Zapuščina Adolfa Hitlerja in analogija današnjega časa

2

Piše: Davorin Kopše

Začetek 20. in začetek 21. stoletja.

»En narod, ena država in en vodja«, je zahteval Adolf Hitler.

Nacionalsocialist Adolf Hitler si je v prvi polovici 20. stoletja s svojimi somišljeniki zaželel nov svetovni red. Uničil bi države in naredil en svetovni narod. Za svoje cilje je bil pripravljen žrtvovati tuja življenja, na koncu je »žrtvoval« tudi sebe – naredil je samomor, ker mu ni uspel krvav zločinski podvig. Zanj torej nobena cena ni bila prevelika. Ko cena za dosego ciljev ni pomembna, smo na pragu nasilja in uničenja.

Migracije

»En narod, ena država«. Tudi en vodja? Kdo?

Na začetku 21. stoletja se je okrepila ideja množičnih svetovnih migracij. Ljudje, narodi sveta naj bi se med seboj pomešali, izbrisale naj bi se meje držav, pojavljajo pa se tudi zahteve po razkroju družin, ki so osnovna celica družbe. Posameznik in njegove želje in potrebe v tej zgodbi za njih niso pomembne, ali so pomembne zgolj zato, da bi se jih zatrlo. Pomembno je zavedanje, da družina daje zavetje in varnost, vzgojo otrokom, zavedanje in krepitev pripadnosti … uresničuje temeljne potrebe človeka.

Evropa in svet se z migracijami srečuje celotno človeško zgodovino, nam ponavljajo t.i. globalistični progresivci. To laž in zavajanje ponavljajo zato, da bi lažno prikazali »sodobne« migracije današnjega časa, ki so množične, nasilne in nezakonite, posebej pa je treba poudariti, da so spodbujane, migranti pa so v pretežni meri kot predmet manipulacij zavedeni in s tem podobno žrtve kot civilizacija in ljudje, kamor nasilno vdirajo. Kdor na nezakonit način prestopi državno mejo ni le prestopnik meje, ampak je prestopil tudi iz zakonitega v nezakonito – prestopil je mejo zakona. Ker je kršenje zakonov kriminalno dejanje, lahko govorimo o kriminalcih, še bolj obsojanja vredni pa so tisti, ki jih pošiljajo na to nevarno in pogubno pot.  Pravzaprav bi morali bolj na glas in odločno povedati, da tega ne bomo dopustili. Dvigniti bi morali ščit v obrambo svobode. Podobno kot ne dopuščamo vlomov, ropov, posilstev, nasilja … tudi na področju nezakonitih migracij bi se morali zavzeti za odpravo nekakšne nesmiselne korektnosti, ki bi ji nekateri radi rekli človekoljubje, kar ni. Mednarodna zaščita tem kategorijam ni namenjena, zato je vsako zagovarjanje teh dejanj pomoč pri kriminalu in že po naravi stvari tudi ti spadajo v kriminalno sfero. Spomnimo na ljudski rek, ki pravi, da je tat tudi tisti, ki vrečo drži.

Kriminal

Kriminal je v razvitih civilizacijah pregonljiv, zato je težko razumeti ali sploh ni mogoče razumeti kako je mogoče, da celo nekatere vlade, tudi slovenska, ki bi morale biti branik zakonitosti,  zagovarjajo tovrstne pojave. Pojasnilo bi lahko bilo to, da so zdrave sile, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote življenja, predolgo pasivno stale ob strani ob nenavadnih pojavih kot so: nenaravne teorije spolov, negativen odnos do tradicionalnih družin, posameznikov in nacionalnih držav. Zanimivo je, da so se vse te teorije pojavile in razvijale na strani levičarskih pogledov na svet (svetovnega nazora). Levica, ki naj bi bila socialno naravnana in skrbela za socialno varnost in je (naj bi bila) proti razmahu kapitala, je v zadnjem obdobju začela pospešeno bogateti. Postopoma so zasedli vplivna mesta v različnih podjetjih, predvsem pa v bankah in drugih finančnih ustanovah, medijih in v nevladnih organizacijah. Na eni strani smo tako dobili bančne krize in nepregledne množice nevladnih organizacij, ki so vse po vrsti prisesane na državne jasli. Oboji so za nekatere vlade nedotakljivi in imajo posebno a neupravičeno imuniteto. Gre za naivnost?

Progresivci in kapital

Levičarji, ki so torej v osnovi (deklarativno) proti kapitalu, uporabljajo prav kapital za doseganje svojih ciljev. S kapitalom, ki večinoma ne izvira iz proizvodnih dejavnosti poskušajo uravnavati svetovne družbene in tudi gospodarske trende. Kapital bi moral služiti napredku, razvoju znanosti, sodobnih tehnologij in splošnemu vlaganju v izboljšanje kvalitete življenja. Kar delajo oni je zloraba kapitala in/ali sprenevedanje. Spomnimo na slogan stranke Levica za potrebe volitev v Evropski parlament: »Za Evropo ljudi, ne kapitala«. Razumeti ga je mogoče, da se zavzemajo za ljudi brez kapitala, torej revne ljudi, nasproti njih samih, ki so okupirali prav ta njihov »osovraženi« kapital. Kot rečeno, kapital uporabljajo za destrukcijo vsega, kar naj bi kapital predstavljal in omogočal.

Slovenska posebnost je v trditvi, da so nas levičarji osvobodili, nam zagotovili svobodo in nam omogočili izražanje v materinem slovenskem jeziku. Desetletja kasneje je na mizi konkreten dokaz o nasprotnem. V slovenski družbi je priseljencev že toliko, da nam pred očmi in ušesi spreminjajo jezik. Ga bomo ohranili v času po »osvoboditvi«?

Svet se spreminja

Svet je drugačen po Hitlerju in svet bo drugačen po migracijah. Hitler ni zmagal in zmagati ne smejo niti sile, ki se skrivajo za spodbujanjem in financiranjem nezakonitih migracij. Evropejci in drugi imamo svojo kulturo, način življenja in odnos do vsega tega. Ker smo ljudje čustvena bitja, poskušajo destruktivne sile na nas pritiskati celo preko čustev. Dopovedujejo nam, da so nezakoniti migranti nekakšni ubogi ljudje, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Vsiljujejo nam čustva v odnosu do umetno spodbujenih dogajanj. Kot vidimo iz zgoraj napisanega, ni tako. Do zavojevalcev lahko imamo le naraven odnos, ne pa nekakšnega lažnega usmiljenja brez razloga.

Za globaliste torej nobena cena ni prevelika. Njihov cilj naj bi opravičeval vsa sredstva. V tej kombinaciji so vedno žrtve. Čas je, da pokončno ugotovimo kdo je v tej zgodbi žrtev. Osvobodi nas lahko le lasten ponos in spoštovanje svoje kulture, jezika, znanstvenih dosežkov, odnos do svojih čustev, svojih družin, domovin in samega sebe.

Napisano potrjuje analogijo med cilji Hitlerjeve politike in politike spodbujevalcev globalnih nezakonitih migracij. Kot vidimo naj bi migracije pomešale svetovno prebivalstvo do te mere, da bi na planetu zbledeli narodi, rase in raznolikost kultur. Podobnost s težnjami Hitlerja se vsiljuje sama. Potrjuje se trditev, ki pravi, da bodo največji nasprotniki fašizma v prihodnosti sami postali največji fašisti. Po mnenju mnogih pravzaprav t.i. antifašisti nikoli niso bili zares antifašisti.

Zaključna misel: Ne delajmo množičnega samomora, zavzemimo se zase in uveljavimo svoje pravice do življenja in načina življenja. Še nikoli v sodobnem času se nam ni bolj pojavljalo vprašanje ali živeti, ali le preživeti.

Št. komentarjev: 2
  1. Marko pravi

    Dober, analitičen tekst! Kopšeta še bom bral tukaj…

  2. Sandi pravi

    Analogija na mestu, tokrat želijo to multi-kulti enotnost doseči prek soroševih plačancev v Evropi in narediti Eurabijo.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen