Najvplivnejši pravniki v razpravi tudi o odmevnih in aktualnih primerih

0

Pravniki, ki so bili po izboru strokovne in splošne javnosti na pravnem portalu IUS-INFO izbrani med desetih najvplivnejših v letošnjem letu, so na današnji okrogli mizi med drugim iskali odgovor na to, kaj je idealni pravnik, po drugi strani pa so se kritično dotaknili tudi nekaterih odmevnih in aktualnih primerov.

Profesor na mariborski pravni fakulteti Jurij Toplak je komentiral kazensko ovadbo zoper poslanca SDS Žana Mahniča, ki je zapisal, da je mafija zaščitila mafijo po tistem, ko je ustavno sodišče do končne odločitve preprečilo, da preiskovalna parlamentarna komisija v zadevi Kangler izvaja preiskovalna dejanja, v primeru tožilcev.

Po Toplakovih besedah se s tem primerom pokazalo to, da tudi pravniki oz. sodniki ne ločijo meje med dostojnim oz. nedostojnim ter dovoljenim in prepovedanim, pač pa bi radi vse, kar je nedostojno, dali v polje nedovoljenega in tudi sankcionirali. Primer pa kaže tudi to, da bi nekateri radi preganjali tiste, ki užalijo državo. “Država ne more biti užaljena. Država nima osebnostnih pravic,” je dejal.

Profesor na fakulteti za humanistične študije primorske univerze Andraž Teršek pa je ocenil, da je v Sloveniji preveč ljudi na prepomembnih položajih, ki preslabo razumejo preveliko vprašanj. “Ljudi, ki pa razumejo, za kaj gre pri svobodi izražanja, lahko preštejemo na prste. V javnem prostoru pa so preglasni tisti, ki te ustavne pravice ne razumejo,” je dejal. “Na eni strani se kriči, da nedostojnosti morajo postati protipravna kazniva dejanja, po drugi strani pa se ne odgovarja na vsebinska vprašanja, ki so legitimna, sklicujoč na to, da se ‘nas ne sme vprašati'”, je opozoril Teršek.

Glede same odločitve ustavnega sodišča in dela parlamentarne preiskovalne komisije pa je Klemen Jaklič, tudi sam ustavni sodnik, dejal, da je treba poiskati “pravo mejo in linijo” med neodvisnostjo sodnikov ter delom preiskovalne parlamentarne komisije. “Absolutno varstvo enega na račun drugega ne pride v poštev. Sicer ne bi bilo obojega v ustavi,” je dejal.

Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je najbolj znan po odločanju v zadevi Milko Novič, je dodal, da če bi bil sam vabljen na zaslišanje pred preiskovalno komisijo, bi tja prišel ne glede na to, če bi stokrat odločili, da to ni dovoljeno. “Tisti, ki nima kaj skrivati, verjetno ne bo imel težav, da spregovori. Vprašanje pa je, ali tisti, ki tako temeljito zagovarjajo načelo delitve oblasti, morda s tem ne zakrivajo neke sistematike, ki v osnovi vpliva na temelje delovanja države.”

Sicer pa je bil Jaklič kritičen tudi do usposabljanja ustavnih sodnikov na področju primerjalnega ustavnega prava. “Mi kot država smo zaspali v smislu, da v 30 letih nismo izobrazili niti 10 takih strokovnjakov, ki bi bili dovolj dobri sodniki na ustavnem sodišču,” je dejal.

Odvetnica, predavateljica in mediatorka Sara Ahlin Doljak je opozorila, da se kot odvetnica velikokrat sklicuje na prakso sodišč EU, a sodniki pri odločanju velikokrat tega ne upoštevajo. Po njenem mnenju je slabo poznavanje praks evropskih sodišč posledica tega, je veliko sodnikov svoj dodiplomski študij dokončali v času, ko Slovenija še ni bila članica EU, zaradi njihove preobremenjenosti in včasih tudi pomanjkanja zanimanja za usposabljanje.

Okrožni sodnik Martin Jančar je dodal, da sodniški poklic tudi zahteva poznavanje življenja. “Od kod naj dobi sodnik izkušnje, če živi življenje meniha, če ni naredil nobene napake,” je dejal. Zato je po njegovih besedah treba imeti refleksijo, da lahko presodi, kdaj je naredil napako in se iz tega tudi kaj naučil. Vztrajati v napaki pa je zlo, je dodal.

“Menim, da bi bilo vse, o čemer smo danes debatirali, lažje, če bi se vsak pet do deset minut na dan vpraševal, ali je dovolj dober, ali dovolj učlovečeno deluje v skupnosti,” pa je prepričan profesor na fakulteti za pomorstvo in promet Marko Pavliha. Sam meni, da je idealni pravnik tisti, ki razmišlja z glavo in srcem in je torej moder. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen