30 let zvestobe Sloveniji: Govor Janeza Janše o državotvorni, kleni in zmagoslavni SDS!

12

Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in je proti vsakemu totalitarizmu. Na tej osnovi smo pripravljeni vedno in povsod sodelovati v dobro Slovenije, za blaginjo Slovenije z vsakomur, ki brez težav in dodatkov podpiše ta stavek, pa če se imenuje levi ali desni, socialni, krščanski ali liberalni demokrat. A demokrat in demokratičen, ne po imenu, ampak po delu in prepričanju, biti mora.

V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, ki ga je imel na slavnostni akademiji stranke, ki je potekala v Cankarjevem domu. Nagovor ni avtoriziran!

Manfred Weber na 30. obletnici SDS

Danes se je na obisku v Sloveniji mudil vodja največje politične skupine v Evropskem parlamentu, Evropske ljudske stranke (EPP), Manfred Weber, ki je tudi vodilni kandidat EPP za predsednika Evropske komisije. Na obisku, ki ga gre pred evropskimi volitvami razumeti predvsem kot izraz podpore SDS, NSi in SLS, je izpostavil nevarnost nacionalizma.

Weber je najprej na Bledu nagovoril udeležence dogodka NSi ob 30-letnici krščanske demokracije v Sloveniji, s predsednikom SDS Janezom Janšo je v Nazarjah obiskal podjetje Podkrižnik in se v Cankarjevem domu udeležil slavnostne akademije ob 30. obletnici začetkov SDS. Pozno popoldne se je srečal še z vodstvom SLS.

Rdeča nit njegovih nastopov je bilo predvsem svarilo pred nacionalizmom. Pred majskimi volitvami v Evropski parlament ga namreč skrbi morebitna nizka volilna udeležba in da bi večino na tokratnih volitvah dobili nacionalisti, ki bi zavrnili sodelovanje z drugimi političnimi skupinami. “Tako lahko končamo v nacionalistični, egoistični Evropi, zato je ključno, da gredo ljudje na volitve podpret proevropske stranke,” je pozval.

Spomnil je, da ima Evropa dober dokaz, kaj se zgodi v primeru uničenja ali izstopa iz EU, za katerega se zavzemajo radikalne stranke. “Britanski volivci so sledili populističnemu pristopu teh strank in sedaj izkušajo, kaj to pomeni – veliko ekonomsko negotovost v Veliki Britaniji in vsakodnevni politični kaos v Londonu,” je navedel in dodal, da so zato temelji EPP, da se držijo evropskega ideala in delajo skupaj: lahko imamo močno nacionalno pozicijo, potem pa pridemo v Evropo in najdemo kompromis.

Zagotovil je, da EPP sledi sredinski poti, na kateri zagovarjajo stabilnost, sodelovanje in skupne ideje.

Ob obisku Webra je bilo v ospredju tudi vprašanje usode stranke madžarskega premiera Viktorja Orbana Fidesz, ki ji grozi izključitev iz EPP.

Weber je izpostavil, da Fideszov napad na evropske institucije in EU za EPP ni sprejemljiv, saj je ta proevropska stranka, ki ne more sprejeti, da njena članica vodi kampanjo proti EU. Zato več strank v EPP poziva k zamrznitvi članstva ali izključitvi Fidesza iz EPP. “Fideszu smo jasno povedali, kaj morajo narediti, če želijo ostati v naši družini. Potrebujemo namreč dokaz, da spadajo v EPP in da imamo enotne poglede na prihodnost Evrope,” je dejal Weber in dodal, da je žogica na strani Budimpešte.

Izpostavil je, da v današnji Evropi bolj kot kdajkoli potrebujemo dialog, zato bo prihodnji teden znova obiskal Madžarsko.

Predsednik NSi Matej Tonin je ob srečanju z Webrom poudaril, da v njihovi stranki podpirajo pogoje, ki jih je postavil Weber, in sicer, da Fidesz prekine kampanjo, da se opraviči politični družini in da uredi delovanje univerze v Budimpešti. Tonin meni, da so vsi ti pogoji sprejemljivi in da jih Fidesz lahko uresniči.

“Ker se zavedamo objektivnih okoliščin, da je do 20. marca vse to tehnično nemogoče urediti, smo v NSi sprejeli odločitev, da gremo najprej v zamrznitev članstva in da damo Fideszu drugo priložnost, da se vendarle vrne v okrilje vrednot EPP. Če so to pripravljeni storiti, potem vidimo možnost skupnega nadaljevanja naše poti, sicer ostane le izključitev,” je dejal Tonin in dodal, da je sedaj vse na Fideszu.

Janša pa je ocenil, da je Evropa močna, če je združena. “Usoda velikih je, da so različni,” je komentiral spor v EPP in izrazil prepričanje, da se lahko najdejo kompromisi. “Če se most ne bi zgradil, bi bilo slabo za vse,” je Janša parafraziral Webrovo misel, ko je dejal, da se vidi v vlogi graditelja mostov in zagotovil, da želijo držati Evropo skupaj.

Tudi prvak SLS Marjan Podobnik je izrazil upanje, da bo konflikt znotraj EPP razrešen brez izključevanj in suspenzov ter s čimprejšnjim poenotenjem.

Vse tri stranke so namreč del politične skupine EPP s svojimi poslanci Romano Tomc, Patricijo Šulin in Milanom Zverom (vsi iz SDS) ter Lojzetom Peterletom (NSi) in Francem Bogovičem (SLS).

Ob robu slovesnosti NSi, na kateri so proslavili 30. obletnico začetkov krščanske demokracije v Sloveniji, je Weber dejal še, da ljudje v kritiki Evrope včasih pozabijo, kaj je krščanska demokracija v zadnjih desetletjih dosegla za evropske državljane, in sicer da je EU sedaj združena na načelih svobode in miru. “Ponosni smo na današnjo Evropo,” je izpostavil in dodal, da je EU v dobri formi, a je potrebna sprememb, pri čemer ima EPP jasne ideje, kako Evropo reformirati.

Zavzema se za to, da bi v Evropi ustvarili več bolje plačanih služb za izboljšanje kakovosti življenja. Drugo ključno načelo EPP pa je močna in stroga mejna kontrola za preprečitev nezakonitih migracij.

Izpostavil je tudi nekaj konkretnih zavez EPP, med njimi denimo to, da če bo on predsednik Evropske komisije, bo končal pogovore za članstvo Turčije, saj meni, da ta ne more biti članica EU.

Weber je skupaj s prvakom SDS Janšo sicer obiskal tudi podjetje Podkrižnik v Nazarjah, ki je sistemski dobavitelj skupine Bosch, in je lani podpisalo pogodbo o prevzemu Bosch Rexrothove proizvodne lokacije blizu Frankfurta.

Weber je ob tem ocenil, da je podjetje eden od primerov realizacije evropskih sanj, ki temeljijo na povezanosti in sodelovanju. Tudi Janša je ocenil, da je podjetje primer, kaj je Sloveniji prineslo evropsko okolje – omogoča namreč poslovanje na enotnem trgu brez omejitev.

30 let zvestobe Sloveniji
V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janše, ki ga je imel na slavnostni akademiji stranke, ki je potekala v Cankarjevem domu.

Spoštovani kolegice in kolegi, dragi Manfred, spoštovane dame in gospodje, cenjeni vsi gostje.

Hvala za tako lepo udeležbo na današnji akademiji. In kot je bilo rečeno že prej, še posebej smo veseli vseh vas, ki ste bili zraven tudi pred 30 leti, ko sta se v tej isti stavbi ustanavljali obe naši predhodnici. V času, ko je slovensko pomladno drevo poganjalo prvo cvetje in tudi s temi našimi predhodnicami, obrodilo prve sadove, so v takratni enopartijski državi nastajale politične organizacije, ki so bile temelj za demokratične spremembe in tudi za osamosvojitev Slovenije. Gradili so jih mnogi, ki jih danes žal ni več med nami. Ob 30. obletnici se jih z veliko hvaležnostjo spominjamo.

»Nič se ne zgodi brez ljudi in nič ne traja brez institucij,« je izrek, ki ga pripisujejo enemu od očetov Evropske unije Jeanu Monetu. Ta stavek nam podzavestno odzvanja v glavi, ko danes primemo v roke knjigo, ki jo imate tam in verjamem, da ste jo že prejeli v roke tekom današnjega dne. Knjigo dr. Milana Zvera o tridesetih letih poti, ki jo je prehodila Slovenska demokratska stranka. Slovenske demokratske stranke danes ne bi bilo brez poguma ustanovnih članov, obeh naših predhodnic in zagotovo ne bi obstajali in trajali 30 let brez dobre organiziranosti, sposobnosti preživetja in poguma tudi v najbolj viharnih časih. Teh viharnih časov pa je bilo na naši poti, kot vsi dobro vemo, na pretek. Že nastanek obeh predhodnic SDS so hoteli preprečiti s političnimi, administrativnimi in kazenskimi pritiski. Ko to ni uspelo, so medijsko morili Jožeta Pučnika, Franceta Tomšiča, Dimitrija Rupla, Rudija Šeligo, Marjana Vidmarja, Dimitrija Kovačiča in mnoge druge, ki so bili stalna tarča takoimenovanih neodvisnih medijev. Mnogim so pošiljali kazenske ovadbe, davkarijo in udbovske trojke za vrat. Danes si nekdo, ki tistih časov ni doživel, težko predstavlja takratne razmere, to kaotično zmes poguma, neizkušenosti, vztrajnosti, naivnosti, pa tudi  močne vere v uspeh in v končni cilj. Vrstile so se zmage in porazi, delale so se napake, tudi strateške, a pot se nikoli ni izgubila izpred naših oči in vedno smo našli to pot iz puščave in zablod tranzicijskega močvirja, ki je v Sloveniji žal še vedno prisotno.

Zdržali so ljudje, vsaj večina njih, in nastajala je SDS, ki je iz ruševin zbrala in ponovno združila državotvorne moči nekdanjega Demosa. Iz dveh strank, od katerih se je leta 1992, ko smo na prvih volitvah po sprejetju nove ustave prvič volili v DZ, se je ena od teh dveh naših predhodnic komaj prebila v DZ; druga pa je iz njega celo izpadla, ampak iz tega smo potem z združitvijo začeli graditi nekaj, kar je danes daleč največja in najuspešnejša stranka v Sloveniji. Stranka, ki ima od takrat za seboj osem zmag na volitvah, na lokalnih, državnozborskih in evropskih, močne korenine v vseh delih države ter ugled in vpliv tudi v sestrskih političnih družinah v svetu in v Evropi. Stranka, ki je bila tri desetletja neločljiv, od začetka nosilni steber slovenske osamosvojitve, bila je neločljiv del boja za demokratično preobrazbo in odpravo drugorazrednosti ter ponovnega vstopanja v evropske civilizacijske tokove. Veliko te zgodovine smo videli v slikah in videoprojekcijah prej na ekranu in to mi omogoča, da o tem govorim manj. Tisto, kar je pomembno poudariti ob 30. rojstnem dnevu SDS, je to, da je bila SDS tudi v časih največjih napadov sposobna ravnanj, ki so omogočila ne samo »stati in obstati«, temveč tudi nadaljevati pot. Pot zvestobe sebi, svojim vrednotam in Sloveniji. Ko smo bili najbolj oblegani in ko smo dobivali tudi nože v hrbet in smo se bili prisiljeni braniti na vseh koncih, smo poleg obrambe zmogli tudi programsko ofenzivo. Tudi takrat je bila stranka sposobna oblikovati predloge za večjo blaginjo Slovenije namesto tistih, ki so imeli škarje in platno v rokah, vendar njihov cilj ni bilo delo za skupno dobro, temveč oblast za vsako ceno. Tudi sredi največjih zlorab državnih institucij zoper SDS in sredi medijskih umorov smo se bili sposobni zbrati k trezni razpravi in se vmes velikokrat tudi – nasmejati. Torej, niso nas uničili s tem in zaradi tega je Slovenija danes na pragu, času bistrenja in brstenja. Nekateri boste rekli, da do tega prihaja pozno. Strinjam se, do tega prihaja pozno, zelo pozno, a brez SDS tudi te pozne priložnosti ne bi bilo. Že na začetku slovenske tranzicije je slovenski pisatelj Drago Jančar napovedal ta čas, ki je pred nami, z naslednjimi besedami. Rekel je približno takole: »Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokratu je za demokracijo in vsak demokrat to podpira in je proti vsakemu totalitarizmu.«

Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in je proti vsakemu totalitarizmu. Na tej osnovi smo pripravljeni vedno in povsod sodelovati v dobro Slovenije, za blaginjo Slovenije z vsakomur, ki brez težav in dodatkov podpiše ta stavek, pa če se imenuje levi ali desni, socialni, krščanski ali liberalni demokrat. A demokrat in demokratičen, ne po imenu, ampak po delu in prepričanju, biti mora.

Rekli boste, ali v Sloveniji sploh obstajajo stranke, ki tega osnovnega testa ne zmorejo? Da, žal, obstajajo. Vsi vemo, da obstajajo. Kajti stranka, ki glasuje proti Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, se ne more šteti za demokratično. Lahko je lista čigar in česar koli, demokratična pač ni. In nima nič skupnega z Evropo vrednot, Evropsko unijo in evropsko civilizacijo. Evropska unija, kot je prej dejal naš prijatelj Manfred Weber, je nastala ravno zato, da se preprečijo tragedije iz preteklosti, da nastane politična družina, ki se je sposobna upreti vsakemu totalitarizmu in ki je sposobna zagotavljati svobodo od Lizbone do Baltika in od Baltika do Jadrana. Mimogrede, v tej resoluciji, ki jo omenjam, piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Uresničevanje te ugotovitve člani in članice SDS praktično  žal še vedno vsak dan občutimo na lastni koži.
Ko govorimo o demokratičnosti in demokraciji, spoštovani, stranka, ki domuje in posluje v ukradeni judovski vili, je lahko karkoli, a demokratična in demokratska po vrednotah zagotovo ni. In stranka, ki časti ter proslavlja uničenje enega totalitarizma, hkrati pa časti in poveličuje drugega, ni demokratična. Stara resnica pravi: zlo, ki se spopada z drugim zlom, namreč s tem še ne postane dobro.

Zato mi jasno povemo: »Hvala, ne, totalitarci vseh barv ste onkraj vrednostnega središča slovenskega naroda in onkraj vrednot evropske civilizacije. Pravzaprav ste nevarnost za oboje. Lahko o sebi mislite karkoli, lahko hreščeči zvočniki vaše propagande ustvarjajo kakršnekoli privide – na koncu je vaše ravnanje tisto, ki vas izdaja. Lahko se imate za prvorazredne, ampak dokler ne boste stopili iz sence totalitarizma, ne boste del demokratičnega loka slovenske in evropske politike.

Po naši zmagi na lanskoletnih parlamentarnih volitvah se je odprla velika razprava o tem, kdo bi s kom sodeloval, kje so ločnice, kaj je ločnica. Tukaj je ločnica. Za dobro države, za skupno dobro lahko sodelujejo demokratične stranke, ki brez vsake rezerve glasujejo za resolucijo Evropskega parlamenta o totalitarizmih, ki imajo negativen odnos do vsakega totalitarizma, ne glede na to, ali jim dajo desni ali levi predznak, takšno ali drugo ideološko barvo. Demokrat je tisti, ki je proti vsakemu totalitarizmu. A spoštovani, ta odgovor je bil potreben zaradi te razprave, ki se je pač vlekla doslej eno leto in na katero smo doslej mogoče malo premlačno odgovarjali.

Rojstni dan stranke je priložnost, ko vržemo en pogled v preteklost, pozornost pa je seveda usmerjena v prihodnost. In o tej prihodnosti se splača pogovarjati, o njej je prej govoril naš prijatelj Manfred Weber. In morda še nikoli po letu 1991, po osamosvojitvi, doslej našega rojstnega dne nismo praznovali v času, ko bi bila prihodnost, ki je pred nami, tako odprta in tako malo samoumevna. Toliko različnih možnosti je pred nami in niso vse dobre. Star pregovor pravi, da je za luknjo v ladji in zato, da potopiš ladjo, dovolj en sam pijan mornar, da pa ladjo izgradiš, pa je potrebno na stotine pridnih rok in ogromno znanja. Torej, ta prispodoba danes zagotovo vsaj deloma velja za Evropsko unijo in 26. maja so pred nami volitve v Evropski parlament.

Vedno v zgodovini pride čas, ko mora vsaka skupnost in vsak narod premisliti o svojem mestu v svetu in pred temi volitvami je tak čas prišel za Evropo. O nekaterih ključnih izzivih je prej govoril, upajmo, bodoči predsednik Evropske komisije Manfred Weber in tega ne bom ponavljal. Ocena je bila dokaj točna. Tisto, kar je v Sloveniji, ki ima žal zelo nizko udeležbo, participacijo na evropskih volitvah, danes mislim da nekoliko bolj jasno precej večjemu delu volivcev kot pred petimi leti, ko so bile zadnje volitve za evropski parlament, je vsaj to, da je  EU precej drugačna kot leta 2004, ko smo se EU pridružili, ali kot leta 2003, ko smo z velikansko večino glasovali za vstop v EU in v NATO. Ko smo končno dočakali nek trenutek, ki so ga sanjale generacije, da se Slovenci ponovno povežemo z drugimi narodi zahodne civilizacije. Desetletje n pol, ki je sledilo našemu vstopu v Evropsko unijo, v teh petnajstih letih, smo najprej živeli medene tedne ponovno združene Evrope, se nato spopadali z gospodarsko krizo ter se na koncu soočili z množičnimi migracijami in Brexitom. Ta izziv še vedno traja. Brexit, odhod Velike Britanije iz Evropske unije, predstavlja enega največjih šokov, verjetno največji šok, kot bo pokazala prihodnost, od nastanka EU dalje. Iz EU, ki se je doslej le širila, odhaja ena njenih največjih članic.

EU zaradi tega ni razpadla in tudi jutri še ne bo, se je pa zaenkrat ustavila. In bi se slepili, če tega ne bi videli in naenkrat je, in nekateri to odkrito zagovarjajo, postala možna tudi vožnja nazaj. Se pravi v nek čas fragmentirane Evrope, ki je sicer vseboval tudi daljša ali krajša obdobja miru, v glavnem pa je prinašal slej kot prej in to praktično kot smo videli v prejšnjem stoletju, vsaki generaciji strašno trpljenje in uničenje. Torej nekaj česar, verjamem, si nihče ne želi ponavljati. Že sam obstoj  možnosti oziroma potrditev možnosti v praksi, da država zapusti Evropsko unijo, povečuje nestabilnost. In nestabilno okolje samo po sebi vedno krepi egoizme in preprečuje dobre kompromise, ki so od samega začetka temeljni način delovanja Evropske unije.

Zadnje krize, še posebej migrantska, so dodatno razgalile neko precej skrito, poznavalcem pa zelo očitno nevarnost za obstoj Evropske unije in to so dvojna merila. Zaradi svoje specifične teže, številčne zastopanosti v bruseljski administraciji, zaradi potencialov, ki so očitni, v Evropski uniji obstajajo velike članice, ki vse to imajo in imajo večjo specifično težo. Zelo sebično bi bilo, če bi rekli, da je ta večja specifična teža in ta večji vpliv nekaj, kar je krivično. Ker kadarkoli se zgodi neka večja kriza, vsi najprej gledamo Nemčijo, Francijo in ostale države, kaj bodo oni storili. Se pravi iz tega naravnega položaja večjega vpliva, večjih možnosti, večjih potencialov, izhaja tudi večji vpliv, ampak tudi večja odgovornost. Tisto, kar v zadnjem času na nekaterih primerih skrbi in predstavlja, bom rekel enako grožnjo za prihodnost EU kot zunanji pritisk v obliki migracij ali kakšne nevarnosti z Vzhoda, pa so dvojna merila. So primeri, ko neka velika, vplivna država znotraj EU svoje nacionalne probleme z lahkoto razglasi za evropskega, ko pa ima neka manjša država članica nek svoj nacionalni problem, pa je velikokrat z lahkoto spregledana. Nihče ne prilagaja merila njej. V skrajnih slučajih pa je lahko takšna država članica obsojena, da je sebična, itn. V zadnjih letih smo doživeli nekaj primerov, ki to nevarnost pospeševanja dvojnih meril precej, precej povečuje.

EU je močna, ker je to skupnost, v kateri zaenkrat hvala bogu vsaj še v največji meri, mišljeno je pa, da v celoti, veljajo pravila. Velja vladavina prava. Ne velja pravica močnejšega, ampak vladavina prava, kot sami vemo iz naših domačih izkušenj, ogroža uporaba dvojnih meril. Eden od teh primerov je, ko evropske institucije z veliko lahkoto obravnavajo dejanske ali pa namišljene kršitve v nekaterih članicah EU, še posebej tam, kjer so vlade konservativne ali pa krščansko demokratske, ko pa gre za države z vladami socialistov, liberalcev ali kvazi liberalcev, pa takšnih obravnav ni. To je nekaj, kar v Sloveniji vidimo in občutimo v zadnjih letih na lastni koži. Skrbi nas tudi to, da se je za zakrivanje dvojnih meril razvila neka nesmiselna, ideološka debata o tem, katera demokracija je več vredna in v Evropi sedaj razpravljamo o spopadu med različnimi demokracijami. Napredne sile naj bi prisegale na liberalno demokracijo, nazadnjaške pa na iliberalno demokracijo. Ko ta trik pogledamo od blizu, vidimo, da gre zgolj za trik, kajti demokracija je pač demokracija. V osnovi ni ne liberalna in ne iliberalna, ampak gre za način odločanja v svobodni družbi, pri katerem ima vsak polnoletni in opravilno sposoben človek en glas.
Pridevniki, kot so socialna, krščanska ali liberalna demokracija, so vrednotni. Označujejo različne politične usmeritve, ki pa so vse demokratične, kadar pristajajo na svobodno družbo s splošno volilno pravico in zavračajo vse totalitarizme enako. Do nedavnega je veljalo, da nobena demokracija ni “vrednejša” od drugih. Nato pa se je pojavil trik. Začeli so razlagati, da je prava demokracija zgolj liberalna. Da so trik pograbili in uporabili liberalci je jasno, saj gre to njim na kožo. Da so to uporabili socialisti, je tudi vsaj za nas samo po sebi  razumljivo, ker vemo, da so navajeni poljubno izkrivljati različne pojme. Da pa se je ta trnek pograbil tudi v naši politični družini, pa včasih že meji na mazohizem.

Uporaba dvojnih meril je vedno najhitrejši način za uničevanje medsebojnih vezi, zaupanja in tudi ustvarjalnega vzdušja v vsaki skupnosti. Ko smo glasovali za vstop nazaj oz. vključitev nazaj v evropsko civilizacijo, v EU in zvezo NATO, smo Slovenci vstopili v EU narodov. V edinstveno povezavo v zgodovini človeštva, ki formalno zagotavlja enakopravnost naše kulture, jezika, nacionalne identitete, ki tudi Slovencem kot majhnemu narodu in majhni državi omogoča soodločanje pri bistvenih zadevah. Nikjer drugje na svetu ni takšne večnacionalne skupnosti in to je dejansko civilizacijski dosežek. V veliki meri ta možnost soodločanja predpostavlja, da si to tudi sposoben in da drugi spoštujejo pravila. Kako je s tem, danes ne bom govoril, ker govorimo o tem, s čimer se bomo soočali v prihodnosti kot Evropejci. Danes, v Evropi, kot je prej nakazal tudi naš prijatelj Manferd Weber, prihaja do določenega ohlajanja. Obujajo se nekatere grožnje.  Evropska unija že s tem, ko je nastala ko se je širila, ko danes zajema večino evropskega kontinenta, omogoča produktivno, mirno rešitev mnogih starih konfliktov, ki se jih niti ne zavedamo, ker jih ne čutimo več. Če ta okvir razpade, lahko pride na dan vse tisto, kar, če se bolj ukvarjate z zgodovino, bolj od blizu poznate in česar so se naši očetje, dedje in pradedje vedno bali. Okoli ohlajanja se moramo Slovenci tega še posebej zavedati. Pojavljajo se ideje, ki rušijo to za nas ugodno okolje z obeh strani.
V Evropskem parlamentu smo slišali politika takoimenovane liberalne stranke, ki je dejal, da je rešitev za vse probleme Evrope to, da države članice prepustijo suverenost Evropski uniji in evropskim institucijam. S tem se velikanska večina Evropejcev ne strinja. Tisti, ki to forsira danes, ravno tako ruši Evropo, enako kot tisti, ki pravi, da Evrope ne potrebujemo. Gledano z našega stališča, na hitro, uvajamo nekatere rešitve, ki to unikatno zgradbo nagibajo na eno ali drugo stran, potem to, tako kot druge, ogroža tudi nas, pravzaprav nas še bolj, glede na našo specifično težo. Predstavljajte si, da nekdo naredi Evropo, v kateri gre zgolj za večinsko odločanje in potem Slovenci pristanemo na 0.5 odstotka vpliva v tej nekaj stomilijonski skupnosti. Mislim, da do tega ne bo prišlo, a gospod Verhofstadt je približno nekaj takšnega predlagal. Po drugi strani pa je treba vedeti, da nacionalizmi velikih evropskih držav, ki so v preteklih stoletjih večkrat pustošili celino, niso mrtvi enkrat za zmeraj. Še vedno obstajajo takšne ideje in seveda treba je vedeti: nobena vojna se v Evropi ni začela zaradi nacionalističnih teženj majhnih držav, ki bi napadle veliko, ampak so se vedno vojne začele zaradi obratnih razlogov. Upajmo, da se to nikoli ne bo zgodilo, a če bi šel razvoj po napačni poti, lahko v prihodnosti kmalu ugotovimo, da med tema dvema poloma, ki danes ogrožata to, kar je pozitivno in obstoj Evropske unije, niti ni kakega velikega razhajanja glede končnih strateških ciljev. Nikoli ne bi smeli pozabiti stvari, ki so se dogajale v prejšnjem stoletju. Nikoli ne smemo pozabiti pakta med Hitlerjem in Stalinom. Nikoli ne smemo pozabiti Jalte in vedno moramo imeti pred očmi tudi dogajanje v zadnjem desetletju, katerega del smo bili tudi Slovenci nekaj časa, ko je imela Evropska komisija eno stališče, ko je šlo za Južni tok in drugo stališče, ko je šlo za Severni tok. Izrazita dvojna merila, ki nas opozarjajo na to, da nekatere, ne bom rekel stare ideje, niso zamrle.

Zaradi tega je, spoštovani prijatelji, čas, ki je danes pred Evropejci, tudi pred Slovenci, čas političnega boja za Evropo. Za Evropo, za kakršno smo glasovali na referendumu leta 2003. Za Evropo evropske civilizacije in kulture, utemeljene na desetih božjih zapovedih in razsvetljenstvu. Evrope, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, enakopravnost obeh spolov in pravico človeka do varnosti in dostojanstva. Za Evropo, ki je za svojo civilizacijo pripravljena in sposobna varovati in braniti. Pravni temelji takšne Evrope so po našem mnenju zapisani v Lizbonski pogodbi. V dogovoru evropskih držav, članic Evropske unije, ki danes pravno velja. Kakorkoli stvari obračamo, to je nek okvir, ki je tisto, za kar smo glasovali, ki omogoča različna ravnotežja, spoštovanje pravil, če se tega držimo in, ki omogoča tudi napredovanje.

Zato, čeprav suhoparno rečeno, nas lahko v tem trenutku skrbi vse, kar nas oddaljuje od Lizbonske pogodbe. To je namreč tisti temelj, ki zagotavlja ključno stvar, ki jo v Evropi potrebujemo. In ključna stvar, ki jo v tem trenutku v Evropi potrebujemo po vseh teh krizah in zadnjem desetletju in Brexit, je stabilizacija. In stabilizacija stanja, obramba tega civilizacijskega dosežka, bo osrednji izziv mandata po majskih volitvah v Evropski parlament. Naslednjega predsednika Evropske komisije, ki je danes tukaj med nami, čaka izjemno zahtevno delo. Mislim, da še noben mandat nobenega predsednika Evropske komisije doslej ni bil tako zahteven in poln izzivov. To ni edini izziv. Kajti v tem istem mandatu je na podlagi uspešne stabilizacije, v katero moramo verjeti in zanjo delati, nujna dograditev evropske strukture na področju obrambno varnostne in deloma monetarne politike. Tudi to oboje je velikanski izziv v skupnosti, kjer je 27 držav članic in različnih interesov. Znotraj, ne izven in ne kot konkurenca, znotraj NATA moramo oblikovati bolj učinkovito Evropsko obrambno krilo, ki bo hkrati sposobno poskrbeti za varnost celine in tudi našega sosedstva ob vključevanju kapacitet tistih držav članic EU, ki niso članice v severnoatlantskem zavezništvu. Tu je veliko kapacitet, ki niso izkoriščene, a bi morale biti, za skupno varnost in obrambo Evrope, to je zelo velik izziv evropskih institucij in držav članic v prihodnjem mandatu. Tudi naša skupna valuta evro – vstop v evroobmočje smo proslavili v sosednji dvorani pred dobirm desetletjem z veliko proslavo in tudi danes verjamemo, da je vstop Slovenije v evroobmočje Slovenijo zavaroval še pred hujšimi učinki zadnje finančne in gospodarske krize – se je izkazal za dosežek, katerega dobrobiti je deležna ne samo Nemčija, ampak tudi Slovenija in še nekatere druge države. Kot se včasih govori pri tistih, ki so napovedovali smrt evra v desetih letih po njegovem nastanku, kljub temu je zadnja finančna kriza pokazala tudi na ranljivost te skupne valute, potrebuje dodatne mehanizme za večjo odpornost pred notranjimi in zunanjimi tveganji.

Spoštovani,
tudi to je zelo velik izziv. Poskušalo se je veliko. Koraki naprej so bili narejeni, manjkajo pa še mehanizmi, ki bodo zelo velik izziv za prihodnjega predsednika Evropske komisije in za vse evropske institucije.
Dovolite, da ob koncu rečem še nekaj o dogajanjih, ki se dogajajo v naši evropski politični družini. Ko smo prej z Manfredom Webrom obiskali cvetoče družinsko podjetje našega bivšega poslanskega kolega Iztoka Podkrižnika in na licu mesta videli, kakšne priložnosti prinaša skupen evropski trg, če si sposoben biti konkurenčen, ko smo videli, da tudi slovensko podjetje lahko kupi nemškega, če je uspešno, in ko je Manfred tam predstavil svojo vizijo Evrope, v kateri bomo vsi napredovali in v kateri se mladim ne bo treba izseljevati in iti s trebuhom za kruhom, so edina vprašanja novinarjev šla na Viktorja Orbana, članstvo Fidesza v ELS in kredite SDS. Manfredu sem to vnaprej povedal in sem uganil vse, kar so vprašali, ni bilo kako veliko presenečenje, a vendarle.

V SDS nismo ravno zadovoljni in veseli zaradi tega dogajanja, ker mislimo, da nikomur ne koristi. To dogajanje je nenavadno in v veliko veselje politični konkurenci Evropske ljudske stranke vseh barv. Hkrati z začetkom predvolilne kampanje, ki sicer poteka pod geslom »Skupaj smo močnejši oz. Stronger together«, so nekateri naši kolegi v ELS sprožili postopek za izključitev stranke, ki je najuspešnejša po volilnih rezultatih. To ne gre skupaj z našim geslom “Skupaj smo močnejši”, ki je resnično. Skupaj smo močnejši v EU in skupaj smo močnejši v ELS.

Če kdo misli, da bodo evropski volivci v katerikoli državi članici nagradili družino, ki se prepira med seboj v predvolilnem času, ali politiko, ki institucije postavlja pred težave, skrbi in potrebe ljudi, volivcev, potem bo ta maja, ko bomo dobili volilne rezultate, zelo razočaran. Biti velika družina avtomatično pomeni biti sposoben živeti z razlikami in tudi mi to vemo. SDS je velika družina, veliko je različnih interesov in veliko časa porabimo za usklajevanje. Naučili smo se živeti s temi razlikami in vsak, ki je velik, mora biti sposoben presegati te razlike z modrimi kompromisi. EU sama po sebi je primer napredka preko dobrih kompromisov, tudi kadar pride do zelo različnih interesov. Zato je obstala in biti velik pomeni presegati razlike s kompromisi, kadar je to potrebno.

Upamo, da bomo tega v tem primeru našli v najkrajšem možnem času in bili sposobni doseči, tudi v tem primeru, da bo sicer izjemno odlična kampanja našega prijatelja Manfreda Webra, za katero mu čestitam in tudi njegovim sodelavcem, saj vanjo vlagajo ogromno energije, če to primerjamo s tem, kar je počel njegov predhodnik v predvolilnem času pred petimi leti, da bo razlika ogromna. Skratka upamo, da bo prepir v družini čim prej razrešen s pametnim kompromisom, brez delitve sil in da bo Manfredova kampanja čim prej razbremenjena tega nepotrebnega balasta. So drugi v ELS, ki se morajo s tem ukvarjati.

Trdno sem prepričan, da v katerikoli evropski državi velikanska večina volivcev pričakuje, da se bomo pred volitvami pogovarjali o točkah programa, o tem, kako zagotoviti blaginjo za vse, zavarovati meje, kako poskrbeti za varnost Evropejcev in kako preprečiti, da se bodo ti izzivi, ki jim nismo bili najbolje kos v prejšnjem mandatu, obvladovali bolje, ker ne bodo izginili. Evropejce ne zanimajo politični prepiri v strankah, ki se potegujejo za relativno zmago na teh volitvah.

Spoštovani,
predlagam, da danes preostanek tega večera namenimo temu, da nagradimo tiste, ki so dosegli najboljše rezultate v minulem letu. Veliko zmagovalcev smo imeli lani, tako v različnih okrajih, kot na državnozborskih volitvah. Zmagali ste, ker ste večinoma vsi tukaj kot naše kandidatke in kandidati na volitvah za Državni zbor RS v 75 od 88 volilnih okrajev. Pomeni, da imamo 75 zmagovalcev na državnozborskih volitvah in zmagali smo tudi na lokalnih volitvah, kjer ste v nekaterih občinah dosegli praktično nemogoče in iskrene čestitke tudi s tega mesta, čeprav bomo potem čestitali tudi tistim najboljšim, vsakemu posebej.
Prav je tudi, da se ob tej priložnosti z zmagovalci dvojnih volitev v lanskem letu družimo, poveselimo in pogledamo na življenje tudi z lepše plati.

Iskrene čestitke ob 30. rojstnem dnevu.

Žive naj vsi narodi in vsi ljudje, ki dobro v srcu mislijo. Bog živi nam deželo, Bog živi nam Evropo, Bog živi ves slovenski svet!

Št. komentarjev: 12
  1. Pubec pravi

    Princ teme je seveda spet malo potvarjal resnico o kreditu,ki je resda odplačan, najet pa nezakonito.Sedaj se mu je pa ” zopet zgodila krivica”,ker je dobil kazen.To je vendar grozno

  2. KLADU pravi

    A STRANKA SDS JE ZMAGOVALNA????? KJE ? KDAJ??? HA HA HA HA HA HA HA HA HA HA HA HA HA HA LAŽNIVEC SPET LAŽE….

  3. jaka pravi

    Bravo Janša, počistit je potrebno to deželo od rdeče golazni in migrantov in jo spet narediti proEVROPSKO!

  4. bruh pravi

    glavno pa je le eno, da smo drugače misleči konservativci in desničarji na oblasti v EUropi……..pa naj v kućanistanu ostanejo nemoteno, sistemsko mafijsko na oblasti še naprej naši smrdeći nestrpni in ogabni rdeči pra sci in svi nje…..raje tako kot obratno…ajd..Eu je konec koncev za nas bolj pomembna od naših vedno nestrpnih in hinavskih post-komunistićnih jugobalkanskih smrdečih pra cev in svi nj, kao jugolevičarjev…ajd

  5. raft pravi

    Pubec pravi Pred 1 dan
    Princ teme je seveda spet malo potvarjal resnico o kreditu,ki je resda odplačan, najet pa nezakonito.Sedaj se mu je pa ” zopet zgodila krivica”,ker je dobil kazen.To je vendar grozno
    ——————————–
    Kot prvo, ti nisi pubec. Ti si zelo verjetno momak ali pa celo djale. Ko je govora o kreditu se razume, da je to denar, ki se ga vrne, Ko pa je govora o izginotju več miljard EURov, ki so ga tvoji podganji rdeči princi pokradli slovenskemu narodu, pa je to kriminal, ki mu bo račune položil SLOVENEC!!!

    1. pubec pravi

      Naj ti še enkrat odgovorim(cenzura te očitno ščiti). Če si ti junge, še ne pomeni, da jaz ne bi smel biti pubec, čeprav po letih že malo iz tega. Sem pa ČISTI Slovenec in Štajerec. Ker pač nisi imel “pametnejšega” odgovora na resnico, ki sem jo napisal o tvojem plešastem idolu, si pričel pisati neumnosti. Če so “rdeči princi” pokradli toliko denarja, so ga pokradli tudi meni in tebi, zato tvoj idol nima nobene pravice, da krade tudi on in uporabljaš to kot izgovor, zakaj se ne drži zakonov.

  6. haapy yack pravi

    30 let zvestobe Sloveniji: Govor Janeza Janše o državotvorni, kleni in zmagoslavni SDS!
    DRUŽBAIZPOSTAVLJENO
    Slovenska demokratska stranka je za demokracijo in je proti vsakemu totalitarizmu.
    ———————————————————————————————————————————————
    hoj
    Čudn tole.
    Eu je v prvem planu in ne Slovenija.
    Za demokracijo in proti totalitarizmu?
    Kakšna demokracija je to, da ti vse zakone piše od nikogar voljena Evropska komisija?
    EU dela na popolni centralizaciji? To je totalitarizem.
    boditevcvetju

  7. raft pravi

    Haapy Yack

    Tebi je očitno bližje demosranje BiH.

  8. haapy yack pravi

    hoj
    A si ni JJ sposojal denar v BIH. Torej je njemu BIH bližje. Sranje pa nobenem ne paše. Tudi tistemu ne k se poserje.
    Dej ti men razlož kako in kaj. EU demokracija? Evro parlament je edino voljeno telo, ki nima nobene zakonodajne moči in lahko le predlaga od nikogar voljeni Evropski komisiji. Evropska komisija pa se na njihove predloge poserje.
    boditevcvetju

  9. bruh pravi

    slovenski levičar , dedić komunističnega zločinskega smrdečega pra sca ali svi nje, ne bo nikoli razumel toliko manj sprejel demokracije…..slovenski levičar ne razume kaj je demokracija, kulturno in civilizacijsko je pač še vedno tam daleč v čredniških, sistemko mafijskih stepah, slovenski levičar je vedno ogabno, izrazito nestrpno bitje ter seveda sistemsko nestrpno do drugače mislečih…… tako, da nima smisla zgubljati besed z njim, kajti za te naše post-komunistične smrdeče levičarje (ki so v Europi le in izkljućno zaradi denarja, ker drugače ne bi imeli niti za vsakdanji burek) mora oblast ostati VEDNO totalitarno in izključno v rokah kučanove smrdeče sistemsko mafijske rdeče oligarhije…..sodstvo in mediji (banda 571) pa morajo prispevati dnevno k temu, da obast in DRŽAVNO kadrovanje ostane v njihovih rokah….ajd…tako, je…tudi rdeči pra sci in svi nje vedo , da je tako..ajd…

  10. bruh pravi

    in kućanov nestrpni rdeči pajac, ki je celo življenje pljuval po drugače mislečih in jih zasmehoval , ki je sedaj na oblasti …. a vi veste kakšna številka med 571 je bil?…le vprašam…ajd

  11. haapy yack pravi

    hoj
    Monetarna politika je povsem v rokah Evropske centralna banke, ta pa je pod nadzorom istih krogov, ki so v prvi polovici dvajsetega stoletja omogočali razraščanje fašizma in ki še danes predstavljajo zzelo vpliven krog zasebnih bank , kakaršna je Lazard Fre’res.
    boditevcvetju

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen