Politika se lahko prečisti z udeležbo na volitvah

1

Piše: Davorin Kopše

Namesto uvoda

Pravijo, da bo letošnja jesen politično vroča. Prav je tako, politika mora dihati s polnimi pljuči, zaželeno pa je tudi, da misli s trezno in ustrezno hladno glavo.

Danes je pogled na svetovno politično sceno dokaj klavrn. Na hitro bi morda našel zgolj dva svetovna voditelja, ki imata karakter. Najbrž prideta ob tej trditvi večini na misel Donald Trump in Vladimir Putin. Tako mislim tudi sam. Menim, da ima Trump »v rokah« realno silo, tako politično, kot gospodarsko in vojaško, Putin pa je voditelj bolj regionalnega značaja, ki postane globalno pomemben v koaliciji s Kitajsko ali še s kom. Tega se zaveda tudi sam. Zadnje dni se povezuje s še eno svetovno silo, Indijo. Rusija je namreč gospodarsko dokaj šibka, še posebej po uvedbi gospodarskih sankcij zaradi aneksije Krima in netenja nemirov v vzhodni Ukrajini, kjer živi ruska manjšina. S sankcijami mu je namreč omejen dostop na trge razvitega zahodnega sveta, tako Združenih držav Amerike kot Evropske unije, to pa zmanjšuje družbeni proizvod. Zaplet Putinove Rusije v kak resen vojaški konflikt npr. v Evropi ali z ZDA bi jo gospodarsko izčrpal pred nasprotnikom, kar pomeni, da bi vojno najverjetneje izgubila, ne pomeni pa, da bi bila vojna kratka ali brez žrtev. Rusije torej ne smemo v nobenem pogledu podcenjevati. Nekdo, ki nima kaj izgubiti uporabi vsa sredstva, vemo pa da je Rusija tudi atomska sila, ki razpolaga z ogromnim arzenalom tovrstnega orožja. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je treba z njo ravnati previdno in je ne spraviti povsem na kolena.

Nova realna svetovna grožnja

Veliko večja svetovna sila in sorazmerno večja grožnja svetovnemu redu, ki želi spreminjati svet in zakone narave je močno in povezano delovanje novodobnih t.i. naprednih sil, s katerimi je tesno povezana levica. Govorimo o vplivu na svet in življenja ljudi, ki ni utemeljen v volilni bazi, kar smo poznali do zdaj in temu pravimo državna in tudi svetovna politika. Če se osredotočimo zgolj na demokratične oblike vladanja, lahko kaj hitro ugotovimo, da ta oblika na svoji trenutni razvojni stopnji ogroža samo sebe. Zakaj? Zaradi svoje demokratične ureditve in spoštovanja človekovih pravic je potisnjena v kot, saj ima na drugi strani strukture, ki uporabljajo tudi nedemokratične metode. Spomnimo na spodbujanje migracij, nenehna propaganda o človekovih vplivih na globalno segrevanje, klimatske spremembe in podobno. Novo v svetu je v povezavi z navedenim tudi dejstvo, da imajo progresivci ogromna finančna sredstva, ki jih pridobivajo po različnih kanalih. Najbolj pogosto uporabljajo nevladne organizacije, ki gredo v nekompromisen boj z uradnimi oblastmi, ponekod pa celo vladajoče politike z njimi sodelujejo in jih dodatno financirajo. Tako je žal tudi v Sloveniji.

Diktature, ki so notranje zlo vsake države, kjer so na oblasti, zunanjih groženj o katerih govorimo, praktično nima. Na drugi strani pa so diktature tiste družbene ureditve, kamor nihče ne želi, kaj šele, da bi tam spreminjal tokove zavržnih in domala izrojenih politik. Tako je bilo tudi z Jugoslavijo. Ob njenem razpadu republike, ki so se formirale v nove države, vsaj na začetku niso imele praktično nobene zunanje podpore. Prej nasprotno. Novodobne grožnje so uperjene zoper demokracijo, svobodo, človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakaj? Svoboden in izobražen človek je ovira, ker misli s svojo glavo.

Problem je v tem, da imajo destruktivne neformalne sile med za zdaj formalno še odločujočimi odločilen vpliv (prej omenjena sodelovanja vlad, ki nimajo lastne agende), zato napredujejo in včasih se zdi, da bodo zmagali, saj so brezkompromisni in besede, ki so najmočnejše orodje demokracije, jih ne ustavijo. Jih pa motijo in ovirajo, zato so si izmislili sovražni govor. Zoper vse to potrebujemo nekaj več a čas, ki bo pokazal kaj to je, šele prihaja.

Kako rešiti ta problem po mirni poti? S pogledom na politični zemljevid in participacijo posameznikov, vidim še vedno obstoječo politično moč, ki lahko morda edina po mirni poti spremeni politične tokove v svetu. To so trenutno pasivni državljani držav. Mislijo, da ne morejo ničesar spremeniti, kar seveda ni res. Treba jim je (do)povedati, da lahko odločajo, le aktivno se morajo vključiti v sistem. Rešitev je torej v aktivaciji neaktivnih. Med politično nezainteresiranimi je tudi največ nezadovoljnih. Žal so glavna orodja za dosego tega cilja mediji, ki so prav tako podlegli propagandi novodobnih sil. Druge poti, kot je krepitev novo nastajajočih alternativnih medijev, ki si prizadevajo javnosti plasirati resnice, ni.

Za kaj konkretno se zavzemajo novodobne destruktivne sile?

Preprosto in najkrajše kar se da: Razgradnja družbenih ureditev in demokracije je njihov osnovni cilj. Če uničiš pridobitve civilizacije, ni ničesar več, kar bi te lahko ustavilo pri uresničevanju  tvojih najglobljih satanskih namenov. S spremljanjem svetovnih medijev in domačih izjem lahko hitro vidimo kdo so ljudje, ki vodijo nepoučene in voljne v nov svetovni red, ki v bistvu prinaša nered.

Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja. Spomnimo se surovih in tiranskih oblastnikov, pod njimi pa zatirane, izkoriščane in pod janičarskimi biči ječeče. Tudi v tistem času je imelo ječanje rok trajanja. Trajalo je do dviga glav in tudi orožja, ko je za to prišel čas. V glavah ljudi se od takrat ni nič bistveno spremenilo. Človek, oziroma množice, ki niso organizirane in nimajo odločnih in k demokraciji zavezanih voditeljev, so obsojene na trpljenje ob prenašanju zatiranja njihove osebne integritete, kar jim jemlje pokončnost in dostojanstvo.

Kako je to drugod in kako je do tega prišlo v svetu je stvar razprav in analiz. V tem sestavku bi rad opozoril na pomembno obdobje na slovenskem iz časov vladavine komunistov, ki so si izmislili družbeno ureditev – socializem. Njihov sistem je utemeljen na laži, da ima delavec oblast, s čimer ga tiščijo k tlom, da se ne upre, saj mu vsilijo misli, da bi se uprl samemu sebi. Iz tistega časa poznamo tudi verbalni delikt, kjer že ob samem naivnem govorjenju in kritiziranju dela dejanske oblasti posreduje policija in že si v ustrezno nasilnem postopku za politično prevzgojo (strogi zapori, samice, pretepanja, stradanja in druge oblike poniževanja). V tako močnem totalitarnem sistemu, ki ima poleg vsega še močne represivne organe človek dejansko misli, da nima nobene možnosti. Ravno v povezavi s tem se je med ljudmi rodila misel, ki se žal ponavlja še danes, ta pa pravi pravi, da je vse brez veze, da se ne splača nič narediti, ker itak ne moreš ničesar spremeniti, proti državi ne moreš nič (uriniranje proti vetru) ipd. Taki sistemi vedno trajajo le določen čas, žal pa mora za spremembe priti do stika ugodnih okoliščin, te pa je težko načrtovati. Socializem in druge oblike škodljivih pojavov že ob svojem začetku in prevzemu oblasti začne razpadati. Zakaj? Preveč je oddaljen od človeka in njegovih potreb.

Če si podrediš svet, si nadrejen vsem in vsemu v njem. Na drugi strani pa to še nikomur ni uspelo, zakaj bi novodobnim progresivcem?

Okoliščina, ki bo spremenila tudi te škodljive nove trende, bo ponoven dvig glav pasivnih ob spoznanju, da imajo moč. Upanje daje tudi dejstvo, da pasivni večinoma niso zlobni, večina je »navadnih« zavednih, ki odlično prepoznavajo kaj je v osnovi prav in kaj narobe. Pomagajmo jim, da se prebudijo in se politično angažirajo. Vsaj kot volivci. Ko bodo pogledali okrog sebe in ugotovili, da niso vsi isti, se bodo zagotovo odločili prav. Tako je bilo v Sloveniji ob koncu 80. let prejšnjega stoletja in ob osamosvojitvi l. 1990. Vajo bo treba ponoviti. Najbrž na drugačen način a še enkrat odločno, kjer ne sme biti dvoma kdo je v Sloveniji gospodar. Končati moramo predrznosti prišlekov, ki ne znajo niti slovensko, na ves glas pa zahtevajo nekakšne neslovenske skupnosti in težijo k priznanju manjšin, ki jih ni. Če kdo, bomo v Sloveniji Slovenci peli »Na Slovenskem smo mi gospodar«! Predvsem nas ne smejo utišati! (Nov medijski zakon). Vsega tega pa ne bomo nikoli dosegli, če nam bodo navozili kritično število nelegalno priseljenih. Svetovnemu fenomenu tega časa – množičnim nezakonitim migracijam se lahko upremo in s tem zaščitimo svoje domove le tako, da stopimo skupaj in prepoznamo svoj interes ter določimo pot, ki nam bo še naprej zagotavljala obstoj. Te naloge ne bo opravil nihče drug.

Seveda ne želim biti in nisem nacionalist in ne gojim nobenega sovraštva do lojalnih tujcev. Če pridejo k nam, se morajo podrediti našim običajem, običajem in kulturi Slovencev. Naj pridejo, če jim je všeč pri nas, če jim je všeč njihov način pa naj ostanejo kjer so. Slovenija se namreč imenuje po avtohtonih prebivalcih, ki tukaj živimo, delamo in ustvarjamo že več kot 4000 let, za kar obstajajo dokazi, najbrž pa gre še za veliko daljše obdobje. Če za svoje rečeš, da je tvoje in si to preprosto vzameš nisi tat, kajne? In Slovenija je naša, samo ena in naša!

Pasivno ljudstvo omogoča, da neizvoljeni vplivajo na politiko in življenja vseh. Ne bodimo del pasivne populacije, gre za vas, za vse nas gre. Aktivirajmo se!

Za zaključek

Le pogumno v vročo jesen s hladnimi in odločnimi glavami ter z zdravo domoljubno in tvorno mislijo kot tudi dejanji. Sreča je na strani hrabrih.

Število komentarjev: 1
  1. Repincl pravi

    Pa kdo bo bral to blebetanje?

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen