z Janšo? Tanja Gobec je nakazala, da ona ne, saj je že v uvodniku spomnila na stališča izpred leta in pol, kjer so vsi zagotavljali, da z Janšo ne bodo šli v vlado.

Vztrajanje na izključevanju

Šarec je priznal, da je v času, ko se je odločal za odstop z mesta predsednika vlade upal, da bodo vsi, ki izključujejo na tem vztrajali tudi po njegovem odstopu.

Zahtevo po ponovnih predčasnih volitvah je utemeljil: »Računal sem na besede iz 2018, ko so se vsi zaklinjali, da z Janezom Janšo ne gredo« in se uštel. Politična situacija namreč ni več takšna kot je bila po volitvah leta 2018.

Kakšen diletant moraš biti, da v času, ko si predsednik vlade, ne opaziš sprememb v vodstvu svojih koalicijskih partnerjev. Od volitev 2018 se je namreč med drugim spremenilo tudi to, da sta DeSUS in SMC dobili nova predsednika. DeSUS je od Karla Erjavca prevzela Aleksandra Pivec, SMC pa od Mira Cerarja Zdravko Počivalšek. V obeh strankah sta bila glavna protagonista protijanševske drže prav Cerar in Erjavec. O Šarčevem odnosu do koalicijskih partnerjev pa je najbrž navadno izgubljanje besed in časa. Vedno je namreč nastopal s pozicije kot da bi imel najmanj 30 poslanskih glasov, ob odstopu pa je vendarle ugotovil, da je 13 poslancev v 90 članskem parlamentu le premalo za vladanje. Po vsem cirkusu, ki ga je v svojem slogu vaškega zabavljača prinesel v politiko, pa je ob nenadnem odstopu brez da bi o tem obvestil koalicijske partnerje vehementno zatrdil, da med njimi ni zamer in da računa z možnostjo, da bodo tudi v prihodnje še sodelovali. Ne vem kje se tak način obnese, ampak v medsebojnih odnosih zagotovo ne, o čemer se k Šarcu po odstopu ves čas stekajo dejstva. Pozabil je tudi na od daleč opažena trenja v koaliciji na več področjih, kar je rezultiralo dejstvo, da niso sprejeli niti ene pomembne reforme. Niti tistih, ki so jih napovedali s koalicijsko pogodbo.

Šarec bi šel po odstopu na volitve po nove mandate

Šarec je v pogovoru še enkrat poudaril, da ima za vladanje premalo poslanskih glasov, da bi po letu in pol nadaljeval delo kot predsednik vlade. Vemo, da je imel enako število glasov tudi ob formiranju vlade in da so mu kredibilni analitiki že takrat napovedali, da se ne bo izšlo. Kljub temu je na silo sestavil vlado iz petih koalicijskih partnerjev, ki so skupaj zbrali 43 poslanskih glasov. Ker je za potrditev vlade in ministrov potrebnih vsaj 46 glasov, je svoj lonček pristavila Levica, ki je s svojimi devetimi glasovi omogočila vladanje poražencu volitev Šarcu. Ob podpori vladi je imela Levica svoje kalkulacije, saj je na ta način računala na zlorabo slabotne vlade, da bi uresničila svoj socialistični program, razorožitev vojske, odpoklic vojakov z misij, izstop iz Nata in če se le da tudi priznanje Palestine. V interesu Levice je tudi, da nezakoniti migranti neovirano prihajajo v državo kjerkoli in kadarkoli se jim zahoče in še veliko tega, kar je v neposredno škodo državi, njenemu ugledu in mednarodni poziciji. No, tudi z Levico se ni izšlo, saj so bile njene zahteve ob signalih iz tujine vendarle tudi za v veliki meri nepremišljenega in nesposobnega Šarca preveč.

Ko Šarec ni več videl poti naprej, se je nenadoma domislil, da bi odstopil in zahteval nove predčasne volitve, kjer bi po njegovi kalkulaciji dobil večjo politično moč. Vedel je, da so mogoče tudi drugačne rešitve od volitev, ampak je verjel, da bo antijanša refleks zdržal pri vseh, pri čemer pa se je še enkrat uštel, kot pišem že zgoraj.

Kakorkoli, Šarec med drugim v pogovoru poudari, da v politiki ni prostora za zamere in s tem poskuša še enkrat pridobiti zaveznike za odhod na volitve, ki si jih sam najbolj želi. Da bi povečal svoj politični vpliv je poskusil celo z nespodobnim povabilom pridobiti Stranko modernega centra (SMC), da bi skupaj nastopili na volitvah. Ponudil jim je razmerje 30 proti 70, kar pomeni, da bi za kandidate dala LMŠ 70 odstotkov, SMC pa bi se morala zadovoljiti s 30. odstotki. Ponudba je perverzna, kar so takoj spoznali tudi v SMC in jo gladko zavrnili. Ko je bil nekako sramežljivo povprašan tudi po komentarju na to temo je izjavil, da bo 50:50 težko. Tudi iz te zgodbe lahko razberemo kako Šarec solira in si domišlja, kako lahko ves čas le on narekuje tempo in postavlja pogoje.

Vili Kovačič izpostavljen kot omrežje (smešno)

Gobec Šarcu: »Omenili ste omrežja. Pa me zanima, ali ste po letu in pol na tej zelo operativni, najbolj operativni funkciji oziroma položaju ugotovili, kdo so to, kako funkcionirajo? Borut Pahor je, ko je odstopil in so ga vprašali po stricih iz ozadja, rekel, da tako nor ni, da bi povedal«.

Šarec na to odgovarja, da če Vili Kovačič ustavi gradnjo drugega tira in če civilne iniciative in pazite, ne vem kdo vse lahko vse ustavljajo, je nekaj narobe z zakonodajo. Na kaj najprej pomislim, če predsednik vlade reče, da nečesa ne more narediti, ker je z zakonodajo nekaj narobe? Na koalicijo, ki s svojo večino sprejema zakonodajo, če je politično spretna pa k temu pritegne še kak glas iz opozicije. Ampak spet smo pri tej slovenki eksotični manjšinski vladi, ki je bila namesto v dogovoru z opozicijo (manjšinska vlada nujno potrebuje sodelovanje opozicije), ustanovljena na silo in kot je ob formiranju vlade izjavil Šarec sam, ne glede na vse. Prav v tem in seveda v predsedniku je bila ta vlada posebnost in je sklicevanje na dejstvo, da poznajo manjšinske vlade tudi druge evropske države, pravi nonsens. Vili Kovačič in neke druge, neznane strukture so torej po Šarčevo omrežje.

Janša vabi k sodelovanju, Šarec pa …

Janez Janša je v svojem govoru na slavnostni akademiji ob 31. obletnici ustanovitve stranke povabil vse stranke k sodelovanju in naj nekateri po 75. letih pridejo iz gozdov. To slednje se najbolj nanaša na Socialne demokrate, pa tudi druge, ki se posvečajo gozdnim proslavam in nastopajo s parolami iz leta 1945, da bi se promovirali leta 2020. V navezi na to ga je novinarka vprašala kako to komentira in dodala: »Vi ste bili zelo ostri, tudi na Facebooku, prejšnji teden oziroma pred dnevi, glede orbanizacije Slovenije. Ampak tudi nekateri aktualni koalicijski partnerji so se malo pikro odzvali na to. Ste ostali sami v tej kritiki?«

Šarec je potožil, da je ostal sam že, ko je predlagal Lenarčiča za evropskega komisarja ter da je moral njegovo imenovanje izsiliti. Odgovoril je tudi, da se je na pikrosti že navadil in jih sprejema. Potem pa smo slišali nekaj dodatnih nepovezanih stavkov v njegovem stilu, ki so bili daleč od aktualnih dogodkov: »Zadnji sem dal brisačo na to plažo, če se tako izrazim, vsi so bili v politiki pred mano, in sprejemam tudi te pikrosti, da več vedo od mene. Pa vendar. Gospoda Orbana cenim. Imava dobre odnose. In gospod Orban dela tako, kot misli, da je prav za Madžarsko. Ne želim pa, da je Slovenija ali katera koli slovenska stranka ali politika odvisna od njega in njegovega financiranja. Na to pa ne moremo pristati. In to sem mislil s tem. In stranka SDS je močno vpeta v to in to je zelo moteče«.

Naj komentiram, da je po njegovem dejstvo, da drugi vedo več od njega pikrost? Naj komentiram dejstvo, da Šarec ves čas očita Slovenski demokratski stranki poskuse orbanizacije Slovenije, domala v isti sapi pa trdi, da Orbana ceni in da imata dobre odnose? Naj komentiram njegovo željo po tem, da se stranke ali politika ne financira od Orbana? Nemogoče, tega se ne da komentirati na prijazen način. Gre dobesedno za blodnje in pomanjkanje zdravega razuma. Nobene orbanizacije ni, nobenega financiranja političnih strank iz madžarske ali od Orbana ni, kot tudi ni najosnovnejšega Šarčevega razumevanja aktualnega stanja v državi ni. Zaradi slednjega bi moral odstopiti in ne zaradi svojega volilnega rezultata izpred dveh let in pol, ko je dobil borih 13 poslanskih sedežev.

Na koncu je Šarec zagotovil, da je njihova poslanska skupine glede aktualnega dogajanja enotna, potem pa z izjavo, da imajo kdaj tudi druge stranke kakšne težave, povozil še to svojo trditev.

No, prihaja konec, ki ni daleč in mrtvi se na koncu preštevajo. Jih bo imel v LMŠ sploh kdo prešteti?

Število komentarjev: 1
  1. Johan pravi

    Gornja kolumna je v odstavku kjer komentira financiranje, dobesedno blodnja. Vsi vemo, da o madžarska finančna sredstva “potovala” preko sds in Slovenije tudi v Makedonijo. Kopše pa trobi to, kar mu je bilo zapovedano, res opranoglavi pisun( uporabim) njegovo izrazoslovje

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen