Tako se je rojevala naša država: 29. obletnica odločitve za samostojno Slovenijo!

0

Včeraj, 8. novembra 2019, je v avditoriju NATO Centra v Poljčah na Gorenjskem potekala slovesnost  ob 29. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti.

Na isti lokaciji so se 9. in 10. novembra 1990 zbrali delegati vladne koalicije Demos, ministri in nekateri strokovni sodelavci ter sprejeli zgodovinsko odločitev o samostojnosti Slovenije. V dveh delovnih in napornih dneh je bila kljub temu, da samostojna Slovenija delu politike ni bila intimna opcija, potrjena odločitev, da bo 23. decembra 1990 izveden plebiscit o samostojnosti Republike Slovenije, kar se je tudi zgodilo.

Slovesnosti so se udeležili mnogi akterji takratnega dogodka, med njimi predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša in še nekateri visoki gostje.

V nabito polnem avditoriju so prisotnim in javnosti spregovorili:

Nagovor:

Aleš Hojs, predsednik združenja VSO je zbrane nagovoril z zanimivostmi iz tistih dni. Poudaril je, da ni šlo vse gladko in da potrditev ideje očeta slovenske osamosvojitve dr. Jožeta Pučnika o samostojni, neodvisni in demokratični državi Republiki Sloveniji, ni bila samoumevna.

Slavnostni govornik:

Marjan Podobnik, član prve demokratično izvoljene Skupščine RS 1990 – 1992 je nanizal nekaj zanimivosti in poudaril pomen vztrajanja na takratnih stališčih, da gre Slovenija svojo pot. V nadaljevanju je poudaril enotnost takratne koalicije Demos in slovenskega naroda kot celote. Ob omembi nestrinjanja velikega dela politike izven koalicije je svojo misel namenil vzporednici z današnjim časom, ko se ponovno kaže potreba po enotnosti naroda in čim večjega obsega politike, saj je tako Evropa kot Slovenija pred novimi izzivi, ki jih med drugim prinašajo množične nezakonite migracije.

Govornika:

Ciril Globočnik, župan občine Radovljica je pozdravil navzoče in izrekel dobrodošlico vsem udeležencem v njihovi lepi gorenjski občini. Izrazil je zadovoljstvo, da se je tako velik dogodek zgodil prav v občini Radovljica.

Andrej Hoivik, član Mladinske sekcije VSO Triglav je s svojim nastopom navdušil, saj je s poudarkom nagovoril mlade, ki se vse bolj množično pridružujejo ideji negovanja spomina na dogodke iz časa osamosvajanja Slovenije in krepijo ljubezen do domovine, sam pa bi si želel, da bi bilo tega še več. Z nagovorom vseh generacij je v motivacijskem in domoljubnem stilu prisotne še posebej pritegnil k poslušanju.

Ob velikem pomenu mladih v družbi, ki bodo še dolgo nosilci obstoja in razvoja Slovenije, objavljamo celoten govor tega mladega Slovenca z domoljubno mislijo:

Spoštovani navzoči, dragi mladi!

Natanko pred 29 leti je v tej dvorani padla odločitev, da se slovenska samostojnost in neodvisnost izrazita z neposredno voljo slovenskega ljudstva – s plebiscitom. Zagotovo prištevamo 9. in 10. november leta 1990 za odločilna dneva, ko je pogum premagal strah, za kar se vam, takratnim poslancem in poslankam DEMOS-ove koalicije v imenu mladih iskreno zahvaljujem. Odločitev za svojo državo namreč ni bila tako samoumevna in brez nevarnosti za podpornike in graditelje slovenske države, kot se to morda zdi danes. Tako je bil storjen prvi korak na poti, ki je bila začrtana s prebrano Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu maja 1989. Začrtana je bila pot, ki naj bi omogočila suverenost; pot, ki naj bi udejanjila politični pluralizem; pot, ki naj bi temeljila na varstvu človekovih pravic in svoboščin; pot, ki naj bi vzpostavila družbeno ureditev z zagotavljanjem duhovne in gmotne blaginje. (pavza)

Pot, ki jo je po besedah Toneta Pavčka: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca«, potrebno še prehoditi.

To pot moramo prehoditi mi, mladi. Mnogo nas je, ki smo bili rojeni že v samostojni slovenski državi in zato imamo srečo, da nismo izkusili temnih plati režima, ki nam je vladal v naši polpretekli zgodovini.

Mladi si danes želimo dobrega in hitrega javnega prevoza, urejene in dosegljive zdravstvene oskrbe zase in za svoje starše, urejenega in pravičnega trga dela, želimo si višjih plač in dobre stanovanjske ter družinske politike. Želimo si tehnološkega in digitalizacijskega napredka v čistem in varnem okolju. Ampak o tem le govorimo in se največkrat zgolj zgražamo, zakaj potrebni ukrepi ne gredo v to smer. Nezadovoljni morda odidemo celo protestirat pred državni zbor, najraje v času obveznega pouka. Ključno vprašanje je, ali smo dovolj odgovorni, da bi k tem svojim željam in protestom ob bok postavili tudi dovoljšno mero državljanske odgovornosti. Zgovoren je podatek, da se je v lanskem letu le vsak osmi mlad (star med 18. in 30. letom) podal na državnozborske volitve in izbral stranko, ki bi zastopala njegove interese. Mladi, kakor kaže omenjeni podatek, nismo dovolj motivirani za odločanje in spremembe na bolje, kljub vedno hitrejšemu pretoku informacij na socialnih omrežjih, ki naj nam bi olajšale to izbiro. Nekateri moji vrstniki mi odgovarjajo, da se mnenje mladih ne upošteva in da je udeležitev na volitvah brezvezna in potrata časa, saj med njimi velja prepričanje, da so vsi politiki isti.

Nič čudnega, saj danes spremljamo naše voditelje, ki govorijo, kako je težko vladati in delovati v dobrobit države, saj je v igri preveč partnerjev, ki kvarijo peko krofov. Posledično dobrih krofov, kaj šele učinkovitih reform, ni na vidiku. Lanski predvolilni in povolilni čas ni bil namenjen oblikovanju uspešne koalicije, ampak predvsem temu, da se je preprečilo sodelovanje s potencialno in kasneje dejansko zmagovalko teh volitev. Zdi se, da je Slovenija skrenila s poti, ki je združevala v času osamosvojitve. Ne izvršuje se odločb Ustavnega sodišča, ne spoštuje se človekovih pravic in dostojanstva, večmilijonski dolgovi se odpisujejo le nekaterim, ob tem ko se najrevnejšim otežuje dostop do kreditov, ki je posredno posledica trenutne davčne politike. Povrhu pa se netransparentno in nespametno troši davkoplačevalski denar. Pristojni organi se neučinkovito lotevajo sistemske korupcije, čakalne vrste v zdravstvu in zobozdravstvu so še vedno predolge, ljudje smo razdeljeni na prvo in drugorazredne, mladim se lažno predstavlja brezskrbno življenje v socializmu, kar vodi do poveličevanja simbolov totalitarizma, ki nam ga v Sloveniji še do danes ni uspelo obsoditi niti na ravni resolucij Evropske unije. Četrta veja oblasti – medijska sfera pa o tem zelo mlačno poroča ali pa se osredotoča na obstranske teme, ki mnogokrat niso v javnem interesu.

Da bi zagotovili večjo aktivnost mladih in vrnili njihovo zaupanje v demokracijo bo v srednjih šolah uveden nov predmet, in sicer državljanska vzgoja. Pri tem predmetu naj bi srednješolci spoznavali svoje pravice in dolžnosti kot bodoči polnoletni državljani. To je po mojem mnenju eden izmed korakov v pravo smer. Želim si, da bi poznavanje institucij naše države in Evropske unije ter ocenjevanje tega znanja dvignilo aktivnost mladih. Vendar menim, da bi mladi pravi preboj doživeli šele s spoznavanjem nastanka naše države, s čutom za skrb za svoj dom in z domovinsko vzgojo. Na primer z zavedanjem, da imamo v naši državi tudi dan slovenske zastave, da imamo na voljo veliko več pravic in svoboščin, kakor so jih imeli naši starši in njihovi predniki, da imamo možnost ponosno zaploskati naši čudoviti himni, Prešernovi Zdravljici, da nas morda osrečita znana pesem Moja dežela in ritem Golice, da tujcem ponosno predstavimo naš jezik in se pohvalimo s svojevrstnimi jezikovnimi posebnostmi – na primer z dvojino.

V tem letu sta nas zapustila dva častitljiva človeka: gospod Ivan Oman, starosta slovenske pomladi, ki ga prištevamo med ustanovne očete naše države, in gospod David Tasić, ki je leta 1988 kot najmlajši član četverice JBTZ pomembno prispeval k ljudski vstaji in prebujenju slovenskega naroda. G. Oman je ob ustanavljanju Slovenske kmečke zveze dejal: »Slovenski kmet ni kot ameriški farmer, ki zapusti svojo kmetijo in gre, ko ji ne gre dobro. Slovenski kmet vztraja.« V enem zadnjih intervjujev pa je žal dodal: »A ne verjamem, da bo dolgo tako. Bojim se, da bo tudi slovenski kmet postal kot ameriški farmer. Naslednja generacija najbrž ne bo navezana več na svojo zemljo. Pa bi morala biti, če ne bo tega naroda počasi zmanjkalo.« David Tasić, takrat 25-letni mladenič, je leta 1988 kot obsojenec, a v ljudskih očeh moralni zmagovalec, ob prihodu iz pripora dejal: »Vse je že jasno. Hvala.«

Resnično upam, da se bo kmalu prebudila nova generacija mladih, ki ji bo postalo »vse jasno«. Jasno, da je na nas mladih, da ohranimo svoj narod, kulturo in vzpostavimo takšno državo, ki bo temeljila na vrednotah, ki so prevevale Poljče novembra 1990.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen