Po 25. letih se je zbrala II. generacija Šole za častnike

Tudi o odnosu do generacije zaradi takratnih političnih razmer v državi

1

Piše: Davorin Kopše

V petek 13. decembra 2019 smo se v Natovem centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah na Gorenjskem zbrali slovenski častniki, ki smo se v letih 1993/1994 prav tam izobraževali in usposabljali za naloge na različnih častniških dolžnostih v Slovenski vojski. Po uspešnem izobraževanju smo se razkropili po vojaških enotah in vsak izmed nas je v tem času dal svoj prispevek k razvoju v dobro vojaškega dela in slovenske varnostne strukture. V preteklem času se je večina močno zasidrala v vojaške sisteme, nekateri so se odšli preizkušat na druga področja in uspeli, peščica pa nas je že upokojenih. Udeležba je bila žal dokaj okrnjena, saj so nekateri na misijah in na drugih domačih in mednarodnih dolžnostih.

Pogovor je nanesel na vse mogoče, z nekaterimi tudi o politiki, čeprav to ni prevladovalo. Naj izpostavim opazko z vprašanjem, ki je letelo name, zakaj je morala moja politika z Janezom Janšo, ko je bila na oblasti spreminjati imena vojašnicam (minister Aleš Hojs).

Izpostavljena je bila vojašnica v Ljubljani, kjer sem leta 1992 začel svojo vojaško pot. V odgovoru sem zagovarjal neprimernost, da se katerakoli vojašnica v Sloveniji imenuje po Francu Rozmanu Stanetu, ki je bil pred vojno kriminalec, med vojno pa je svojo kriminalno pot nadaljeval med roparskimi pohodi nad Slovence. To (kriminal in nasilje nad narodom) je bil tudi temelj revolucionarne jugovojske, zato je eno svojih vojašnic poimenovala po njem.

V tej vojašnici zdaj biva Slovenska vojska, ki je nastala na vrednotah slovenske osamosvojitve, za kar se je boril in v vojni med drugimi padel Edvard Peperko, pripadnik slovenske osamosvojitvene vojske , zato je prav, da se vojašnica imenuje po njem. Sogovornik se je na koncu strinjal, sem imel občutek. V tovrstnih debatah ne popuščam in ne nameravam niti v prihodnje.

Ampak to so le pogovori posameznikov v bolj ali manj zaprtih krogih. Pomembna so formalna stališča politike, ki odloča o teh vprašanjih. Kot vemo je, vojski nenaklonjen, celo sovražen  minister (to je mogoče le v Sloveniji) za obrambo Roman Jakič kmalu po nastopu funkcije obrambnega ministra ponovno poimenoval vojašnico po Francu Rozmanu Stanetu. Tokrat vojašnico v Celju. Nad tem se lahko zgražamo, lahko smo jezni ali žalostni, počakati bo treba na ministra in ekipo, ki bo naklonjena slovenski državi in s tem Slovenski vojski. No, to bo med drugim naredila »moja politika«!

Ob tej priložnosti mi je spomin zataval v čas, ko smo bili zdaj že skoraj davnega leta 1993 napoteni na šolanje. To je bilo leto, ki ni bilo zelo oddaljeno od let osamosvojitvenih procesov in postrojitve v Kočevski Reki, ko je prvič zadišalo po Slovenski vojski in blizu so bili začetki, ko smo spomladi leta 1992 sprejeli prvo generacijo nabornikov v samostojni Sloveniji. Takratni minister Janez Janša se je s svojo ekipo zavedal potrebe po vojaškem izobraževanju, da bi posledično razvili močno in dobro usposobljeno Slovensko vojsko, zato je bila ustanovljena Šola za častnike. Prava generacija, ki je bila številčno manjša (14 slušateljev), je šolanje končala leto prej. Ker je prva generacija potrdila nujnost in koristnost tovrstnega izobraževanja, nas je bilo v drugo generacijo napotenih 54, šolo pa nas je uspešno zaključilo 53.

Naj za popestritev povem svojo težavo pri predmetu slovensko vojaško izrazoslovje. Tisti, ki me spremljate veste, da sem vojaški rok odslužil med šolanjem na policijski šoli. Tam smo imeli celoten program v slovenščini. Uporabljali smo slovenska povelja, poimenovanja orožij, taktične postopke idr. No, v Šoli za častnike smo osvajali slovensko vojaško izrazoslovje in pri tem tudi prevajali iz srbščine. Pri tem predmetu mi je šlo najslabše, saj edini nisem služil vojaškega roka v JLA in nisem poznal srbskih izrazov. Včasih sploh nisem vedel o čem se pogovarjamo, zato sem se moral učiti še srbščino 😊

Kot rečeno smo bili na šolanje poslani jeseni 1993 v času ministrovanja Janeza Janše. Tisto zimo se je na političnem in parapolitičnem področju dogajalo marsikaj. Osamosvojitelj Janez Janša je bil za Sloveniji in Slovencem nenaklonjen del politike vse bolj moteč, zato so se ga sklenili odkrižati. Odvila se je drama s podtaknjenim sodelavcem Draga Kosa iz kriminalistične policije, kar je pripeljalo do znanih dogodkov v Depali vasi, kjer je bil sodelavec Kosa Tone Smolnikar s strani vojaških obveščevalcev aretiran. Nato je aprila 1994 pogosto škodljivo pragmatičen predsednik vlade Janez Drnovšek dopustil odstavitev Janeza Janše. Če se prav spominjam je takrat mehkužno izjavil, da je pač takšna politična situacija. Odhod Janeza Janše z mesta ministra za obrambo je Slovensko vojsko za vedno zaznamoval v negativnem smislu. Zvrstili so se ministri, ki niso poznali poslanstva vojske in njenih nalog, zato je razvoj že takrat zastal in šel večinoma navzdol. Posledice se vse bolj kažejo, v zadnjih letih pa je vojska, kot vemo, ocenjena z negativnimi ocenami, merjeno po standardih in metodah, ki veljajo za članice Nata.

Ko je torej II. generacija Šole za častnike Slovenske vojske končala svoje izobraževanje, je bil na mestu ministra za obrambo Jelko Kacin, ki je z ignoranco do diplomantov pokazal svoj odnos do slovenske vojske in do položaja, ki ga je zasedal. Tako kot je zasedel položaj, tako je tudi opravljal svoje delo. Ko smo namreč končali šolanje, minister ni niti trznil. Ni nas sprejel in ni nam niti posredno čestital. Zakaj? Ker nas je na šolanje poslal Janez Janša, je bilo slišati iz kuloarjev. Sam se je raje posvečal dragi in nekoristni prenovi tankov M 55 S, nabavi za uporabnike nevarnih minometov iz Izraela ipd.

Zadrego in čast vojske je reševal takratni načelnik generalštaba general Albin Gutman, ki nas je zbral in povabil v takratni hotel Holiday Inn v Ljubljani. Tam smo imeli kratko slavje in pogostitev, ob čestitkah pa nam je Albin Gutman podaril pisala s spominsko gravuro, kjer na eni strani piše »Načelnik GŠSV«, na drugi strani pa »Albin Gutman« (glej naslovno fotografijo), kar mi je drag spomin. Prav tako smo takrat prejeli nože z vtisnjenimi imeni in priimki ter dodatkom: »2. generacija ŠČ 1994«.

p.s.

Kot sem zasledil v medijih, je šele generacijo, ki je letos končala šolanje na Šoli za častnike SV, diplomante sprejel vrhovni poveljnik, predsednik RS. Iskrene čestitke tudi njim.

Število komentarjev: 1
  1. Johan pravi

    Kopše, kaj vi res ne znate napisati clanka s kakšno ” nevtralno” tematiko? Za vas, očitno noben drugi politik niti ne obstaja, razen ” ljubljenega vodje” in takšni se nagrajujejo! Ta je bil ignorantski do vojske, oni je bil mehkužen v svojih izjavah, pa vi ste res opranoglavi pisun!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen