Umik Slovenske vojske iz Iraka – odzivi in posledice

Izraz relokacija ne ustreza dejanskemu ukrepu

0

Piše: Davorin Kopše

Misija Neomajna odločenost

Slovenska vojska od 5. septembra 2016 sodeluje na misiji Neomajna odločenost v severnem delu Iraka. Šest pripadnikov je v Erbilu, v Centru za usklajevanje usposabljanja, en častnik pa opravlja dolžnost v poveljstvu koalicije pri Osrednjem vojaškem poveljstvu Združenih držav Amerike v Tampi. V Erbilu misija deluje pod vodstvom Nemčije, ki je na splošno ena vodilnih držav na misiji. Gre za mobilno skupino za usposabljanje in za skupino za vzpostavitev partnerskih zmogljivosti, ki deluje na področju pehotne oborožitve in taktike, temeljne medicinske pomoči, inženirstva ter zvez.

Slovenija se je vključila v operacijo z namenom sodelovanja v vojaškem delu globalne protiteroristične koalicije zoper islamsko državo Daesh (ISIS). V tem duhu je Slovenija tudi donirala oborožitev in opremo, za sodelovanje na misiji pa je za to operacijo določenih do 15 pripadnikov Slovenske vojske. V kontingent, ki naj bi trajal do konca januarja, je bilo napotenih šest inštruktorjev iz Enote za specialno delovanje (ESD), ki je v Slovenski vojski poleg 1. brigade temelj vojaške strokovnosti in vrhunske izurjenosti, kar priznavajo praktično vsi, s katerimi so kadarkoli sodelovali. Celo Američani in Angleži pri tem niso nobena izjema. ESD in tudi 1. brigada sta naslednici zdaj že legendarne enote MORiS, ki jo je znotraj Slovenske vojske ustanovil brigadir Anton Krkovič.

Likvidacija terorista Sulejmanija

Dvaindvajsetega decembra je bila delegacija iz Slovenije na obisku pri pripadnikih Slovenske vojske v Erbilu, kjer je pripadnik in vodja slovenske skupine jasno povedal, da je bila v tistem trenutku ocena njihove ogroženosti zmerna in kot poznavalec dodal, da se lahko te razmere v tistem delu sveta zelo hitro spremenijo. Seveda se ti fantje zavedajo svojega poslanstva, ki zajema tudi tveganje lastnih življenj, zato se zavzeto in odgovorno urijo in svoje naloge jemljejo skrajno resno. Napoved oziroma predvidevanje možnosti spremembe razmer se je uresničila, ko je bil v Bagdadu likvidiran iranski terorist, general iranske vojske  in vodja terorističnih milic, delujočih v Iraku, Kusam  Sulejmani.

V trenutku likvidacije Sulejmanija se je varnostna situacija dejansko spremenila, kot je pravilno predvideval vodja slovenskih vojakov, kar za vojsko in druge varnostne sile pomeni takojšen ukrep dviga bojne pripravljenosti. Malo smešna je izjava načelnice generalštaba Alenke Armenc, da dvig bojne pripravljenosti pomeni obvezno nošenje čelad in neprebojnih jopičev. Dvig bojne pripravljenosti seveda pomeni veliko več od tega. Pomeni zaostritev discipline, spremenjen dnevni red in aktivnosti v vojaški bazi glede gibanja in osebne dosegljivosti, izvzem (če prejšnja stopnja pripravljenosti tega ni zahtevala) dolgocevnega orožja in stalno nošenje te-tega, preko razpoložljivih sredstev nenehno spremljanje situacije v bližnji in daljni okolici in ustrezno odzivanje (raketni napad lahko zahteva tudi umik v zaklonišče). V različnih situacijah so lahko nujni tudi drugi ukrepi, ki pa so odvisni od namena vojaške misije. Kot navajam v uvodu, so naši vojaki v Erbilu prvenstveno namenjeni usposabljanju, ne bojnim nalogam.

Presenečenje in zmeda v slovenski politiki

V noči iz sedmega na osmi januar je Iran kot povračilni ukrep po likvidaciji Sulejmanija (o likvidaciji sem pisal v eni prejšnjih kolumn) izvedel raketni napad na vojaške baze v Iraku, kjer se nahajajo zavezniške sile. Napad na bazo, kjer so nameščeni tudi slovenski vojaki je zahteval umik vojakov v zaklonišča do prenehanja raketiranja in s tem do končanja neposredne nevarnosti.

Slovenska politika je bila vidno presenečena in zmedena. Kot ob alarmu so se zbrali v prostorih Ministrstva za obrambo, kjer smo lahko gledali obraze, ki so kazali prestrašenost in nekakšno zaskrbljenost predvsem dveh politikov – predsednika države Pahorja in ministra za obrambo Erjavca, ki sta eden za drugim ponavljala kako vesela sta, ker so vsi živi in zdravi. Da bi naredili še večjo dramo, so se snemali in posnetke poslali v javnost, kar je nenavadno, po drugi strani pa jasno kaže na željo po politični promociji. Največji interes po promociji ima vsekakor minister za obrambo Karel Erjavec, ki bo naslednjo soboto na kongresu svoje stranke ponovno kandidiral za predsednika. Naj omenim še dva »heroja«, ki na tisti video konferenci nista bila, sta pa ob robu dogajanja dajala izjave. Minister za zunanje zadeve Cerar je ves čas sporočal, da je zaskrbljen in kot po navadi ni ponudil nobenega svojega stališča ali rešitve, predsednik vlade (v.d.) Šarec pa je kot običajno čakal, da se »drama« konča, kasneje pa je ponavljal izjave drugih. Skratka, odgovorni politiki so se še enkrat obnašali kot razglašen orkester, ki si ne zasluži biti na odru.

Pripadniki Slovenske vojske, ki so bili v istem prostoru so se obnašali nekoliko drugače. Ob vsem cirkusu so se zdeli zdolgočaseni, saj pri svojem delu niso navajeni na takšne in podobne cirkuse. Po mojih informacijah je bila vojaška stroka večinoma za to, da vojaki ostanejo na območju delovanja in tam delujejo usklajeno z zavezniki, kar je tudi njihova osnovna naloga. Žal je v teh primerih odločilna politika, ki je na oblasti. Žal je tako tudi, če je nesposobna.

Kriza odločanja

V nekem tvitu sem te dni zapisal: »Da se slovenski vojaki vračajo iz Iraka, je prav. Politika je zaradi zmede in neodločnosti še enkrat padla na izpitu«.

Vojska je izrazito strokovna struktura, ki poleg svoje strokovne usposobljenosti in motivacije potrebuje tudi zanesljivo podporo svojega vodstva in politike, od katere je pač odvisna. Ker tega tudi glede na zgoraj zapisano vojska več kot očitno nima, to kljub njihovi dobri psihični pripravljenosti vpliva na njihovo zavzetost sploh biti tam. Posledica zavedanja, da se ni mogoče zanesti na nadrejene je lahko slaba osredotočenost, posledice pa so lahko v vojnih razmerah usodne. Glede na različna stališča je očitno prišlo tudi do izrazito različnih mnenj ministra Erjavca in načelnice generalštaba Ermenčeve. Slednja je namreč po mojem vedenju kljub različnim ocenam njenega dela zagovarjala stališče, da naj vojaki skupaj z zavezniki ostanejo na območju misije.

Ob dogodkih, kakršnih priča smo bili, bi se morali odgovorni takoj povezati z zavezniki tako na vojaški kot na politični ravni, se posvetovati in skupaj odločiti, nato pa se dogovora striktno držati.

Primerne izjave v času konsolidacije in priprav na ukrepanje bi bile v smislu, da se izvajajo vsi potrebni ukrepi za rešitev situacije, po odločitvi pa oblikovati izjavo za javnost in ta del zgodbe bi bil končan brez cirkusa.

Posledice umika iz Iraka

Je, kar je in ni dobro kar je. Pripadniki aktualnega slovenskega kontingenta so se vrnili v Slovenijo. Odgovorni trdijo, da ni šlo za umik z misije, ampak za nekakšno relokacijo. Ta termin so očitno uporabili zaradi pristojnosti. Odločitev je bila sprejeta na generalštabu na zahtevo ministra Erjavca, na tej ravni pa smejo odločati le o taktičnih premikih enot, kar naj bi relokacija bila, čeprav je to vsaj meni zelo čudno. Taktični premiki, za katere je pristojna in odgovorna vojska se izvajajo na območju delovanja, kar pa vrnitev domov vsekakor ni. V bistvu se mi postavlja tudi vprašanje odgovornosti za to ravnanje, ki evidentno ni bilo v skladu s pravili.

Zaključek – pomen sodelovanja na vojaških misijah (dragocene izkušnje)

Za konec naj povem tistim, ki do neskončnosti ponavljajo, da bi morala Slovenija izstopiti iz zveze Nato, da bi morala umakniti vojake z vseh misij in da bi se morala vojska skrčiti na minimum, občasno pa k temu dodajo še, da je Slovenska vojska namenjena obrambi Slovenije, vselej ko deluje na tujem pa naj bi bila del okupacijskih sil.

Seveda so to prvovrstne neumnosti. V Nato smo vstopili na podlagi odločitve volivcev na referendumu z 66,08 % glasovi vseh udeležencev ZA. S tem smo vstopili v skupino držav, ki zagotavljajo kolektivno varnost vseh članic in tudi širše, če je to v njenem interesu in če s tem soglašajo vlade držav gostiteljic. Nato zveza torej deluje na območjih tretjih držav le na povabila posameznih vlad. Na ta način se v globalnem svetu izvaja tudi globalna obramba predvsem varnosti in miru. Poleg formalnih okvirov je tu še izredno pomemben moment nabiranja splošnih vojaških in tudi bojnih izkušenj ter sklepanj poznanstev in prijateljstev med pripadniki zavezniških vojska. To so dragocene izkušnje, ki jih ni mogoče dobiti v mirnodobnih vojaških vajah in pri drugih vrstah običajnih usposabljanj.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen