Dan državnosti

Moj spomin se te dni ukvarja z dogodki izpred 28 let

5

Piše: Davorin Kopše

Bližal se je dan razglasitve samostojnosti države Republike Slovenije. Na domove smo dobivali pozive, da se zglasimo v svojih vojnih enotah. Slovenci smo se množično odzvali.

Kot rezervni policist (pred tem sem zapustil redne policijske vrste) sem prejel poziv naj se zglasim na krajevni policijski postaji, da bi bil vključen v varovanje proslave ob razglasitvi mestu in svetu, da je Slovenija postala samostojna in neodvisna država.

Iz neposredne bližine sem ob izvrševanju nalog ponosno spremljal prireditev. V pogovorih smo s kolegi ves čas odganjali slutnjo, da se bo zgodil napad JLA že v času slovesnosti. Po proslavi smo ostali na svojih položajih, saj nas nihče ni odpoklical. Pri varovanjih namreč velja pravilo, da položaja ne zapustiš dokler te ne umaknejo ali zamenjajo. Nekaterim je bilo logično, da bomo po slovesnosti in ko bo šla večina ljudi domov, tudi mi razpuščeni. To se seveda ni zgodilo, saj je v zraku še naprej ostajala negotovost.

Negotovost in pripravljenost se je izkazala za upravičeno, saj smo lahko v zgodnjih jutranjih urah po sredstvih zvez slišali za prve izhode tankov iz vojašnic. Zvrstili so se dogodki na različnih prizoriščih po državi in povsod so se izkazali pogumni Slovenci, ki so se na različne načine zoperstavili agresiji. V tej zgodbi želim izpostaviti nekaj drobnih dogodkov okrog mene, ki so mi kot zanimivosti ostali v spominu.

Barikade po Ljubljani

Narava delovanja v času vojne mi je dopuščala, da sem se lahko občasno premikal po mestu. Posebej zanimivo in po svoje strašljivo je bilo približevanje postavljenim barikadam po mestnih križiščih, ki so jih varovali oboroženi pripadniki slovenskih obrambnih sil iz takratne Teritorialne obrambe Republike Slovenije in v tistem času še vedno milice. Vsakič, posebej ponoči, ko sem se približeval posamezni barikadi sem bil v skrbeh ali bom naredil vse prav in ali bodo fantje na barikadi naredili vse prav. Ko sem se tako v nočnem času približeval posamezni kontrolni točki, sem vedno v avtomobilu prižgal kabinsko luč, na glavo pa sem si poveznil kapo uniforme s slovenskim simbolom. Na ta način sem želel olajšati delo nadzora, na drugi strani pa zagotoviti večjo splošno in osebno varnost. Vedno se mi je izšlo brez zapletov.

Streli

Nekega dne sem bil tam nekje okrog Cankarjevega doma, ko se je iz bližine zaslišal rafal. Mimo barikade na Dunajski cesti je pripeljal neki zmedenec in streljal. S streli je ubil enega miličnika še dva pa je ranil.

Za njim se je začel lov po mestu. Prestrežen je bil pri Smeltu na Dunajski cesti in bil v krajšem strelskem obračunu pokončan.

Dogodek priča o tem kako nevarno je bilo tako na barikadah kot tudi vožnja mimo.

Helikopter

Mislim, da je bilo drugi dan vojne. Tistega helikopterja nisem videl, sem ga pa razločno slišal. Ker sem vedel, da slovenske obrambne sile nimamo vojaških zrakoplovov, mi je bilo jasno, da gre za sovražni helikopter. V naslednjem trenutku sem zaslišal dva močna poka. Prvi je bil strel iz protiletalskega orožja, drug pok pa je pripadel zadetku cilja. Nekaj sekund za tem se je slišal tudi padec helikopterja na tla. Rekel sem si: »No, končno. Zdaj nas bodo začeli tudi iz zraka, če si bodo tja še upali, jemati resno«. Po padcu še dveh helikopterjev nad Ljubljanskim barjem so nas res začeli jemati še bolj resno.

Neznanec v temi

Neke noči sem se peljal po nerazsvetljenem delu obrobja Ljubljane. Nenadoma sem na vozišču zagledal silhueto, ki je mahala naj ustavim. Čeprav nisem vedel za kaj in za koga gre, sem ustavil. Potipal sem po pištoli, ki sem jo imel opasano, kot bi se želel prepričati, če je še tam. »Silhueta« se mi je približala in kmalu sem lahko razbral, da gre za teritorialca z avtomatsko puško v rokah. Upal sem, da me nima za sovražnika, saj v tistem hitrem dogajanju nisem imel časa prižgati notranje luči v avtomobilu, kot je bila to moja zgoraj opisana navada. Sproščeno je pristopil k avtomobilu, posvetil v notranjost in rekel: »A, vi ste.« Ne vem kaj je s tem mislil, sem ga pa pozdravil in mu povedal, da me je malo prestrašil. Vprašal sem ga koliko jih je in odgovoril je, da je sam. Rekel je, da so kolegi nekam odšli in mu naročili, da ustavlja vozila in izvaja kontrolo.

V tistem času so se že vrstila obvestila, da prihaja na posameznih kontrolnih točkah do incidentov in celo do streljanj, zato sem mu omenil, da v času vojne ni najbolj taktično in varno sam v temi ustavljati avtomobilov. Odgovoril je, da so mu tako pač naročili in da sam ni pomislil na nevarnost.

V tistem času marsikdo ni pomislil na nevarnost. V mislih smo imeli le Slovenijo in bili smo odločeni, da jo bomo ubranili.

Desant

Noč blizu skupščine, kjer je potekalo zasedanje poslancev. Opravljal sem običajno varovanje, ko se je okrog mene nenadoma pojavila skupina policijskih specialcev. Energično so zavzeli ležeče položaje okrog mene. Tam sem stal kot pozabljen vojak, ki nima pojma kaj se dogaja. Najbližjega specialca sem vprašal kaj se dogaja in on mi je odgovoril naj čimprej odidem, naj se javim svojemu nadrejenemu in mu povem, da bodo oni do nadaljnjega opravljali moje delo. Malo sem se obotavljal, potem pa sem naredil kot mi je rekel. Ugotovil sem, da je šlo za najavo desanta na skupščino, name pa so enostavno pozabili. Desanta ni bilo, ker je bila dezinformacija in čez nekaj ur smo vzpostavili prejšnji način varovanja.

Točenje goriva

Nekega dne sem prišel s svojim osebnim avtomobilom in v uniformi na bencinsko črpalko natočit gorivo.

Delavec na črpalki me je po natočenem gorivu vprašal, če naj napiše na račun državi. Odklonil sem in plačal. Ja, tudi poštenje velja.

Danes

Žal se 28 let po osamosvojitvi poštenje pogosto ne velja, saj se pogosto srečujemo z nepoštenimi posli tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju in politiki. Z obujanjem političnih idej iz preteklosti in slabenje države na različnih nivojih v gospodarstvu in politiki, smo dosegli manj kot je naš potencial.

Vse manjkajoče lahko kadarkoli spet postavimo na svoje mesto in verjamem, da se bo to tudi zgodilo. Vmes žal čas nezadržno teče in naša življenja se odvijajo v manj prijaznem okolju kot smo si obetali leta 1990, ko smo na plebiscitu množično glasovali za samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Žal lahko ugotovimo mnoge pomanjkljivosti pri razvoju države, še vedno pa imamo na tisoče razlogov, da se je veselimo. Smo narod, ki ima svojo državo, ob tem pa lahko ugotovimo še, da mnogi številčnejši narodi sveta tega nimajo.

Žive naj vsi narodi … moja posebej globoka in srčna želja po življenju gre Slovencem in Sloveniji. Želim nam še nepregledna leta razvoja, napredka, zadovoljstva in srečnega življenja na tem prekrasnem kosu sveta.

V sreči in zadovoljstvu praznujmo Dan državnosti!

Vse dobro in iskrene čestitke, dragi rojaki.

Št. komentarjev: 5
  1. Pubec pravi

    Ocitno je bil pisec vrstic eden redkih ” osamosvojiteljev”, ki ni tocil goriva v svoj avto, na racun drzave seveda. Res za pozdraviti, ob enem pa mi prihaja na misel ” eden od redkih” in ravno taki se sedaj trkajo po prsih

  2. Silvo pravi

    Dobro in doživeto pisanje! Čas pred 28 leti je dejansko bil zelo nevaren vojni čas, ne pa operetna vojna kot to hočejo prikazati leftardi.

  3. Lepena pravi

    Živela Slovenija! Še na mnoga leta!

  4. Narim pravi

    Silvo pravi Pred 10 ur
    Dobro in doživeto pisanje! Čas pred 28 leti je dejansko bil zelo nevaren vojni čas, ne pa operetna vojna kot to hočejo prikazati leftardi.

    ________
    Hrvatje pravijo, če nam je res toliko do naše osamosvojitvene vojne, nam jo lahko vsak teden po eno uprizorijo, v kateremkoli gledališču na hrvaškem.
    🙂

  5. Narim pravi

    Silvo pravi
    kot to hočejo prikazati leftardi.

    ______

    Boljš bit leftard kot pa retard.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen