Raziskava: Otroci, ki živijo v bližini prometnih cest imajo večjo možnost za zaostanek v razvoju

0

Avtoceste staršem pogosto povzročajo preglavice, ampak ponavadi zaradi fizične varnosti otroka. Nihče pa ne pove, da obstajajo tudi druge velike nevarnosti. Mlajši otroci, ki živijo blizu prometnih cest, imajo dvakrat večjo možnost, da bodo na testu komuniciranja dosegli nižji rezultat kot otroci, ki so bolj oddaljeni.

“Vemo, da je življenje v bližini avtocest – tako državnih kot meddržavnih – povezano z onesnaženjem,” pravi Sandie Ha, glavna avtorica raziskave in asistentka za javno zdravje na kalifornijski univerzi v Mercedu.

Raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki od rojstva živijo ob prometni cesti, v srednjem otroštvu nižji neverbalni IQ, verbalni IQ in slabše vizualno-motorične sposobnosti kot tisti, ki so bili od cest dlje stran. Zato, ker v ZDA kar precej otrok živi v bližini avtoceste – po njihovih podatkih kar med 30% in 45% severnoameriških  otrok, ki prebivajo v večjih mestih, živi manj kot 500 metrov stran od ceste z visoko gostoto prometa – so želeli Hajeva in njeni kolegi še podrobneje raziskati povezavo z razvojem v otroštvu.

Njihova raziskava je vključevala 5000 otrok, na katerih so ponavljali poseben test, ki pokaže razvitost fine motorike, glavnih motoričnih sposobnosti, komuniciranja, socialnega funkcioniranja in zmožnosti reševanja problemov.

Izmerili so bližino meddržavne ali državne avtoceste. Lokalne gosto prometne ceste niso bile vključene v raziskavo. Raziskovalci so poskušali predvideti, kakšna je pri otrocih škoda zaradi izpostavljenosti ozonu in trdnim delcem PM 2.5. To sta pri prometu dva največja in najnevarnejša onesnaževalca. Ozon ima na telo negativne učinke, saj prodira globoko v pljuča, tam pa draži sluznico in krči mišice v dihalih.  Tudi trdni delci PM 2.5, ki so tridesetkrat tanjši od lasu dražijo naša pljuča, pri dolgoročnejši izpostavljenosti pa vodijo k hujšim težavam s srcem in dihanjem.

Raziskava je pokazala, da je približno 23%, torej 1329 otrokom spodletelo na vseh področjih, ki so jih testirali znanstveniki.

“Ugotovili smo, da je odraščanje v bližini ene od glavnih cest ali avtocest povezano s kar dvakrat višjim tveganjem za komunikacijsko zaostalost do otrokovega 3. leta,” je rekla Hajeva. Pojasnila je, da so primerjali otroke, ki so od avtoceste oddaljeni 500 metrov ali manj s tistimi, ki so od avtoceste oddaljeni več kot kilometer.

“Ugotovljeno je bilo, da izpostavljenost onesnaženemu zraku tudi med nosečnostjo, še posebej izpostavljenost ozonu, prinaša tveganje za zaostalost v razvoju”, je povedala Hajeva. Raziskava, ki je bila objavljena v reviji Environmental Research, ni točno opisala kakšna so tveganja.

Predporodna izpostavljenost povišanim vrednostim delcev PM2.5, za 3,2% poviša možnost za zaostanek v razvoju, medtem ko rahlo povišan ozon to možnost poviša za 1,7%.

Hajeva je rekla, da je po porodu izpostavljenost še nevarnejša, saj so imeli otroci, ki so bili izpostavljeni visokim stopnjam ozona večje možnosti, da ne opravijo katerega od testov. Možnosti so povišane pri različnih starostih: za 3,3%, pri osmih mesecih, za 17,7% pri 24 mesecih ter za 7,6% pri 30 mesecih.

Dodaja tudi, da še ne vedo točno, zakaj je temu tako. S soavtorji predvidevajo, da zato, ker po porodu otroka ne ščitijo več mamini obrambni mehanizmi.

“Študija se temu ni posebej posvetila, čeprav nas vse zanima, zakaj je tako,” pravi Hajeva. Kaj torej povzroča motnje pri otrocih? Potrebno bo narediti še veliko raziskav.

Študija je bila izvedena na severu zvezne države New York, ki ima relativno nizko onesnaženost. Hajeva se sprašuje, ali bi bili rezultati slabši, če bi študijo ponovili v delih države z višjo stopnjo onesnaženosti, naprimer v srednji Kaliforniji.

Breda Cullen, predavateljica na Inštitutu za zdravje in dobro počutje na glasgowski univerzi pravi, da bi morali za zanesljivejše rezultate zagotoviti večje število otrok, uporabiti pa tudi različne tipe izpostavljenoti. Govori o bližini vseh cest in izmerjeni onesnaženosti. Cullenova, ki ni sodelovala v raziskavi še dodaja, da ta ni vključevala vseh socio – demografskih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na otrokov razvoj.

“Če bi bilo možno upoštevati vse dejavnike, bi se povezava med urejenostjo cest in razvojnim zaostankom otrok vsekakor omilila,” je po e – pošti zapisala Breda Cullen.

Ker je izpostavljenost onesnaženemu zraku pri vseh otrocih v najboljšem primeru nekaj nižja od povprečne, raziskovalci uporabljajo različne metode, s katerimi prikažejo, kot da se je stopnja ogroženosti otrok povišala,” piše Cullenova. Dodaja tudi, da je bila tudi pri otrocih, ki so ekstremno izpostavljeni, opažena le manjša stopnja ogroženosti.

Kljub temu, da višja gostota prometa v mestih prinaša onesnaženje, ki je podobno tistemu, ki ga prinaša glavna cesta v predmestju, Cullenova pravi, da to še vedno ni enako, saj je v mestu še veliko ostalih virov zračnega onesnaženja. Cullenova je zapisala, da pod ostale vire zračnega onesnaženja poleg prometa spadajo tudi sežig odpadkov in cigaretni dim.

“V končni fazi je stopnja tveganja, ki so jo odkrili v novi raziskavi izjemno nizka,” še doda Cullenova.

Hajeva pa odgovarja: “Glede na to, da je tveganju izpostavljeno veliko število ljudi je pomembno, da pravi čas ukrepamo.”

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen