Razprodaja po slovensko ali kako so se slabe terjatve prodajale s (pre)visokimi popusti

1

Država je za reševanje bank porabila skoraj štiri milijarde evrov davkoplačevalskega denarja oziroma skoraj polovico letnega proračuna (45%). To smo storili v dveh korakih, najprej smo bankam nakazali sredstva oz. dokapitalizirali, nato pa njihove slabe kredite prenesli na DUTB. Konec leta 2013 je država v kapital treh slovenskih bank, NLB, Nove KBM in Abanke, vložila 2,8 milijarde evrov. Trgovci s terjatvami pa so bili hitro pred našimi vrati. A to je njihov posel.

Ameriški sklada Pine River Capital in York, češki sklad APS Holding in švicarski upravljalec slabih posojil DDM Group so v razprodaji slabih terjatev pokupili, kar se je pokupiti dalo, popusti pa so se gibali tudi do 95 odstotkov. Čeprav bi proces odkupa slabih terjatev moral potekati v skladu s tržnimi mehanizmi, v Sloveniji tega ni bilo zaznati. Še več. Hiter pregled preprodaje slabih terjatev kaže, da je pri tem očitno šlo za okoriščanje med seboj povezanih oseb, trgovanje z notranjimi informacijami ter lobistične pritiske na regulatorje po izločanju nezaželenih kupcev iz trga na Portalu Plus povzema Matija Ž. Likar (vir).

Da prodaja slabih terjatev ni potekala, kot rečeno, po tržnih mehanizmih, dajejo slutiti (pre)visoki popusti, saj je težko verjeti, da banka, ki je posamezen paket terjatev prodala za 5% njegove vrednosti, zanj ne bi mogla iztržiti vsaj dvakrat toliko. »Banke večinoma pri prodaji paketa slabih posojil s prodajo dobijo višjo ceno, kot pa je ocenjeno poplačilo iz naslova vračila slabih posojil,« je pred časom zapisal priznani ekonomist in profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Aleš Ahčan.

Čeprav je od takrat minilo že nekaj let, kaže, da se ta praksa ponovno vzpostavlja v primeru prodaje paketa slabih terjatev Hete, slovenske podružnice avstrijske slabe banke. Tokrat je na tapeti MK Group in Miodrag Kostić, ki naj bi po neuradnih podatkih za odkup slabih terjatev Hete ponudil največ. Nekaterim »domačim« preprodajalcem, lobistom to ne ustreza. MK Group kot strateški investitor verjetno nima namena preprodaje slabih terjatev ter izplačevanja provizij »domačim« svetovalcem za pomoč pri poslu. Finančni skladi na drugi strani, so za tovrstne oblike sodelovanja povsem odprti, saj njihovo vodilo ni razvoj, temveč zaslužek.

Ali bodo terjatve na koncu res prodane MK Group ali jih bo kupil nekdo tretji, to ne spremeni dejstva, da ne MK Group ne finančni skladi niso odgovorni za nastanek slabih terjatev. »Brez nastanka slabega posojila ne bi bilo možno ne odkupiti slabih posojil in ne izterjati le-teh,« pravi Ahčan in dodaja, da sam nastanek slabih posojil avtomatsko ne pomeni goljufije ali slabe prakse (vir), kar drži. A vendar, če je tovrstnih slabih posojil sumljivo veliko, nekaj v sistemu ne deluje oz. sistem nekdo izkorišča.

Do končnega zaključka prodaje se bo stopnjevanje pritiskov verjetno še nadaljevalo. Ali bodo uspešni ali ne bomo videli, vsekakor pa takšne prakse slovenskih »svetovalcev«, kot so medijski napadi na potencialne kupce, dajejo slabe signale vsem potencialnim investitorjem, ki razmišljajo o strateških vlaganjih in razvoju. Pri finančnih skladih smo se do sedaj vedno opekli, zato premislek, ali sedaj prodati strateškemu investitorju, kot je MK Group, ne bi smel biti pretežek.

Število komentarjev: 1
  1. Nulla pravi

    Slovenija je še zelo daleč od države, ki bi bila prijazna resnim investitorjem. Gre za balkansko mentaliteto, kako vse resne plejerje odgnati, na pogoriščih nekoč uspešnih firm pa se potem gosti skrbno izbrana mrhovinarska ekipa linije Kučan-GG-Jamnik.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen