Aktiven invalid paraplegik in politika

Ob približevanju nove, že devete obletnice življenjske prelomnice

0

Piše: Davorin Kopše

V svoj spomin in motoristom v opomin

V petek 5. november 2010 so sončni žarki iskali pot v pisarno skozi vse špranje senčil, pogled skozi okno pa je vsakič znova vzbudil željo po izhodu na prosto. Lep dan je obetal doživetja in vabil na svobodo in sprostitev.

Tej mamljivosti se ni bilo mogoče upreti, če si pomislil na gibanje na prostem v naravi ali izlet z motorjem. Oddal sem dovolilnico za izhod iz službe. Po odobritvi koriščenja kompenzacijskih ur in nekaj minut za tem sem že bil v avtu na poti domov. Hitro preoblačenje v motoristično opremo je bil indikator velikega navdiha, da bi po že končani motoristični sezoni, še enkrat okusil svobodo, ki ti jo da vožnja na dveh kolesih. V nadaljevanju pišem o tem kako ti jo lahko tudi vzame, pravzaprav preusmeri.

Nesreča

Umirjeno po avtocesti do Logatca, tam pa na regionalno cesto, saj avtoceste na motorju nisem najbolj maral. Užitek v vožnji do Idrije, nato pa naprej skozi Tolmin, kava v Novi Gorici in kmalu naprej skozi Vipavo do Ajdovščine, kjer je bila dilema ali nadaljevati mimo Nanosa na avtocesto in proti domu ali alternativna pot preko Cola nazaj proti Logatcu in domov. Glede Cola sem imel pomislek, saj smo bili že v poznem obdobju leta, kar za motoriste pomeni izpostavljanje nevarnosti ohlajenih cest, kjer je oprijem s cestiščem slabši, ob tem pa je po cestah veliko odpadlega drevesnega listja, kar lahko povzroči usoden zdrs in padec. Kljub temu, da sem se zavedal navedenih pasti, sem se odločil za slednjo smer, saj nikoli nisem imel navade voziti agresivno ali rizično, zato se mi zdrsi z motorjem niso dogajali.

Kmalu po prvem vzponu in nekaj zavojih kaka dva kilometra iz Ajdovščine se mi je nenadoma zgodilo to, kar v motorističnem svetu sploh ni redkost. Za delček sekunde izgubljena koncentracija je bila usodna. Še danes trdim, da se to ne bi zgodilo, če bi vozil znatno hitreje, saj bi bil v teh pogojih bistveno bolj osredotočen. Ob ponovnem zavedanju sem se znašel na gramozni bankini in padec je bil neizogiben. Še vedno imam pogosto jasno predstavo kako me je z bočnim delom motorja (ščitnikom cilindra BMW-ja) »zabilo« v obcestno drevo, kar me je zavrtelo po telesni osi, me dvignilo z motorja in kot s katapulta sem poletel skozi krošnje dreves, katerih veje so udarjale po čeladi. Približno petnajst metrsko letenje se je zdelo kot večnost in ves čas je bila prisotna misel na pristanek, o ničemer drugem nisem razmišljal. Končno je prišel trenutek trdega pristanka. Sam Bog me je obvaroval pred smrtjo na licu mesta, saj bi lahko med letom skozi krošnje zadel ob drevesno deblo, pristal pa bi lahko na vse naokoli razporejenih skalah, treščil pa sem na kakih deset kvadratnih metrov veliko plat podrasti.

Za nekaj sekund sem obležal, nato pa sem v šoku poskušal vstati, oditi nazaj do motorja, ga pobrati in se peljati naprej. Po drugem poskusu sem dojel kaj se mi je zgodilo. Mirno sem obležal in počakal na pomoč, ki je kmalu prišla.

Vmešal sem se v pogovor med reševalcem in zdravnico, ki sta ugibala ali je bolje iti v Izolo ali v Ljubljano in brezkompromisno sem zahteval Ljubljano.

Zanimivost

Ves čas sem bil pri polni zavesti, s popolno orientacijo in jasno mislijo. Reševalec voznik je izjavil, da ne ve kje je urgenca v Ljubljani in tudi zdravnica je izrazila pomislek češ, da tudi ona ne ve natančno. Pomirjujoče sem ju potolažil, da jaz vem in da bom navigator. Do Ljubljane je šlo vse gladko, na Tržaški cesti pa dejansko nista poznala poti do urgence, zato sem ju začel na slepo voditi, saj sem ležal in nisem videl iz reševalnega vozila. Vprašal sem ju kaj vidita in na osnovi tega sem na posameznih križiščih povedal kam naj zavijemo in nas srečno pripeljal do urgence. Najbrž je to eden redkih takih primerov. Predpis bi moral določati, da so v današnjem sodobnem času reševalna vozila opremljena z navigacijami GPS. Od prihoda v urgentni blok UKC Ljubljana se ničesar ne spomnim do prebujanja iz narkoze na oddelku za intenzivno nego po zahtevni nekaj urni kirurški operaciji.

Rehabilitacija

Obdobje rehabilitacije, ki ga nikomur ne privoščim, je bila polna nemoči in robov obupa, dokončno pa se nisem nikoli predal. Kljub temu, da je bil pogled name izredno klavrn in sva se v tem času zardi tega razšla z nekajletno partnerico s katero sva bila po mojem občutku zelo povezana, sem nadaljeval svoj boj. Ta boj je bil na začetku šibek, sem ga pa vsak dan z vztrajnostjo in trmo krepil. Volja do življenja in do novih doživetij je v meni očitno precej močna.

Osnovna rehabilitacija je potekala na začetku v ljubljanskem kliničnem centru, nadaljevala pa se je v inštitutu Soča. Garanje in nenehen boj, ki je bil telesen in psihičen, me je pripeljalo do stopnje, ko sem lahko postopoma začel skrbeti sam zase. Po prihodu domov se je začelo novo obdobje v katerem sem nadaljeval s krepitvijo svojih sposobnosti in kmalu sem začel razmišljati kaj in kako naj počnem v prihodnosti. Vedel sem, da ne bom ves čas ležal, gledal televizijo in strmel v strop, zato sem se preizkušal na več področjih. Naj omenim le, da sem nabral nekaj izkušenj v spletnem marketingu in celo knjigo sem si nekaj časa želel napisati, oboje pa sem opustil, ker se v tem nisem našel.

Pogosto sem se družil s prijatelji in znanci, v veliko oporo pa sta mi bili hčerki. Že sama misel nanju mi je dajala energijo in sem se tako prebijal skozi čas. To me žene še danes, ko nestrpno čakam na svojo novo vlogo v verigi življenja. Okrog novega leta bom namreč postal ponosen dedek svoji prvi vnukinji, kar na tem mestu prvič razgaljam in se veselim. Vidite, življenje gre naprej in veselje vedno pride, oziroma je vedno tukaj, le včasih se malo potuhne.

Politika kot sredstvo

Že iz zgoraj navedenega se vidi, da sem bil primoran iz precej aktivnega življenja preiti v fizično bolj umirjeno, vendar pa moja mentalna aktivnost ni popustila. V prostem času, ki sem ga imel naenkrat na pretek, sem obsedel pred računalnikom, ki mi je bolj kot kadarkoli odpiral okno v svet. Začel sem se intenzivno ukvarjati s spremljanjem in objavljanjem prispevkov na družabnih omrežjih. Prisoten sem na Twitterju in Facebooku, kar mi v tem pogledu zadostuje. Moje teme so predvsem politične, zaidem pa tudi na druga področja in včasih se trudim celo na področju sprostitve in zabave, čeprav me tja predvsem zanese. Moje primarno področje ostaja politika, kjer sem kritičen, poskušam pa biti tudi izviren, med vrsticami pa se trudim motivirati tudi druge, da bi se angažirali, saj v Sloveniji politična zavest in kultura nista na zelo visoki ravni. Rad bi dal ljudem, ki jim tega manjka, tudi pogum in angažma v utrjevanju demokratične misli. Želim si normalne politike in tvornega prispevka vseh nas, ali vsaj večine. Vse to me je privedlo celo do tega, da sem ob četrtkih začel ob četrtkih pisati komentarje/kolumne na spletnem portalu Politikis, kjer berete tudi mojo današnjo zgodbo.

Na tej poti me je politika posrkala vase do te mere, da sem letos kandidiral za poslanca v evropski parlament. Ko sem bil povabljen h kandidaturi, nisem pomišljal. Do pristanka sem potreboval le nekaj sekund, te pa sem porabil predvsem za to, da sem po presenečenju zajel sapo. Nisem spraševal kakšna bo moja vloga in ni me zanimalo na katerem mestu bom na kandidatni listi. To sem izvedel šele po razglasitvi liste, kjer sem se našel na 7/8 mestu. Nikoli in tudi takrat mi ni šlo primarno za funkcijo ali položaj, čeprav bi v primeru izvolitve delo poslanca opravljal z veseljem, pošteno, aktivno, skratka po svoji vesti in zakonito ter odgovorno. Odločil sem se, da bodo moje aktivnosti usmerjene predvsem v krepitev liste in v tem duhu sem delal v času volilne kampanje. Majhen nasvet, če boste kdaj kandidirali: Bodite sproščeni in svoja stališča izražajte direktno iz svoje duše. Če ste se odločili za politično opcijo po svoji meri, na ta način ne morete zgrešiti. Tega in še česa ob kandidaturi nisem vedel, sem pa prišel do spoznanj.

Še anekdota iz kampanje: Ob srečanju s cenjenim Hansom Gertom Pötteringom sem mu čestital za njegove izjemne prispevke v petindvajsetih letih članstva v Evropskem parlamentu kot poslanec, od tega v dveh letih, ko mu je predsedoval. Takoj mi je z nasmeškom vskočil v besedo in me popravil z kratkim »thirty-five« (petintrideset) 😊.

V času kandidature sem se najbolje počutil v direktnih stikih z ljudmi. Ves čas mi je šlo in še vedno mi gre najbolj za širši interes. Moj cilj je predvsem ta, da ponovno zaženemo tranzicijo in jo čimprej zaključimo, kar je v prvem poskusu spodletelo, saj so se nekaj let po šoku ob osamosvojitvi žal začele vse bolj krepiti stare politične sile v vedno novih preoblekah, ki smrdijo po zatohlem režimu, ki smo ga poznali v socializmu komunistične Jugoslavije. Namesto, da bi se stranke na levici vsaj poskušale očistiti smradu, raje prilivajo olje na uničujoč ogenj. Kljub temu je vse več zanesljivih indicev, da jim zmanjkuje kisika, ki je nujen za gorenje, če se malo slikovito izrazim. Seveda moramo primarno, da bi lahko v miru delali in se razvijali, zagotoviti tudi varnost, ki je v zadnjih letih v celotni Evropi močno ogrožena in v precejšnjem delu kontinenta že načeta.

Upam, da me ne bo kdo narobe razumel in ne bo zvenelo preveč pompozno ali samovšečno, ampak mene po Pučnikovo zanima predvsem zavzemanje za stvar, ob tem pa moram dodati, da se nikakor ne morem in ne drznem primerjati s tem velikanom slovenske politike, ki mu je največ pomenila demokracija in človekove pravice ter svoboščine, šele nato vse ostalo. Res me politika zanima, ampak le kot sredstvo za doseganje ciljev, ki jih prinašajo izzivi na poti prilagajanja družbe potrebam slehernemu človeku. To je tudi bistvo pravične politike. V tem smislu me veseli, da se krepi politika v kateri tudi sam sodelujem. Slovenska demokratska stranka ima s svojo organiziranostjo, vodstvom in drugim kadrom velik potencial na katerega stavim in sem ponosen član. Verjamem in vem, da bo to kmalu tista politična sila, ki bo slovensko politiko popeljala k ponovnem zagonu in izvedbi že zgoraj omenjene tranzicije in pripeljala slovensko družbo do normalizacije. Močno si želim, da bi se Slovenija na ta način končno in dokončno postavila ob bok najboljšim na vseh področjih. Ta potencial v Sloveniji nedvomno imamo, zato ga moramo izkoristiti. Težava je v tem, da ta potencial nedvomno ni na ali blizu oblasti. V tem smislu ne govorim le o politiki, ampak tudi o državnih podsistemih in managementu v podjetjih, ki so še vedno v državni lasti in imajo predvsem preko oglaševanja enormen vpliv na največje medije v državi in s tem na javno mnenje, ki pa ni dobro. V Slovenski demokratski stranki sem našel velik del samega sebe, zato se ji nisem le priključil, ampak sem se z njo združil.

Na tej točki za danes končujem in vas vse še enkrat pozivam, da se vključite in daste svoj prispevek k normalizaciji Slovenije, ki si jo osebno in verjamem, da tudi vsi vi, tako zelo želim. Vsaj malo spremljanja politike, ki hočeš nočeš vpliva na vsa področja našega življenja ter prispevanje svojega glasu na volitvah je najmanj, kar lahko naredi posameznik iz spoštovanja predvsem do samega sebe, kjer se začne zavedanje. Le na ta način se lahko veselimo prihodnosti.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen