85-letna Kazimira Lužnik je odličen primer slovenske dolgoživosti: mladostnost ohranja s tekom, glasbo in uravnoteženo prehrano

0

Petinosemdesetletna Kazimira Lužnik je najstarejša stalno aktivna slovenska maratonka, tudi udeleženka ljubljanskih maratonov. Desetkrat je med drugim tekla na prestižnem maratonu v New Yorku. Prav zaradi nastopa na njem je ljubiteljica glasbe enkrat samkrat manjkala na tekmi v ljubljanski prestolnici, kjer bo v nedeljo tekla na 21 km. “Gibanje je pomembno za zdravje,” pravi.

In je takoj nato sprejela izziv (so)avtorice njene avtobiografinje Jasmine Kozine Praprotnik ter tri ure pred uradnim odprtjem maratona na ljubljanskem sejmu na odru naredila več kot deset sklec. “Veste, jutri je maraton, se moram malo ‘šparati’.”

“A ni sreča, da imam pri teh letih še vedno moža, ki je starejši? In poleg tega še vedno rada tekmujem. Rada imam tudi glasbo, sem še vedno aktivna.”

Njen mož je 95-letni upokojeni koroški pediater Miloš Lužnik, imata štiri otroke in devet vnukov. Izhaja iz glasbene družine iz Kanala ob Soči, njen brat Anton Nanut je bil svetovno znani in priznani dirigent.

Tekmovalno teči je začela pri šestinštiridesetih. “Takrat sem hodila še v službo, v slovenjgraški bolnišnici sem delala na rentgenu. V Radencih sem nato leta 1981 tekla prvi maraton. Zanimivo se mi je zdelo, hotela sem videti, kako bo šlo na 42 km. Prej sem pa že tekla na tekih trojk.”

Poleg ljubljanskega maratona ima po njenih besedah tekma v New Yorku prav posebno mesto tudi zato, ker tam živi njena sestra Dominika Lango, zobozdravnica, prav v “velikem jabolku” pa je dosegla tudi osebni rekord.

“Rojena sem leta 1934 in 57 let stara sem tekla osebni rekord na 42 km v New Yorku, tri ure in štirideset minut. Na polovički, na 21 km, imam rekord uro in 34 minut ali nekaj takega, v Gradcu sem ga dosegla pred kakšnima dvema desetletjema. Ampak saj to ni važno. Pomembno je, da se imaš ‘fajn’. In se sedaj počutim mogoče še malo mlajša, kot sem.”

“V Gonarsu pred dvema desetletjema in pol sem v 24 urah pretekla 165 km in 138 m. Ko sem to odtekla, so mi bili vsi drugi maratoni kratki. Ampak pomembno je, da še vedno lahko tečem in tekla bom, dokler mi bo Bog dal to veselje in radost. In dokler me bodo noge nesle.”

Redno se udeležuje tudi atletskih treningov ter nastopa na veteranskih tekmovanjih. Medalj in pokalov je toliko, da potrebuje zanje res veliko prostora. “Ko pa tečem na treningu, se mi mogoče kdo kdaj tudi malo smeje. Mlajši naredijo deset krogov, sama pa jih šest ali sedem.”

Njen mož pa ne teče. “A mora hoditi, vsak dan ga peljem pod roko najmanj dva kilometra. Ga tudi masiram. Zjutraj dolgo spiva. Nato telovadiva, na koncu se žogava. Ko prideva do deset, mu rečem ‘Miha, sedaj pa obrati’. On nato bere časopise, sama pa vadim klavir in kuham. Podnevi je popoldne nešteto opravil, potem pa je že kar noč,” je dan strnila Lužnikova. 85-letnica opozarja, da je pomembna tudi uravnotežena in zmerna prehrana.

Njen oče je bil organist, mama pevka, glasbena družina je pustila globoko sled. “Moja ljubezen je tudi glasba. Pri mašah še vedno orglam. Včasih sem vsak dan. Pa so mi rekli, da morajo tudi mladi, bi bilo dobro, da se malo umaknem in jim pustim prostor. Tako so mi dali vsak ponedeljek in še zadnjo nedeljo v mesecu, da orglam. Pa sem zadovoljna, saj lahko orglam tudi kak drug dan, ko ni maše,” je v šaljivem tonu sklenila Lužnikova.

Podnaslov knjige o njej je: Biografski roman o deklici, ki se ni pustila postarati. (sta/ured)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen