Trideset let od konca sovjetske okupacije Afganistana

0

Pred 30 leti so se iz Afganistana po porazu proti mudžahedinom umaknili zadnji sovjetski vojaki. Desetletna okupacija je na afganistanski strani terjala 1,5 milijona žrtev, na sovjetski pa skoraj 15.000.

Odločitev za invazijo, ki se je začela 27. decembra 1979, je bila sprejeta na tajnem sestanku politbiroja sovjetske komunistične partije. V uradni propagandi so jo predstavili kot pomoč bratskemu afganistanskemu narodu, ki se sooča z islamističnim uporom.

Leto dni pred zasedbo, ko so v deželi pod Hindukušem oblast z udarom prevzeli komunisti, sta Sovjetska zveza in Afganistan sklenila sporazum o prijateljstvu in sodelovanju.

V Moskvi so mislili, da bo vojaška misija v Afganistanu preprosta. A rdeči armadi ni nikoli uspelo prekiniti gorskih oskrbovalnih potih upornikov, ki so jih oboroževali Američani, financirali Savdijci, logistično podporo pa jim je nudil Pakistan.

Sovjetska zveza je 14. aprila 1988 v Ženevi podpisala dogovor o umiku celotnega kontingenta več kot 100.000 vojakov do 15. februarja 1989. Umik je potekal v dveh fazah, v vsaki naj bi iz Afganistana odšlo okoli 50.000 mož.

Prva faza je potekala od 15. maja do 15. avgusta 1988. Druga naj bi se začela 15. novembra, a so jo preložili, ker so mudžahedini okrepili vojaški pritisk. Nato se je potiho pričela v začetku decembra.

Razmere se bile težavne. Kolone vozil, namenjene iz Kabula proti meji, so morale prečiti 3600 metrov visok prelaz Salang, in to v najhujši zimi v 16 letih. Poleg tega uporniki niso popuščali, tako da so sovjetski vojaki umirali do zadnjega dneva.

15. februarja 1989, ko je bilo vsega konec, so najvišji organi sovjetske komunistične partije pohvalili vojake ob vrnitvi domov, ker so “pošteno in pogumno izpolnili svojo domoljubno in internacionalistično dolžnost”.

“Na prošnjo legitimne vlade Afganistana ste branili njegov narod, ženske, otroke, starejše, mesta in vasi, branili ste državno neodvisnost in suverenost prijateljske države,” je sporočilo sovjetsko vodstvo.

Moskovski tisk je ubral drugačne tone. Veselju ob vrnitvi vojakov so primešane bolečine ob izgubah in grenke misli, so zapisali v glasilu komunistične partije Pravda.

Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je ukazal umik, se je leta 2003 spominjal: “Centralni komite so preplavila pisma z zahtevami po koncu vojne. Pisale so jih matere, žene in sestre vojakov.”

“Častniki niso mogli pojasniti svojim podrejenim, zakaj se borijo, kaj delajo tam in kaj želijo doseči,” je dejal Gorbačov, ki je kasneje priznal, da je bila invazija na Afganistan resna politična napaka.

Tri leta po sovjetskem umiku je odstopil predsednik Mohamed Nadžibulah, s čimer se je v Afganistanu končal komunizem. Nasledila ga je vlada, ki so jo sestavile različne frakcije mudžahedinov, ki so iz države pregnale Sovjete. Vendar so se zmagovalci kmalu obrnili drug proti drugemu.

Razrušena država je bila bolj razdeljena kot kdajkoli prej. Kmalu zatem je izbruhnila krvava državljanska vojna, po kateri so oblast leta 1996 prevzeli talibani. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen