S slovesnostjo in mašo so se spomnili 70. obletnice komunističnega ženskega delovnega taborišča pri Kočevju

2

S slovesnostjo in mašo so se danes v Ferdrengu pri Kočevju spomnili 70. obletnice nastanka tamkajšnjega ženskega delovnega taborišča, ki so ga ustanovile povojne komunistične oblasti. Mašo je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, nagovora pa sta imeli nekdanja zapornica Lidija Drobnič in Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo.

Taborišče v Ferdrengu (Podlesju), opuščeni kočevarski vasi pri Kočevju, so leta 1949 ustanovile povojne komunistične oblasti. Delovalo je nekaj mesecev, v njem pa je bilo zaprtih okoli 800 deklet in žena, za katere je tedanja oblast menila, da so povezane z domobranstvom ali so ji politično nevarne. Taborišče je bilo ukinjeno oktobra 1949, ko je bil del taboriščnic izpuščen, del pa so jih prepeljali na škofjeloški grad.

Kot je za STA povedala Lidija Drobnič, sicer žena pokojnega nekdanjega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, so bile taboriščnice nameščene v starih kočevarskih hišah. Kraj je bil obdan z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, pazili so ga oboroženi miličniki s psi ali na konjih. Higienske razmere so bile zelo slabe, vode ni bilo dovolj niti za pitje, še manj za umivanje, pazniki so jih po njenih besedah redno trpinčili in zasliševali. “Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo ure in ure dolgo tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo tudi Sizifovo delo, ko smo morale prenašati ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj,” je povedala.

V taborišču je bilo po besedah Drobničeve okoli 80 odstotkov političnih zapornic, saj so bile v taborišče poslane brez rednih sodnih postopkov. Velika večina ljudi, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, ni vedelo ali še danes ne ve za obstoj delovnega taborišča, pravi. Po odhodu je morala namreč vsaka taboriščnica podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, o njem tudi ni praktično nobenih pisnih virov.

Zgodovinarka Keršičeva iz Študijskega centra za narodno spravo je v današnjem nagovoru zbranim dejala, da je bilo delovno taborišče prostor, kjer ni bilo prostora za sočutje, prijazno besedo, kanček človečnosti ali dostojanstva, številne zapornice pa da niso nikoli izvedele, kaj je bil motiv za njihovo aretacijo. “Ta pa je bil jasen režiserjem predstave, totalitarnim oblastnikom. Šlo je za politični pregon, razredno degradacijo in zastrašitev vseh, ki bi še lahko predstavljali oviro pri dokončnem prevzemu oblasti,” je dejala.

Kljub temu je zapornicam po njenih besedah po izpustitvi uspelo ohraniti trdno voljo, jasno besedo, vero in predvsem veselje do življenja, kar je “dokaz, da komunizem ni uspel zatreti duha svobode”. Ob tem se je zahvalila vsem taboriščnicam, ki so danes pripravljene pričati o takratnem dogajanju. (sta)

Št. komentarjev: 2
  1. Danilo pravi

    Barabe komunistične so takih delovnih taborišč po 2. svetovni vojni naredile po Sloveniji ogromno! Vse za uničevanje ideoloških nasprotnikov.

  2. raft pravi

    Twitter Janez Stariha je zapisal, da je bila težava partizanov v tem, da so bili premalo dosledni in natančni pri likvidaciji izdajalcev, ter s tem razburil slovensko javnost.
    —————–
    Tvoja težava pe-zde rdeče pa je lahko za vsakim vogalom.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen