Vstala Primorska

Piše: Davorin Kopše

2

Vrnitev Primorske k matični domovini Sloveniji

Te dni smo Slovenci praznovali dan vrnitve Primorske k matični domovini, kar je v Sloveniji državni praznik, ki ga praznujemo 15. septembra. Praznik obeležuje 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji vrnila velik del Primorske. Uvedla ga je novela zakona o praznikih in dela prostih dneh v Republiki Sloveniji, ki so jo poslanci Državnega zbora sprejeli jeseni 2005 na predlog takratne vlade Janeza Janše.

Sestavek, ki ga pravkar berete je posvečen temu prazniku, spominu na čase pod fašizmom in današnjemu odnosu do preteklosti.

Fašizem

Leta 1932 je Giovanni Gentle objavil članek v katerem je fašizem opisal kot sistem v katerem država ni le avtoriteta, ki vlada in oblikuje posameznikove želje z zakoni in vrednotami duhovnega življenja, ampak tudi sila, ki svojo voljo uveljavlja tako doma kot v tujini. Po njegovem je za fašista vse znotraj države. Iz države niso izvzeti niti posamezniki, niti skupine. Država je za fašizem nekaj absolutnega, posamezniki in skupine pa so v državi nekaj povsem relativnega.

Mussolini je v svojem govoru 28. 10. 1925 izrekel naslednjo maksimo: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« Skladno s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika. (Vir: Wikipedija).

Danes klasičnega fašizma po teh trditvah ni (vsaj v Evropi ne), so le posamezniki in skupine, ki izražajo nekatere fašistične težnje. Države, ki bi bila organizirana po fašističnem modelu ne najdemo, je pa mnogo posameznikov in tudi politikov, ki izraz zlorabljajo, da bi se promovirali. Obtožbe o fašizmu in lepljenje etiket posameznikom, da so fašisti so postale nekaj običajnega predvsem za politike na levici. Razlog za obtožbe je lahko karkoli od skrbi za posameznika, odnosa do podnebja, varnosti, kulture, družbenih gibanj … vse kar ni v skladu z njihovo ideologijo.

Fašizem na primorskem po prvi svetovni vojni

12. novembra 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba, ki je določila mejo med Kraljevino SHS in Italijo. Italija je s podpisom Rapalske pogodbe priznala Kraljevino SHS, v zameno pa je pridobila velik del slovenskega naselitvenega prostora na katerem je prebivalo več kot 320.000 Slovencev, in del hrvaškega naselitvenega prostora, na katerem je prebivalo približno 170.000 Hrvatov.

Zatiranje slovensko govorečih prebivalcev Primorske se je najbolj okrepilo po letu 1922, oziroma s fašističnim prevzemom oblasti v Italiji 28. oktobra 1922. Kot je navedeno že zgoraj, fašizem ni priznaval manjšin in je med drugim poudarjal manjvrednost Slovanov. Raznarodovanje na primorskem je z utrditvijo fašizma postalo sistematično. Slovenščino so ukinili na sodiščih, uradih, javnih napisih in nagrobnikih na pokopališčih, sčasoma pa so jo prepovedali tudi pri cerkvenem bogoslužju. Razpuščena so bila tudi slovenska društva in knjižnice. Oktobra 1923 je bila sprejeta Gentilejeva šolska reforma, s katero so ukinili okoli 400 slovenskih in hrvaških šol. Kljub prepovedi in pritiskom pa se je slovenščina v Cerkvi obdržala.

Slovence na Primorskem je zaradi navedenega in še veliko več oblik nasilja, fašizem zelo zaznamoval in jim vtrl v duše trajen negativen in odklonilen odnos do fašistične ideologije in fašističnega režima. Kot bomo videli v nadaljevanju, so to s pridom in zelo uspešno izkoristili komunisti, ki so prišli po drugi svetovni vojni na oblast s krvavo revolucijo.

Lažna osvoboditev – nov zatiralski politični sistem

Trpljenje Primorcev je že vse od začetka, t.j. od nastanka fašizma za svojo promocijo izkoriščala Komunistična partija. Do končnega epiloga tega početja je prišlo med in po drugi svetovni vojni. Da bi se uprli okupaciji so komunisti ves čas izpostavljali pogoj, da izvedejo tudi boljševistično revolucijo in prevzamejo oblast. Že med samo vojno, popuščali pa niso niti po njej, so komunisti krepili svojo revolucionarno vlogo, moč države in strog nadzor nad državljani. Kritiki so na tej točki hitro uvideli podobnost s fašizmom – država in oblast sta vse kar ljudje potrebujejo. Obe ideji (tudi nacizem, ki ga tukaj ne obravnavamo) sta zatiralki svobodnega duha človeka. Kakšna je torej pridobitev Primorcev po komunističnem prevzemu oblasti? Nekaterim lažnim občutkom na podlagi vsiljenih mnenj nekateri Primorci žal še vedno verjamejo, bolje rečeno nasedajo.

Namesto osvoboditve so Primorci le zamenjali tirana. Tuj fašizem je odšel, prišel je domač komunizem.

Odnos do demokratičnih sprememb – Primorska danes

Za demokracijo, človekove pravice in osebne svoboščine je ključno in osnovno vprašanje kako živimo danes in kakšen odnos imamo do preteklosti. Kot je bilo že tolikokrat povedano, je pomemben odnos do preteklosti, kar ni isto kot vračanje v preteklost, kot je pogosto očitek tistih, ki so s preteklostjo neposredno ali preko vpliva povezani/obremenjeni. Obujanje spominov in odnos do preteklosti je sposobnost kvalitetne in pravilne ocene zgodovinskih  dogodkov, da bi se iz njih česa naučili. Znanje iz preteklosti lahko uporabimo za nadaljnji razvoj, napake pa so nam lahko v pomoč pri življenju v sedanjosti in pri načrtovanju prihodnosti. V obeh primerih uporabimo izkušnje. Pravijo, da so nekatere izkušnje dobre, druge pa slabe. Ni čisto res, vse izkušnje so dobre, res pa je, da so nam nekatere všeč, druge pa ne. In to je bistvo, ko zatrjujemo, da je preteklost pomembna iz vseh vidikov, pravzaprav spomin na preteklost in uporaba virov.

Danes se postavlja vprašanje kako je mogoče, da kljub zamenjavi sistema, za katerega smo se množično odločili in formalno prešli na demokratičen sistem s tržnim gospodarstvom, na Primorskem še vedno živi ikonografija zatiralskega enopartijskega sistema. Na Sabotinu nad Novo Gorico še vedno vzdržujejo napis »naš Tito«, na državne proslave pa prinašajo rekvizite, ki so bili simboli zločinskega sistema. Zastave propadle države, titovke z rdečo zvezdo in celo okupatorske uniforme partijske JLA nakičene z vsemogočo kramo, ki je nekoč predstavljala komunistično partijo in državo zatiranja ljudi – državo po meri partije. Potem pa pride na prireditev še POP TV, ki večinoma našemljene prosi za izjave, kar je svojevrstna podpora in spodbujanje teh delinkventnih pojavov (glej naslovno fotografijo).

V tem duhu je minila tudi letošnja proslava v počastitev spomina na vrnitev Primorske Sloveniji. Zdelo se je kot da nekateri slavijo revolucijo in ne aktualnega praznika.

Seveda je večina Primorcev pokončnih Slovencev, ki so tako ali drugače kot žrtve obeh sistemov dostojno proslavili ta za njih in celotno Slovenijo pomemben praznik. Vsa čast in slava naj gre tem domoljubom neglede na politično barvo.

Torej še enkrat; Čestitke vsem domoljubnim ob prazniku z željo, da bi imeli prav vsi razčiščeno preteklost in odnos do nje. To zagotavlja iskanje že shojenih in načrtovanje neraziskanih poti z večnim ciljem ustvarjanja pogojev za srečno življenje.

Št. komentarjev: 2
  1. Miha pravi

    O tigrovcih seveda niti besede… O tistem kateremu si pokradel zasluge, seveda ne govoris. Vedno bodo ti narodni heroji ostali slaba vest komunajzejev.

  2. bruh pravi

    uffff…levičar je vedno komunajzersko nostalgični ideološko blazno nestrpni mafijsko delujoči smrdeči pra sec, levičarka pa vedno hinavska divje nestrpna sterilna smrdeća svi nja….vedno…ajd

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen