Spomeniki revoluciji še naprej obremenjujejo naše okolje in pamet

1

Piše: Davorin Kopše

Včeraj v sredo 3.7.2019 nas je najprej na Twitterju dosegla novica iz stranke Socialni demokrati, da je nekdo »oskrunil« spomenike revoluciji po Ljubljani. Malo je sumljivo, da so ravno oni najprej objavili to vest, ki so jo šele kasneje povzeli slovenski mediji. Odzivi so bili vsebinsko različni, večina pa je bila burnih. Tako je del javnosti pomislil, da so morda Socialni demokrati aktivirali svoje operativce, da so izvedli to dejanje, takoj za tem pa poslikali za objavo in nov napad na desnico, ki naj bi bila v Sloveniji ekstremna. Drugi so ugotavljali, da ima narod teh spomenikov dovolj in jih noče več gledati po slovenskih krajih.

Pojdimo od začetka.

  1. Revolucija

Pogoj komunistov ob koncu 30. let prejšnjega stoletja, da bi se uprli okupatorju je bil, da istočasno izvedejo tudi komunistično revolucijo in se s tem povzpnejo na oblast. Vemo kako so jo izvedli. »Vkorakali« so v vse zdrave sfere življenja in prevzeli organizacije, društva, združenja … in uzurpirali njihovo poslanstvo. Ko se je vojna razplamtela so začeli izvajati trdo revolucijo z ropanjem, ugrabljanjem, mučenjem in pobijanjem vseh, za katere so le slutili, da bi lahko drugače mislili. Izvedli so revolucijo in zločinsko vladali 45 let.

  1. Postavljanje spomenikov

Verjeli so, da bodo večno na oblasti, zato so množično postavljali spomenike. Spomenik je namreč neke vrste sporočilo, ki prehaja v naslednje rodove.

  1. Zamenjava političnega sistema

Komunistični sistem je v petinštiridesetih letih propadel ekonomsko, politično, moralno, etično … v celoti. Zrušila se je celo velika Sovjetska zveza, kar je povzročilo padec železne zavese med vzhodom in zahodom. To je odstrlo vrata priložnosti tudi za Slovenijo, ki priložnosti ni zamudila. Začela se je neustavljiva demokratizacija družbe. Zaradi močnega nestrinjanja federacije in slovenskih komunistov z demokratizacijo, je Slovenija z ekipo osamosvojiteljev in na krilih naroda, ubrala pot v samostojnost. Postala je samostojna in neodvisna država, ki je v svojo konstitucijo vtkala tudi tako želeno demokracijo. Uspelo je in dobro je kazalo, potem pa …

  1. Spodletela tranzicija

Zdi se, da smo bili bolje pripravljeni na vojno kot na tranzicijo v normalno družbo, kot jo je že desetletja poznal razviti zahod. Tranzicija zaradi nekaterih pomembnih podrobnosti v procesu postavljanja nove ureditve ni uspela. Danes nekateri trdijo, da je bila napaka, ker ni bila izvedena lustracija. Seveda je bila napaka, ampak glede na razmere drugače ni šlo ali nismo znali. Pomemben politik tistega časa je o lustraciji izjavil: »Le preko mojega trupla«. Kasneje je bilo (pre)pozno. Dejstvo je, da za lustracijo ni bilo ustrezne politične volje oziroma moči, saj prve demokratične volitve niso bile povsem demokratične. Izpeljane so bile po starem sistemu, ki je bil malta/vezivo za ohranitev starih struktur. To se odraža še danes in zato ni prodora v razvito sfero držav za kar sicer imamo potencial, vendar je zaradi starih struktur ostal v dobršni meri latenten.

  1. Odločitev ustavnega sodišča o poimenovanju ulic

Bil je preblisk, ki je nekako zamrl. Leta 2011 je želela ljubljanska mestna oblast z županom Jankovićem na čelu neko novo ulico mimo stadiona Stožice v Ljubljani poimenovati po diktatorju Titu. Ustavno sodišče je takrat zapisalo: Tito v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima je protiustavno. Nove Titove ulice zato nismo dobili, ostala pa so vsa ostala poimenovanja in simboli po zločinskem sistemu in klavcu Titu.

  1. Spomeniki revoluciji ostajajo

Tranzicija ni uspela tudi zato, ker poleg motečih posameznikov, ki so imeli visoke politične funkcije v režimu, nismo uspeli odstraniti spomenikov, spominskih plošč in drugih nepreglednih obeležij socializmu in komunistični ideji. To nas ves čas tišči k tlom v klinču in nas na ta način drži tudi daleč od blaginje in osebne sreče tistih, ki so delovni in se zavedajo problema. Ker tega stanja nismo sposobni presekati, nekateri mislijo, da je tako prav.

  1. »Poškodovanje« spomenikov

V sredo 3.7.2019 je bilo torej v Ljubljani posprejanih nekaj spomenikov revoluciji. Dejanje še enkrat s prstom kaže na problem. Če bi vso to navlako pravočasno pospravili in jih morda postavili v muzeje, se to ne bi zgodilo in ne bi povzročalo novih napetosti med Slovenci. Tega nam kot narodu res ni treba. To potrebujejo ostanki režima, ki mu je potekel rok trajanja, a je še vedno tukaj, zato zaudarja do neba.

  1. Spomeniki naj ostanejo, saj so del naše zgodovine

Pogosto, ko govorimo o tej ne bodi ga treba navlaki, se oglašajo posamezniki s trditvijo, da spomeniki zgolj pričajo o naši zgodovini, zato naj ne bodo moteči, ampak jih pustimo kjer so. So naivni ali zavajajo? Če so naivni, jim je treba povedati resnico. Resnica je, da poneumljajo, saj prijazno sporočajo, da je bil zločinski sistem nekaj normalnega in sprejemljivega. Saj se na daleč vidi protislovje, kajne? Žal jih veliko tudi zavaja. Ti v glavnem še naprej živijo na račun družbe.

Če bi bilo po zasuku ureditve za 180 stopinj normalno, da simboli in maliki preteklega ostanejo, bi bilo prav, da bi ostali tudi tisti fašistični na Primorskem. Pa niso ostali, ker je tako prav. Tudi socio-komunistični ne bi smeli ostati, ker enako ni prav, da so ostali.

Število komentarjev: 1
  1. Re gornjemu pravi

    Tudi ti Kopse onesnazujes okolje s svojimi ” iztrebki”

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen