Ustavno sodišče razveljavilo odločitev višjega po deložaciji Pirančanke

0

Ustavno sodišče je pritrdilo ustavni pritožbi Pirančanke Ane Komljenović, ki ji je zaradi socialne stiske grozila izguba neprofitnega stanovanja. Občina Piran je zaradi neplačevanja najemnine od nje zahtevala izselitev, čemur je na drugi stopnji pritrdilo koprsko višje sodišče. Ustavno sodišče je sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje.

Sodišče na prvi stopnji je zavrnilo zahtevo občine. Ocenilo je, da odpoved ni mogoča, saj je najemnica zaradi socialne stiske sprožila postopke za uveljavljanje raznih oblik denarnih pomoči in je s svojim položajem tudi seznanjala občino.

Višje sodišče pa je leta 2017 ugodilo pritožbi občine in Komljenovićevi naložilo, da izprazni stanovanje. Po oceni višjih sodnikov večletna socialna stiska ne ustreza zakonsko določenim izjemnim okoliščinam.

Komljenovičeva se s takšno obrazložitvijo in argumentom, da se lahko neplačilo najemnin šteje za krivdni odpovedni razlog kljub temu, da je bil izdan pravnomočni sklep o odpustu teh obveznosti, ni strinjala, zato se je pritožila na ustavno sodišče.

Občinska stran je v odgovoru na pritožbo poudarila, da skuša vselej pomagati najemnikom neprofitnih stanovanj, ki zaradi osebnih okoliščin ne morejo plačati najemnine, in sicer s sklenitvijo sporazuma o obročnem odplačevanju, vključitvijo centra za socialno delo ali izrednimi pomočmi.

Deložacije naj bi uporabljala le kot skrajno možnost, vendar naj bi bilo z javnofinančnega vidika pravno nedopustno, če bi na dolgi rok dovolila, da najemnik ne plačuje najemnine.

Po mnenju Komljenovićeve pa občina v primerih dolgotrajne nezmožnosti plačevanja najemnine najemniku pogodbe ne more odpovedati, če pred tem ne izkoristi možnosti in najemnika skuša preseliti v drugo, manjše stanovanje.

Ustavno sodišče je v sodbi zapisalo, da niti Evropska konvencija o človekovih pravicah niti ustava posameznikom ne dajeta pravice do zagotovitve doma, vendar pa mora pravica do spoštovanja doma posamezniku v določenih primerih zagotavljati, da bo pred pretečo izgubo doma deležen sodne presoje sorazmernosti posega.

Po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice se lahko na pravico do spoštovanja doma sklicuje tudi oseba, ki ni lastnik stanovanja, če le izkaže obstoj zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom. Ker je Komljenovićeva v stanovanju nesporno bivala vse od sklenitve najemne pogodbe leta 2001, to nedvomno pomeni njen dom, z odločitvijo višjega sodišča pa je bilo poseženo v njeno pravico do spoštovanja doma.

Ustavno sodišče je hkrati pritrdilo občini, da je lahko z vidika njenih interesov nesprejemljivo, če bi morala na dolgi rok trpeti neplačevanje najemnin, vendar je lahko tak sklep le rezultat skrbnega tehtanja pravice do spoštovanja doma najemnika stanovanja na eni strani in interesov občine na drugi strani, pri tem pa mora upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Višjemu sodišču so zato ustavni sodniki naložili, da bo moralo v ponovljenem postopku določeno težo pripisati tudi okoliščini, da je občina dolgo trpela pritožničino plačilno nesposobnost in da zato trpi izgube. Vendar pa bo moralo prav tako ustrezno ovrednotiti okoliščino, da je pritožnica občino večkrat brez uspeha prosila za zamenjavo stanovanja.

Ustavna sodnica Špelca Mežnar je ob tem v pritrdilnem ločenem mnenju zapisala, da gre za pomemben korak v razvoju ustavno-sodne presoje in ustavnega prava, s katerim ustavno sodišče kaže svojo socialno občutljivost, postavlja meje lastninski pravici in udejanja nalogo varuha socialne države. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen