Na Slovenski matici so se vrnili v negotov čas nastanka Majniške deklaracije izpred 30 let

0

Negotovega časa, v katerem je pred 30 leti nastala Majniška deklaracija, so se danes spomnili na Slovenski matici, ki ima prostore na Kongresnem trgu v Ljubljani, prav tam, kjer je bila deklaracija na današnji dan leta 1989 tudi prebrana. Sodelujoči so se na okrogli mizi strinjali, da je bil kljub negotovosti to tudi čas, poln upanja.

Okroglo mizo je pripravila Nova univerza v sodelovanju s Slovensko matico, Društvom slovenskih pisateljev in Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve. Pogovor je poleg Petra Jambreka vodil pobudnik okrogle mize, soavtor deklaracije Dimitrij Rupel. Ob navezovanju na Churchillovo misel je uvodoma dejal, da je bila Majniška deklaracija konec začetka in začetek konca. Po eni strani je pomenila konec začetka osamosvojitvenih in demokratičnih pobud, kot so Nova revija, odbor za varstvo človekovih pravic, pisateljska ustava, ustanovitev novih strank, po drugi strani pa je pomenila začetek konca hladne vojne in jugoslovanskega socializma.

Tudi zgodovinar Aleš Gabrič je dejal, da sta sicer obe Majniški deklaraciji, tudi Koroščeva iz leta 1917, naznanili konec nekega obdobja in vstop v nov čas. Politična izjava sicer sama po sebi ni dovolj za takšen prelom, kot je propad stare in rojstvo nove države, “je pa odločno izražena želja in ideja, kaj hočemo, pogoj za nadaljnje testiranje ciljev in zahtev”.

Majniško deklaracijo je Tone Pavček 8. maja 1989 prebral pol leta pred padcem Berlinskega zidu, nastanek dokumenta pa je sledil številnim dogodkom, kot je bil po Ruplovih besedah tudi kongres Slovenske demokratične zveze. Pa tudi, kot je povedal Jožef Školč, ki je po Ruplovih besedah “priskrbel alibi za vse, kar se je takrat dogajalo na Kongresnem trgu”, so se pred nastankom delaracije odpirala vprašanja, povezana z odnosom do narave, svobodo govora, demilitarizacijo in nadzorom nad vojsko. Janez Janša je po Školčevih besedah leta 1982 “zakuhal prvi resen škandal z razpravo o vojski”. Pritiskov je bilo sedem, osem let pred nastankom deklaracije po Školčevih besedah veliko. Fokus republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije, ki ji je leta 1989 predsedoval, pa je bil tedaj v temeljiti spremembi volilnega sistema.

Pri pisanju deklaracije je med drugimi sodeloval Hubert Požarnik, ki je dejal, da si Majniška deklaracija ni zavzemala le za samostojno državo in demokracijo, ampak da bo tudi socialna država, ki bo skrbela za pomoči potrebne. Da je nastala in da je sprožila Demos, je bilo po njegovih besedah potrebnega kar nekaj poguma. Izpostavil je sicer obžalovanje, da danes manjka upanja in navdušenja, kot je bilo prisotno pred 30 leti. “Stvari se precej čudno odvijajo, precej nezrelo deluje ta država,” je še dodal.

Prvi podpisnik deklaracije je bilo Društvo slovenskih pisateljev, kjer so se po Ruplovih besedah dogajali “najvažnejši osamosvojitveni sestanki”, pisatelji pa so po zborovanju na Kongresnem trgu organizirali protestne literarne večere. Nekdanji vodja društva Tone Partljič se je vrnil v preddeklaracijsko obdobje, pri čemer je dejal, da je dal čez kar nekaj “odborov, groženj, peticij in klicanja na odgovornost”. Dodal je, da ga veseli, da se toliko ljudi čuti za dediče deklaracije ter da je kot vodja društva vsak mesec hodil na sestanke v Beograd in je bil osupel nad tem, “kako nas niso marali”, kako so bili do njih ves čas sumničavi in “kako nacionalno pregreti so lahko ravno pisatelji”.

Na okrogli mizi je sodeloval tudi zgodovinar Igor Grdina, spregovorila pa sta med drugim tudi Igor Bavčar, nekdanji predsednik odbora za varstvo človekovih pravic, ter filozof Tine Hribar. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen